Jedro

Sodišče druge stopnje v tej zvezi še dodaja, da so bili z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 postopki na podlagi prvega odstavka 350.a člena ZBan-1 prekinjeni, dokler ne bo odpravljena protiustavnost iz 2. točke izreka omenjene odločbe Ustavnega sodišča (z 2. točko izreka je bilo ugotovljeno, da je 265. člen ZRPPB v neskladju z Ustavo). S sprejetjem ZPSVIKOB, ki je začel veljati 19. 12. 2019, je bila odpravljena protiustavnost, ki je bila predhodno ugotovljena z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, zato takrat razlogov za prekinitev postopka ni bilo več. Dne 5. 3. 2020 je Ustavno sodišče RS izdalo sklep opr. št. U-I-4/20-19, s katerim je zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB (1. točka izreka) in do končne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti ZPSVIKOB prekinilo pravdne postopke iz 25. in 45. člena ZPSVIKOB. Ta dva člena ZPSVIKOB pa urejata postopke, v katerih oškodovanci zoper Banko Slovenije (drugo toženo stranko) uveljavljajo odškodninsko varstvo po 350.a členu ZBan-1. Ustavno sodišče RS je tako s sklepom U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020 (ponovno) prekinilo zgolj odškodninske postopke, ki tečejo zoper drugo toženo stranko (Banko Slovenije), zaradi česar se navedeni sklep Ustavnega sodišča ne nanaša na prvo in tretje toženo stranko (poslovno banko in Republiko Slovenijo). Posledično ovir za nadaljevanje postopka zoper prvo in tretje toženo stranko ni (208. člen ZPP), zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se postopek zoper prvo in tretje toženo stranko nadaljuje, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pravdni postopek zoper prvo in tretje toženo stranko nadaljuje z dnem 16. 8. 2022 (točka I izreka), da Okrajno sodišče v Mariboru ni stvarno pristojno za odločanje v navedeni zadevi zoper prvo in tretje toženo stranko (točka II izreka) in da bo po pravnomočnosti zadeva zoper prvo toženo in tretje toženo stranko odstopljena v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru kot stvarno pristojnemu sodišču. 2. Zoper navedeni sklep vlagajo pravočasno pritožbo tožeče stranke. Sklep izpodbijajo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navajajo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo nadaljevati postopka zoper prvo in tretje toženo stranko. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj je razlog za prekinitev postopka zoper prvo in tretje toženo stranko prenehal oziroma več ne obstaja, zgolj navaja, da tega razloga več ni. Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev s tem, da imata zahtevka zoper prvo in tretje toženo stranko različno pravno podlago od tiste zoper drugo toženo stranko, pri tem pa je zanemarilo naslednja dejstva: a) da je postopek zoper drugo toženo stranko še vedno prekinjen do dokončne odločitve Ustavnega sodišča; b) da je usoda Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank1 (ZPSVIKOB) negotova, saj je Ustavno sodišče s sklepom opr. št. U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020 zadržalo izvrševanje določb omenjenega zakona do dokončne odločitve Ustavnega sodišča in bo na podlagi napotila Ustavnega sodišča zakonodajalec morda moral sprejeti novo pravno podlago; c) da so tožbeni zahtevki zoper vse tri tožene stranke, ki za nastalo škodo odgovarjajo solidarno, vsebinsko neločljivo in nerazdružljivo povezani in d) da je nadaljevanje predmetnega postopka (ob ločitvi prvotnega enotnega postopka v dva pravdna postopka) neekonomično in nesmotrno. Ker je sodišče nadaljevalo predmetni pravdni postopek, ne da bi počakalo na nadaljevanje postopka tudi zoper drugo toženo stranko, odločilna dejstva v zvezi z nadaljevanjem predmetnega postopka niso bila ugotovljena, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in nepravilno uporabljeno materialno pravo, hkrati pa ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Tudi sicer so nekatere določbe ZPSVIKOB sporne in nejasne, predvsem njegov 9. in 45. člen, zaradi česar bi se utegnilo zgoditi, da bodo tožečim strankam neutemeljeno naložene nove obveznosti, da bo prekomerno poseženo v njihove pravice do zasebne lastnine in dostopa do sodišča, in da bodo kršena načela zaupanja v pravo (neprava retroaktivnost), ekonomičnosti, sorazmernosti, enakega varstva pravic in pravne države. Pritožbeno sodišče pozivajo k ustavnopravni razlagi določb ZPSVIKOB, če pa ta ni možna, naj se predmetni postopek prekine in sproži postopek za oceno ustavnosti 9. in 45. člena ZPSVIKOB. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

6. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in v nadaljevanju le še odgovarja na pritožbene navedbe.

