Jedro

Res zastarana terjatev ne preneha, ampak obstoji, vendar že pritožnik sam navede, da postane naturalna, kar pomeni, da ni iztožljiva. Drži tudi pritožbena trditev, da se zastaranje upošteva le, če ga stranka izrecno ugovarja, vendar pa ugovor zastaranja temelji na materialnopravni določbi, o kateri pa je bilo že odločeno prav na podlagi ugovora dolžnika, zato o ugovoru materialnopravne narave ni mogoče ponovno odločati. Gre za meritorni sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo, zato o njem ni mogoče ponovno odločati, pri tem pa pravnomočna odločba veže, pa čeprav je morda nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v I. točki izreka sodišča prve stopnje, v kolikor je odločeno, da se predlog za izvršbo zavrne, spremeni tako, da se predlog za izvršbo zavrže, v ostalem delu pa se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu točke I in v točki II sklep potrdi.

II. Pritožnik sam krije stroške vložene pritožbe.

III. Dolžnica A. A. sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki I ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo, v točki II sklepa pa odločilo, da je upnik dolžan dolžnicama povrniti stroške ugovornega postopka in sicer A. A. 306,00 EUR stroškov in Mestni občini 373,32 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper navedeni sklep je upnik vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, sklep spremeni tako, da ugovor dolžnic Mestne občine in A. A. v celoti zavrne ter jima naloži povrnitev upnikovih izvršilnih stroškov oz. podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče tako odločilo primarno iz razloga, ker naj bi šlo za prepoved ne bis in idem, torej ker naj bi šlo v obravnavanem primeru za predlog, o katerem je sodišče že pravnomočno odločilo. Takšno stališče pa je zmotno in je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka. Zmotno je stališče, da zaradi pravnomočne zavrnitve dela predloga za izvršbo na podlagi obravnavanega izvršilnega naslova v izvršilnih postopkih opr. št. I 646/2016 in I 447/2018 (sodišče v obrazložitvi sicer očitno pomotoma meša in napačno navaja navedeni opravilni številki) vložitev ponovnega predloga ne bi bila dopustna. Tovrstna analogna uporaba določb ZPP glede prepovedi sojenja o isti stvari v izvršilnem postopku ni možna in je sodišče s takšno uporabo določb zagrešilo bistveno kršitev postopka. V praksi takšne situacije v izvršilnem postopku niso redke na primer v primerih, ko prvotna izvršba ni uspešna (denimo, ker nepremičnina ni prodana na dveh dražbah). Nesporno je, da terjatev, katere izterjava je predlagana s predmetnim predlogom za izvršbo, obstoji. V prejšnjim izvršilnih postopkih sodišče v zavrnjenem delu ni ugotovilo, da terjatev ne obstoji, ampak je glede tega na izrecen ugovor dolžnikov ugotovilo, da je terjatev delno zastarala in je torej ugovorom iz tega razloga ugodilo. Zastarana terjatev pa ne preneha, ampak obstoji, le da postane naturalna. Zastarano terjatev je še vedno moč veljavno izpolniti, tako je dopustno tudi zahtevati njeno izpolnitev. Posledično pa se zastaranje upošteva le, če ga stranka izrecno ugovarja, zato je možna ponovna vložitev predloga. V tem postopku terjatev ni bila poravnana. Ne strinja pa se tudi z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da terjatev ni zastarana. Dolžnici nastopata v tem postopku zgolj kot lastnici zastavljenih nepremičnin in ne kot dejanski dolžnici po izvršilnem naslovu. Pri tem se sklicuje na 343. člen Obligacijskega zakonika in na 154. člen Stvarno pravnega zakonika (SPZ). Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnica A. A. je odgovorila na pritožbo ter predlagala njeno zavrnitev. Ne drži navedba v pritožbi, da analogna uporaba določb ZPP glede prepovedi ne bis in idem v izvršilnem postopku ni možna, ampak je to možno v skladu s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju. Opozarja na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ip 869/2018, ki določa, da skladno z ZPP postane pravnomočna ne le sodba, temveč tudi meritorni sklep in sklepi, ki pomenijo konec postopka. Sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo je meritorni sklep. Novo izvršbo je mogoče predlagati le ob spremenjenih pogojih, spremenjenih okoliščin pa upnik ne zatrjuje niti ne utemeljuje, saj tudi dejansko ne obstajajo. Zmotno je nadaljnje pritožbeno naziranje, da je za zastarano terjatev kot naturalno obveznost možnost zahtevati izpolnitev. Naturalna terjatev sicer ne preneha in jo dolžnik lahko veljavno izpolni, ni pa mogoče njene izpolnitve doseči prisilno s tožbo. Upnik torej izgubi možnost zahtevati izpolnitev s prisilo. Sodišče prve stopnje je tudi materialnopravno pravilno odločilo, da je terjatev zastarala. Opozarja na tretji odstavek 154. člena SPZ. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo o njegovem predlogu že pravnomočno odločeno in sicer v postopku Okrajnega sodišča v Novem mestu pod opr. št. I 447/2018, vendar pri tem višje sodišče dodaja, da če je o predlogu že pravnomočno odločeno, potem je potrebno tak predlog zavreči v skladu z prvim odstavkom 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), posledično je višje sodišče pritožbi upnika delno ugodilo ter sklep v I. točki, v kolikor je predlog za izvršbo zavrnjen, spremenilo tako, da je predlog za izvršbo zavrglo.

6. Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je upnik vložil predlog za izvršbo v postopku pod opr. št. I 447/2018 zoper obe dolžnici, da je prvo sodišče s sklepom z dne 13. 9. 2018 predlogu ugodilo, izdalo sklep o izvršbi, nato pa na ugovor obeh dolžnic s sklepom z dne 10. 6. 2019 delno ugovoroma ugodilo in sklep delno razveljavilo za znesek 16.717,74 EUR, kar predstavlja zapadle in neplačane obroke med 30. 12. 2004 do 30. 10. 2016. Navedeni del sklepa je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani dne 22. 1. 2020 s svojim sklepom. Bistvo odločitve v spisu I 447/2018, s katerim je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo, je, da je terjatev zastarala. Na tem mestu višje sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno povzelo procesne odločitve v spisu opr. št. I 447/2018, vendar pa se je v nadaljevanju obrazložitve napačno sklicevalo na postopek opr. št. I 474/2016, kar pa ne vpliva na odločitev, saj gre zgolj za pisno napako, na kar opozarja tudi pritožnik v pritožbi, ko trdi, da sodišče v obrazložitvi očitno pomotoma napačno navaja opravilno številko spisa in sicer namesto I 447/2018 I 646/2016. 7. Pritožnik torej v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v predlogu za izvršbo za dne 15. 1. 2021, o katerem se je odločalo v tem izvršilnem postopku pod opr. št. I 17/2o21, odločalo ponovno o terjatvi na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV 780/04 z dne 30. 11. 2004 v znesku 13.587,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2018 dalje do plačila, o kateri pa je bilo že odločeno v postopku opr. št. I 447/2018 v delu, ko je bil predlog za izvršbo v tem postopku zavrnjen zaradi ugovora zastaranja. V kolikor pa je temu tako, pa je, kot je že zgoraj navedeno, pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se v sedanjem izvršilnem postopku ponovno odloča o zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z zavrnitvijo predloga v postopku opr. št. I 447/2018. Pri tem se višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilno obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje v točki 9 v zvezi z ugovorom res iudicata. Sodišče prve stopnje je torej v postopku smiselno pravilno uporabilo določbe ZPP glede na 15. člen ZIZ v delu, v kolikor je odločilo, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Za obrazložitev pravnih stališč se je prvo sodišče pravilno sklicevalo tudi na odločbo VSM I Ip 1070/2016, pri tem pa višje sodišče navaja še odločbo VSL I Cpg 675/2017 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ip 869/2018. Zadnji navedeni sklep v obrazložitvi navaja, da v skladu z določili ZPP postane pravnomočna ne le sodba, temveč tudi meritorni sklep in sklepi, ki pomenijo konec postopka. Sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo je meritorni sklep, v kolikor je odločeno o ugovoru zastaranja. Pritožbene trditve, da je v izvršilnem postopku vedno mogoče ponovno vložiti predlog za izvršbo in pri tem sklicevanje na primer na ustavitev izvršbe, ker izvršba ni uspešna, ker nepremičnina ni prodana na dveh dražbah, ker sredstva izvršbe ne obstojijo in podobno, na drugačno odločitev ne morejo vplivati. V primeru razloga ustavitve postopka ali umika predloga, ki se konča s sklepom o ustavitvi postopka izvršbe, je v skladu s 43. členom ZIZ vedno možno vložiti nov predlog za izvršbo, saj v teh primerih, ki jih navaja pritožnik, ne gre za meritorno odločitev o zavrnitvi predloga za izvršbo zaradi odločitve o ugovoru zastaranja.

8. Res zastarana terjatev ne preneha, ampak obstoji, vendar že pritožnik sam navede, da postane naturalna v skladu s 335. členom Obligacijskega zakonika, kar pomeni, da ni iztožljiva. Drži tudi pritožbena trditev, da se zastaranje upošteva le, če ga stranka izrecno ugovarja, vendar pa ugovor zastaranja temelji na materialnopravni določbi, o kateri pa je bilo že odločeno prav na podlagi ugovora dolžnika v sklepu opr. št. I 447/2018, zato o ugovoru materialnopravne narave ni mogoče ponovno odločati. Gre za meritorni sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo, zato o njem ni mogoče ponovno odločati (podobno Višje sodišče v Ljubljani v sklepu opr. št. I Ip 869/2018), pri tem pa pravnomočna odločba veže, pa čeprav je morda nezakonita.

9. Glede na to, da je bilo o ugovoru zastaranja že pravnomočno odločeno, se je sodišče prve stopnje nepotrebno ukvarjalo z materialnopravnimi razlogi v zvezi z odločitvijo o ugovoru zastaranja, posledično pa so pravno nerelevantne vse pritožbene trditve, ki izpodbijajo pravilnost odločitve v zvezi z ugovorom zastaranja in nanje višjemu sodišču v skladu s 360. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni potrebno odgovarjati.

10. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana res iudicata, je pravilno sicer ugovoru zoper sklep o izvršbi ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo, napačno pa je odločilo, da se predlog za izvršbo zavrne, na kar smiselno opozarja pritožnik v pritožbi, ko uveljavlja bistvene kršitve pravdnega postopka. V skladu s smiselno uporabo 274. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je pravilna odločitev, da se predlog za izvršbo zavrže, v tem delu je torej višje sodišče tudi ugodilo pritožbi ter sklep v točki I spremenilo v delu, v kolikor je predlog za izvršbo sodišče zavrnilo tako, da se odloči, da se predlog zavrže, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sklep v nespremenjenem delu točke I in posledično tudi v stroškovni odločitvi pod točko II pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je moralo višje sodišče odločiti še o stroških pritožbenega postopka. Upnik je v pritožbi uspel v sorazmerno majhnim delom pritožbe, posledično tudi ne gre za stroške potrebne za izvršbo, zato jih mora upnik kriti sam (peti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnica A. A. je odgovorila na pritožbo, vendar njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k hitrejši rešitvi zadeve ter torej ne gre za stroške, ki bi jih upnik dolžnici neutemeljeno povzročil, zato sama krije svoje stroške postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ).