Jedro

ZDR ne predpisuje roka, kdaj je potrebno od pisne obdolžitve dalje omogočiti delavcu zagovor. V 2. odstavku 83. člena ZDR je zgolj določeno, da mora delodajalec omogočiti delavcu zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Po določbi 2. odstavka 110. člena ZDR mora podati delodajalec izredno odpoved delavcu najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga. Delodajalec ugotovi odpovedni razlog takoj po storjeni delavčevi kršitvi, lahko pa tudi kasneje, na zagovoru delavca, ko se seznani z vsemi okoliščinami primera oziroma, z vsemi elementi kršitve delovne obveznosti.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je pred zagovorom seznanila zgolj z dejstvom, da tožnik v spornem času ni prihajal na delo, čeprav bi po odločbi imenovanega zdravnika moral, in da je šele na zagovoru ugotovila razlog, zakaj je tožnik tako ravnal, pri čemer je na podlagi zagovora ugotovila tudi kršitev delovne obveznosti in s tem vsebinske razloge za izredno odpoved.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranke dne 9. 1. 2013 podala tožniku, nezakonita (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 24. 1. 2013, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe od dne 24. 1. 2013 do dneva vrnitve tožnika nazaj na delo plačati nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, in sicer najmanj v višini 700,59 EUR bruto, od vsakega bruto zneska nadomestila mesečne plače odvesti davke in prispevke ter druge javne dajatve in tožniku izplačati neto znesek mesečnih nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila mesečne plače v plačilo dalje in sicer 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka); toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe pozvati tožnika nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od dne 24. 1. 2013 dalje do vrnitve nazaj na delo priznati obstoj delovnega razmerja, ga prijaviti v invalidsko, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za starševsko varstvo, zavarovanje za primer brezposelnosti in zavarovanje ob sklenitvi delovnega razmerja (IV. točka izreka); in toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka, vse v 15 dneh, pod izvršbo (V. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je zvedela za tožnikovo kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja šele, ko ji je tožnik dne 5. 12. 2012 osebno dostavil potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela. Vendar je razlog za izredno odpoved ugotovila šele po opravljenem tožnikovem zagovoru dne 8. 1. 2013, kar pomeni, da se je šele takrat seznanila z vsemi bistvenimi elementi in dejanskimi okoliščinami kršitve. Tožnik je na zagovoru priznal, da je površno prebral izrek odločbe imenovanega zdravnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS). Vročitev vabila na zagovor v postopku izredne odpovedi je bil tožniku vročen po pravilih pravdnega postopka in sicer s fikcijo vročanja dne 27. 12. 2012. Ugotovitev sodišča, da postopanje tožene stranke ni bilo zakonito, ker je tožnika povabila na zagovor šele 34. dan po obdolžitvi, pomeni prekoračitev tožbenih navedb. Tožnik namreč ni uveljavljal kršitve, da mu je tožena stranka prepozno omogočila zagovor, temveč dejstvo, da je izdala izredno odpoved že po izteku 30 dnevnega odpovednega roka. Sodišče je zmotno ravnalo, ko je zavrnilo dokaz za zaslišanje priče A.A., ki je vodila postopek izredne odpovedi. Dejansko je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved šele po opravljenem tožnikovem zagovoru. Poleg tega je na zagovoru ugotovila, da je tožnik kršil delovno obveznost tudi v mesecu decembru 2012, v katerem bi moral skladno z odločbo imenovanega zdravnika opravljati delo že v polnem obsegu. Sklicuje se na sprejeto sodno prakso, ko je bilo odločeno v podobnih spornih primerih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, tožbene zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Na zagovoru je izpovedal, da je površno prebral izrek odločbe imenovanega zdravnika. V spornem času je jemal močna zdravila ter imel dodatne terapije. Zato je mislil, da ni sposoben za delo v polovičnem delovnem času. O tem je obvestil svojega nadrejenega delavca B.B. in mu povedal, da bo začel z delom po 4 ure dnevno v mesecu decembru. Tožena stranka v izredni odpovedi ni v ničemer navedla, da je zvedela za razlog njegove odsotnosti šele na zagovoru. Tožena stranka je imela na razpolago dovolj časa, da bi podala odpoved v zakonitem roku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa se pritožbeno sodišče po vsebinskem preizkusu sodbe ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izdala tožniku izredno odpoved po izteku predpisanega zakonskega roka. Glede tega vprašanja namreč dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno. Zato je odločitev, da je izredna odpoved nezakonita, še preuranjena, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Sodišče prve stopnje je v sporu razsodilo na podlagi predloženih listinskih dokazov in ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu posluževalca NC. V tej zvezi ni pravilno postopala, ko je povabila tožnika na zagovor šele za dne 8. 1. 2013, to je 34. dan po podani pisni obdolžitvi. V zadevi je namreč potekel 30 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi iz določbe 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) že dne 4. 1. 2013, zaradi česar zagovor, ki je bil izveden po tem roku, ne more imeti negativnih učinkov za tožnika.

Sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil v konkretnem primeru podan razlog za izredno odpoved kršitev delovnih obveznosti tožnika po določbi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, ker od dne 12. 11. 2012 do 30. 11. 2012 ni prihajal na delo k toženi stranki, kljub dejstvu, da je bil na podlagi odločbe imenovanega zdravnika ZZZS v navedenem obdobju zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tožena stranka je takšen razlog ugotovila že dne 5. 12. 2012 na podlagi potrdila o začasni zadržanosti z dela, ki ji ga je predložil tožnik, zaradi česar je štelo, da je tožena stranka dne 9. 1. 2013 prepozno podala tožniku izredno odpoved. Vendar tožnik ne očita toženi stranki, da je izvedla zagovor šele dne 8. 1. 2013, temveč to, da mu je podala izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi že po izteku 30 dnevnega subjektivnega roka iz določbe 2. odstavka 110. člena ZDR.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ZDR ne predpisuje roka, kdaj je potrebno od pisne obdolžitve dalje omogočiti delavcu zagovor. V 2. odstavku 83. člena ZDR je zgolj določeno, da mora delodajalec omogočiti delavcu zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Poleg tega je z določbo 2. odstavka 110. člena ZDR opredeljeno, da mora podati delodajalec izredno odpoved delavcu najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga. Gre za rok, ki je prekluzivne narave. Tudi sicer delodajalec ugotovi odpovedni razlog takoj po storjeni delavčevi kršitvi, lahko pa tudi kasneje, na zagovoru delavca. Vendar je glede tega, kaj se šteje za ugotovitev odpovednega razloga, sodna praksa že sprejela stališče, da je to takrat, ko se delodajalec seznani z vsemi okoliščinami primera oziroma, kar je pomembno v konkretnem sporu, z vsemi elementi kršitve delovne obveznosti tožnika, ker v spornem času ni prihajal na delo.

Tožena stranka v pritožbi opozarja, da se je dne 5. 12. 2012 seznanila zgolj z dejstvom, da tožnik v času od 12. 11. do 30. 11. 2012 ni prihajal na delo, čeprav bi po odločbi imenovanega zdravnika moral, in da je šele na zagovoru dne 8. 1. 2013 ugotovila razlog, zakaj je tožnik tako ravnal, pri čemer je na podlagi zagovora ugotovila tudi kršitev delovne obveznosti in s tem vsebinske razloge za izredno odpoved. Pritožbeno sodišče glede na takšne pritožbene navedbe dvomi v ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka prepozno podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj dejansko stanje o tem vprašanju še ni popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku sporna dejstva, ki se nanašajo na odpovedne razloge in pravočasnosti sporne odpovedi preizkusiti po vsebini in v tej zvezi izvesti dokaze, ki sta jih predlagali stranki. Ko bo dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri, bo lahko o tožbenih zahtevkih ponovno razsodilo.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tako tožnik v pritožbi kot tožena stranka v odgovoru na pritožbo nista priglasila.