Jedro

Zapustnik ni napravil oporoke, imel pa je dva otroka (tožnico in toženca). Zaradi sporov med dedičema je sodišče zapuščinski postopek prekinilo in dediča napotilo na pravdo. Med drugim tožnico z zahtevkom, da je dedič (toženec) dedno nevreden, sporno pa je tudi, kaj sodi v zapuščino. Sodišče je dejansko odločilo, da sta pravdni stranki zakonita dediča, ki jima gre vsakemu polovica zapuščine, kar pa ni pravilno. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati tožečo stranko, da postavi dejanskemu stanju ustrezen tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrača prvemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je toženec dolžan dedinji po pokojnem A. A., B. B. v petnajstih dneh plačati znesek 6.332,72 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 250,00 EUR od 25. 1. 2012 dalje do plačila in od zneska 6.077,72EUR od 28. 2. 2012 dalje do plačila (točka I izreka sodbe). V preostalem delu, za znesek 6.332,72 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe). Zavrnilo je tudi predlog dedinje B. B. za povrnitev separatnih stroškov z dne 22. 9. 2015 (točka III izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka IV. izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper odločitev sodišča v točki II (zavrnilni del) in IV (odločitev o stroških postopka). Ne drži, da trditvena podlaga tožnice ni zadostna. Tožnica je zatrjevala, da je zoper toženca vložila tožbo zaradi dedne nevrednosti skladno z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča (D 156/2015 Okrajnega sodišča v Škofji Loki). Tožnica je torej trditve podprla z dokaznimi predlogi. Toženec očitka o dedni nevrednosti ni prerekal in bi zato sodišče moralo slediti očitku. Če je sodišče trditveno podlago ocenilo kot nezadostno bi moralo z uporabo materialnoprocesnega vodstva tožnico na to opozoriti (kršitev 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Skladno s sodno prakso ima pasivnost tožene stranke za posledico milejšo obravnavo trditvenega bremena tožeče stranke (II Ips 1174/2008). Zatrjevano dedno nevrednost je šteti za nesporno. Sodišče pa ni izvedlo dokaza z vpogledom v prvo stran tožbe zaradi dedne nevrednosti toženca in tega tudi ni obrazložilo (tožnica je na naroku 17. 12. 2015 ugovarjala procesno kršitev). Po povedanem je zavrnitev zahtevka nezakonita, posledično je napačna odločitev o stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in posledično tožencu naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tudi toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Absolutno bistveno kršitev določb postopka je sodišče storilo s tem, ker kljub razlogom za sum o procesni nesposobnosti tožnika – pokojnega A. A., o tem vprašanju ni odločilo s stopnjo zanesljivosti. Sedanja tožnica B. B. je zainteresirana za izid postopka zaradi česar je njena izpoved o dobrem duševnem stanju očeta neverodostojna. Sodišče je povsem prezrlo izpoved toženca. Protispisna je navedba sodišča, da je priča C. dejala, da je bil pokojni A. A. presenečen, ko je izvedel, da je njegov račun prazen. C. je navedla zgolj, da je bil presenečen nad izpisom in ne nad izpraznjenim računom. Tudi do drugih citiranih izjav C. se sodišče ni opredelilo. Pri tem zlasti ni ugotovilo nad katerimi podatki niti za kakšne vrste bančni izpis gre – stanje prometa ali druge vrste izpisa. Prezrlo je tudi dejstvo, da je od dogovora glede daritve denarja tožencu februarja 2012 do podpisa pooblastila odvetniku preteklo devet mesecev, kar je, glede duševnega stanja – napredovanja demence, relativno dolgo. Nadalje navaja, da je 28. 1. 2016 toženec podal predlog za obnovo kazenskega postopka. Sodišče je prezrlo dokazno vrednost pooblastila za osebni račun. Pokojni je podelil tožencu pooblastilo v neomejenem obsegu in iz razloga, da prevzame unovčena denarna sredstva od podarjenih čekov, po ustno sklenjeni darilni pogodbi. Sodišče o odsotnosti pravnega temelja (190. člen OZ) ni presojalo kot o odločilnem dejstvu, kar je absolutna bistvena kršitev postopka. Toženec je zatrjeval obstoj ustne darilne pogodbe, kar je potrdila tudi priča D., nekdanja partnerica toženca, ki nima interesa za izid pravde. Priča je tudi edina, ki je bila prisotna ob ustni sklenitvi darilne pogodbe. Vsi ostali dokazi so zgolj posredni. Presenečenost pokojnega očeta ne negira obstoja darilne pogodbe. Sodišče je premajhno težo dalo izpovedi toženca. Odločitev je materialnopravno napačna, saj bi sodišče lahko ugotovilo le, da v zapuščino spadajo denarna sredstva v vtoževani višini in ne, da je ugodilo dajatvenemu zahtevku.

5. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Zavrača vse pritožbene navedbe toženca in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Med strankama ni sporno, da je bil toženec pooblaščen za poslovanje na osebnem računu sedaj pokojnega očeta A. A., ki je imel odprtega pri banki X. Prav tako ni sporno, da je toženec dvignil sredstva iz tega računa v vtoževanem znesku. Toženec trdi, da mu je oče ta denar podaril. 8. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da oče tožencu spornega zneska ni podaril, nasprotno pozival ga je, da denar vrne.

9. Prvo sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem v zvezi s procesno sposobnostjo sedaj pokojnega A. A., s čimer pa ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve postopka. Odločitev o zavrnitvi izvedbe dokaza je sodišče obrazložilo (točka IV obrazložitve sodbe). Kot prvo je toženec dokazni predlog z izvedencem podal šele na tretji glavni obravnavi, kar je prepozno (286. člen ZPP). Sicer pa je sodišče ugotovilo, da je bil pokojni v oktobru 2012 pregledan pri psihiatru. Test duševnega stanja je pokazal relativno dobro duševno stanje, ki se ob kontrolnih pregledih ni slabšalo. Le mesec dni po pregledu in sicer 7. 11. 2012 je podpisal pooblastilo odvetniku. Da duševno stanje ni bilo slabo pa so potrdile tudi tožnica in zaslišane priče. Pritožbeno sodišče tako nima osnove, da bi dvomilo, da je bil pokojni v času podpisa pooblastila, obenem to pomeni, da tudi že prej, sposoben razumeti pomen svojih dejan. Drugače kot je ugotovilo sodišče (da pokojni oče ni bil procesno sposoben) je trdil le toženec. A je tudi ta trdil, da je oče razumel pomen svojih dejanj v januarju in februarju leta 2012, torej tedaj, ko naj bi govorila o daritvi denarja, v novembru istega leta, ko je oče zahteval denar nazaj, pa ne več. Pri tem pa toženec ni povedal, kaj se je v tem vmesnem času zgodilo tako pomembnega, da bi se duševno stanje očeta bistveno spremenilo.

10. Toženec je bil pooblaščen za poslovanje na bančnem računu očeta A. A., vendar tako pooblastilo ne pomeni avtomatično, da pooblaščenec lahko z denarjem na računu prosto razpolaga. Toženec sicer trdi, da mu je oče denar podaril, a pritožbeno sodišče sledi prvemu sodišču, ki je ugotovilo, da tožencu tega ni uspelo dokazati. Obstoj ustne darilne pogodbe je zatrjeval le toženec, potrdila pa jo je priča D. (bivša toženčeva partnerka). Vsi ostali dokazi, tako zaslišane priče, tožnica in siceršnje postopanje pokojnega, pa obstoj takšne pogodbe zanikajo. Kot prvo je bil pokojni oče, ko je izvedel, da denarja ni na računu presenečen. Neverjetno je, da bi oče sinu podaril tako veliko vsoto denarja, ker nista bila v dobrih odnosih. Toženec je imel prepoved približevanja očetu. Zoper toženca je bila vložena tudi kazenska ovadba. Vse povedano utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju, da oče, pokojni A. A., spornega zneska tožencu ni podaril. Ker je ta denar brez pravne podlage toženec dvignil, je bil nedvomno za ta znesek obogaten, pokojni oče pa prikrajšan (190. člen OZ).

11. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ne glede na zgoraj povedano je bilo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, saj je bil vtoževani znesek v lasti pokojnega A. A. in predstavlja del njegove zapuščine. Zapustnik ni napravil oporoke, imel pa je dva otroka (tožnico in toženca). Zaradi sporov med dedičema je sodišče zapuščinski postopek prekinilo in dediča napotilo na pravdo. Med drugim tožnico z zahtevkom, da je dedič (toženec) E. E. dedno nevreden, sporno pa je tudi, kaj sodi v zapuščino. Sodišče je dejansko odločilo, da sta pravdni stranki zakonita dediča, ki jima gre vsakemu polovica zapuščine, kar pa ni pravilno (na to opozarja v pritožbi tudi toženec). Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati tožečo stranko, da upoštevaje prej povedano, postavi dejanskemu stanju ustrezen tožbeni zahtevek.