7. Pregled zadeve pokaže, da so tožeče stranke kot bivši delničarji prvo tožene stranke (poslovne banke). Njihove delnice so bile izbrisane na podlagi odločbe o izrednih ukrepih Banke Slovenije (drugo tožene stranke) št. PBH-24.20-022/13-009 z dne 17. 12. 2013. Od toženih strank vtožujejo odškodnino zaradi izbrisa navedenih delnic, in sicer od prvo tožene stranke (poslovne banke) iz razloga, ker jih ni v skladu s 337. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) pozvala k dokapitalizaciji banke, jim ni omogočila prednostnega nakupa novih delnic in se posluževala kreativnega računovodstva, drugo toženo stranko iz razloga, ker pogoji za izdajo odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013 niso bili podani, tretje toženo stranko (Republiko Slovenijo), ki je na podlagi omenjene odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih postala 100 % imetnica delnic prvo tožene stranke, pa iz razloga, ker je v nasprotju z določbami ZGD-1 in Zakona o prevzemih (ZPre-1) iztisnila male delničarje prvo tožene stranke. Okrožno sodišče v Mariboru se je s sklepom III P 210/2017 z dne 31. 3. 2017 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v predmetni zadevi, ker tožbenih zahtevki tožečih strank ne presegajo zneska 20.000,00 EUR, in zadevo odstopilo v pristojno odločanje Okrajnemu sodišču v Mariboru. Le-to je s sklepom II P 352/2017 z dne 21. 11. 2018 prekinilo predmetni pravdni postopek iz razloga, ker gre za tožbene zahtevke odškodnine zaradi razlastitve delnic in je dne 19. 10. 2016 Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti z odločbo U-I-259/2013-260 odločilo, da sta 350.a člen Zakona o bančništvu2 (ZBan-1) in 265. člen Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank3 (ZRPPB) v neskladju z Ustavo ter se do odprave protiustavnosti vsi postopki na podlagi prvega odstavka 350.a člena ZBan-1 prekinejo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nadaljevalo postopek zoper prvo in tretje toženo stranko in se za odločanje o tožbenih zahtevkih zoper ti dve stranki izreklo za stvarno nepristojno ter odločilo, da se po pravnomočnosti zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru. Pri tem je navedlo, da je bil s sklepom z dne 21. 8. 2018 predmetni pravdni postopek prekinjen na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/2013-260, da razlog za prekinitev postopka zoper prvo in tretje toženo stranko več ne obstaja, da postopek zoper drugo toženo stranko ostaja prekinjen na podlagi sklepa Ustavnega sodišča U-I-4/2020-19 z dne 5. 3. 2020, navedeni sklep Ustavnega sodišča pa ne predstavlja razloga za prekinitev postopka tudi zoper prvo in tretje toženo stranko. Ocenilo je, da gre pri odločanju o tožbenih zahtevkih zoper prvo in tretje toženo stranko za gospodarski spor, ker gre za spor med družbeniki in družbo in bo treba uporabiti pravo gospodarskih družb, zato je podana pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da sklep Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020 predvideva zgolj prekinitev odškodninskih postopkov, ki tečejo zoper Banko Slovenije (to je drugo toženo stranko), zato je odločilo, da se zoper prvo in tretje toženo stranko prekinjeni postopek nadaljuje. Po prepričanju sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje s tem navedlo zadostne razloge za svojo odločitev o nadaljevanju postopka zoper prvo in tretje toženo stranko, zato je pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

9. Sodišče druge stopnje v tej zvezi še dodaja, da so bili z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 postopki na podlagi prvega odstavka 350.a člena ZBan-1 prekinjeni, dokler ne bo odpravljena protiustavnost iz 2. točke izreka omenjene odločbe ustavnega sodišča (z 2. točko izreka je bilo ugotovljeno, da je 265. člen ZRPPB4 v neskladju z Ustavo). S sprejetjem ZPSVIKOB, ki je začel veljati 19. 12. 2019, je bila odpravljena protiustavnost, ki je bila predhodno ugotovljena z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, zato takrat razlogov za prekinitev postopka ni bilo več. Dne 5. 3. 2020 je Ustavno sodišče RS izdalo sklep opr. št. U-I-4/20-19, s katerim je zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB (1. točka izreka) in do končne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti ZPSVIKOB prekinilo pravdne postopke iz 25.5 in 45.6 člena ZPSVIKOB. Ta dva člena ZPSVIKOB pa urejata postopke, v katerih oškodovanci zoper Banko Slovenije (drugo toženo stranko) uveljavljajo odškodninsko varstvo po 350.a členu ZBan-1.7 Ustavno sodišče RS je tako s sklepom U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020 (ponovno) prekinilo zgolj odškodninske postopke, ki tečejo zoper drugo toženo stranko (Banko Slovenije), zaradi česar se navedeni sklep Ustavnega sodišča ne nanaša na prvo in tretje toženo stranko (poslovno banko in Republiko Slovenijo).8 Posledično ovir za nadaljevanje postopka zoper prvo in tretje toženo stranko ni (208. člen ZPP), zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se postopek zoper prvo in tretje toženo stranko nadaljuje, pravilna.

10. Neutemeljena je pritožbena graja, da so postopki zoper tožene stranke nerazdružljivo in neločljivo povezani in da ima odločanje o utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode zoper drugo toženo stranko v odnosu do zahtevka za povrnitev škode zoper prvo in tretje toženo stranko značaj predhodnega vprašanja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da o predhodnem vprašanju govorimo, če je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (13. člen ZPP). V takem primeru lahko pravdno sodišče (ni pa k temu zavezano) prekine postopek, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (prvi odstavek 206. člena ZPP). To pomeni, da prekinitev postopka v primeru reševanja predhodnega vprašanja sploh ni obligatorna. Poleg tega pa v predmetni zadevi vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih, sploh ne predstavlja predhodnega vprašanja glede ugotavljanja odškodninske odgovornosti prvo in tretje tožene stranke, saj predmet predhodnega vprašanja ne morejo biti posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti, npr. obstoj protipravnosti.9 Pritožbeno sklicevanje na VSL sklep I Cpg 151/2017 z dne 21. 3. 2017 glede na navedeno ne prepriča, poleg tega pa niti ne gre za primerljivo zadevo.10

11. Okoliščina, ki jo pritožba izpostavlja, in sicer da so pravna in dejanska vprašanja, ki se bodo reševala ob odločanju o zahtevkih zoper tožene stranke, tesno povezana, ni razlog, zaradi katerega bi zakon (ZPP) narekoval, da se zahtevki obravnavajo v okviru istega postopka. Tožene stranke v obravnavani zadevi ne nastopajo kot enotni sosporniki, temveč kot navadni sosporniki,11 zato se lahko zahtevki zoper njih obravnavajo ločeno. O nerazdružljivosti in neločljivi povezanosti postopkov zoper vse tožene stranke zatorej ne more biti govora.

12. Pritožniki nadalje izpostavljajo, da so zoper tožene stranke vložili »enotno tožbo« in da od njih zahtevajo solidarno plačilo odškodnine. Zahteva po solidarnem plačilu iz tožbenih zahtevkov ni razvidna. A tudi če bi bila, ne bi preprečevala ločenega postopanja zoper tožene stranke. Tožene stranke so navadni sosporniki (v skladu s 191. členom ZPP), zato je zahtevke zoper njih mogoče obravnavati v istem postopku, ni pa to obvezno.12 Zatorej ne obstaja pravica tožečih strank (ki so v predmetni zadevi navadni sosporniki), da bodo njihovi zahtevki obravnavani v istem postopku. Nadalje s strani pritožbe ni pojasnjeno, zakaj naj bi sodišče prve stopnje, s tem, ko se je odločilo, da bo nadaljevalo s postopanjem zoper prvo in tretje toženo stranko oziroma da z obravnavanjem zahtevkov zoper njiju ne bo čakalo na trenutek, ko bo postopanje možno nadaljevati (tudi) zoper drugo toženo stranko (ta trenutek je povsem negotov in kot tak lahko zelo oddaljen), ravnalo v nasprotju z načelom smotrnosti. V tem okviru je bilo namreč dolžno upoštevati (tudi) načelo pospešitve pravdnega postopka ter pravico (vseh) pravdnih strank (torej tudi prvo in tretje tožene stranke) do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vsa ta načela oziroma okoliščine so pomembne za odločitev o prekinitvi oziroma o nadaljevanju prekinjenega postopka.13 Prav hkratno upoštevanje vseh omenjenih načel (vidikov) pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljuje odločitev o nadaljevanju postopanja zoper prvo in tretje toženo stranko.

13. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da je pritožbena graja, da še sploh ni jasno, kakšna bo pravna podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti na podlagi izrednih ukrepov Banke Slovenije, ker Ustavno sodišče o ustavnosti ZPSVIKOB še ni odločilo, zaradi česar bi zaradi odločitve o tožbenem zahtevku zoper prvo in tretje toženo stranko, še preden bi Ustavno sodišče RS odločilo o ustavnosti ZPSVIKOB, za tožeče stranke lahko nastale nepopravljive posledice, zgolj posplošena in hipotetična (gre za bodoče negotovo dejstvo).

14. Podobno velja za pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje iz razloga, ker se je odločilo, da bo zahtevke obravnavala ločeno, ravnalo v nasprotju z načeli ekonomičnosti, sorazmernosti, enakega varstva pravic in pravne države ter da naj bi prišlo z napačno uporabo določb ZPSVIKOB (9.14 in 45.15 člen) do nalaganja novih obveznosti tožečim strankam, prekomernega poseganja v njihovo pravico do zasebne lastnine in dostopa do sodišča. V tej zvezi pritožbeno sodišče še dodaja, da zahtevki prvo, drugo in četrto tožeče stranke ne presegajo zneska 2.000,00 EUR, zaradi česar jih bo, za razliko od zahtevka tretje tožene stranke, ki presega znesek 2.000,00 EUR, treba obravnavati po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti (443. člen ZPP). Posledično ni upravičeno pričakovanje tožečih strank (kot navadnih sospornikov), da se bodo njihovi zahtevki obravnavali v istem postopku. Ker se ZPSVIKOB nanaša »zgolj« na postopke zoper Banko Slovenije, ne pa na postopke zoper poslovno banko (prvo toženo stranko) oziroma državo (tretje toženo stranko), je neupoštevno pritožbeno sklicevanje na ustavno skladno razlago 9. in 45. člena ZPSVIKOB v zvezi s postopki zoper prvo in tretje toženo stranko. ZPSVIKOB je tudi že (v celoti) predmet presoje pred Ustavnim sodiščem, zato je brezpredmetno pritožbeno navajanje, da bi bilo treba 9. in 45. člen ZPSVIKOB razlagati na ustavno skladen način, če pa to ni mogoče, pa prekiniti postopek in vložiti zahtevo za oceno ustavnosti navedenega člena.

15. Tožeče stranke s pritožbo izpodbijajo tudi odločitev o nepristojnosti Okrajnega sodišča v Mariboru in odločitev o odstopu zadeve v pristojno odločanje Okrožnemu sodišču v Mariboru, pri tem pa se smiselno sklicujejo na to, da sodišče prve stopnje takšne odločitve ne bi smelo sprejeti, ker pogoji za nadaljevanje (prekinjenega) postopka niso podani. Ta pritožbena graja je bila argumentirano zavrnjena zgoraj, drugih razlogov za izpodbijanje odločitve o nepristojnosti in odstopu zadeve drugemu pristojnemu sodišču pa tožeče stranke v pritožbi ne uveljavljajo.16 Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da gre za gospodarski spor v smislu 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP,17 za katerega je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru, ker tožeče stranke kot delničarji prvo tožene stranke (poslovne banke) od prvo tožene stranke vtožujejo odškodnino med drugim iz razloga, ker jih ni v skladu s 337. členom ZGD-1 pozvala k dokapitalizaciji banke, jim ni omogočila prednostnega nakupa novih delnic in se posluževala kreativnega računovodstva, tretje toženo stranko (Republiko Slovenijo) pa iz razloga, ker jih je v nasprotju z določbami ZGD-1 in ZPre-1 iztisnila kot male delničarje prvo tožene stranke.18

16. Ker tudi niso podane uradno upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Navedeno pomeni, da bo o stroških pritožbenega postopka (ki so del nadaljnjih pravdnih stroškov) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi, zato se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Uradni list RS, št. 72/19. 2 Uradni list RS, št. 99/10 – uradno prečiščeno besedilo, 35/11, 52/11 – popr., 59/11, 85/11, 48/12, 105/12, 56/13 in 96/13. 3 Uradni list RS, št. 44/16. 4 Navedeni člen se je glasil: „Postopki sodnega varstva zoper odločbe Banke Slovenije, ki so bile izdane pred uveljavitvijo tega zakona, se končajo po določbah Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 99/10 – uradno prečiščeno besedilo, 52/11 – popr., 9/11 – ZPlaSS-B, 35/11, 59/11, 85/11, 48/12, 105/12, 56/13, 63/13 – ZS-K, 96/13, 25/15 – ZBan-2 in 27/16 – ZSJV).“ 5 Ta določba ureja tožbo, s katero tožnik uveljavlja odškodninsko varstvo po 350.a členu ZBan-1. 6 V tej določbi je urejeno postopanje v sodnih postopkih zoper Banko Slovenije, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZPSVIKOB (odstop izključno pristojnemu sodišču, t.j. Okrožnemu sodišču v Mariboru, sprememba tožbe, skrčitev tožbenega zahtevka itd.) 7 Prvi odstavek navedenega člena se glasi: „Delničarji, upniki in druge osebe, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu, lahko zahtevajo od Banke Slovenije povrnitev škode ob upoštevanju 223.a člena tega zakona, če dokažejo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa, višja kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen.“ 8 Tako tudi VSL Sklep I Cp 146/2021 z dne 02.03.2021, VSL Sklep II Cp 1701/2021 z dne 17.11.2021. 9 Glej V. Rijavec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 122, VSM Sklep I Cp 358/2022 z dne 12.07.2022, VSL sklep I Cp 537/2013 z dne 06.03.2013. 10 V navedeni zadevi je sodišče štelo, da odločitev o tožbi za povrnitev škode zoper Banko Slovenije v razmerju do postopka, v katerem imetniki kvalificiranih pravic od banke zahtevajo povrnitev škode zaradi opustitve izpodbijanja istih odločb o izrednih ukrepih Banke Slovenije, predhodno vprašanje v postopkih zoper poslovne banke. V predmetni zadevi pa tožeče stranke od prvo tožene stranke (poslovne banke) ne uveljavljajo povrnitve škode iz razloga opustitve izpodbijanja odločbe o izrednih ukrepih Banke Slovenije, temveč iz drugih razlogov (in sicer: ker jih ni v skladu s 337. členom ZGD-1 pozvala k dokapitalizaciji banke, jim ni omogočila prednostnega nakupa novih delnic in se posluževala kreativnega računovodstva). 11 Saj ne gre za primere, ko bi bilo moč po zakonu ali po naravi pravnih razmerij o zahtevkih zoper njih odločiti (samo) na enak način (196. člen ZPP), pa tudi temelji tožbeni zahtevkov zoper vsako od toženih strank so različni, kot pojasnjeno zgoraj. 12 Glej N. Betetto, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2006, druga knjiga, str. 260 (komentar k 196. členu ZPP), sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 353/2005 z dne 18. 4. 2007 ter odločbi tega sodišča II Ip 4427/2014 z dne 11. 2. 2015 in III Ip 2237/2014 z dne 9.7. 2014. 13 Glej VSRS sodbo in sklep II Ips 73/2018 z dne 5. 7. 2018 in VSL Sklep II Cp 1701/2021 z dne 17.11.2021. 14 Le-ta določa: „Za sojenje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, je izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.“ 15 Kot pojasnjeno zgoraj, ta člen ureja postopanje v sodnih postopkih zoper Banko Slovenije, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZPSVIKOB (odstop izključno pristojnemu sodišču, t.j. Okrožnemu sodišču v Mariboru, sprememba tožbe, skrčitev tožbenega zahtevka itd.). 16 V predmetni zadevi je bila zadeva (na podlagi 23. člena ZPP) odstopljena Okrajnemu sodišču v Mariboru, zato bi moralo to sodišče, če je menilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v predmetni zadevi, v skladu s 24. členom ZPP sprožiti spor o pristojnosti, ne pa izdati sklepa o nepristojnosti (na podlagi 23. člena ZPP). Vendar gre pri tem zgolj za relativno bistveno kršitev pravdnega postopka (po prvem odstavku 339. člena ZPP), na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. 17 Navedena določba predvideva, da pravila o postopku v gospodarskih sporih veljajo tudi v sporih med družbeniki, družbeniki in družbami ter družbami in člani organov upravljanja družb, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb. 18 V tem smislu tudi VSM sklep R 21/2017 z dne 21.03.2017.