Jedro

Skupščina toženca je odločala o spremembah in dopolnitvah Statuta in drugih najpomembnejših odločitvah v društvu (pripojitvi novega društva), za te primere pa (kogentna) določba prvega odstavka 13. člena ZDru-1 določa obvezno odločanje zbora članov, ki ga sestavljajo vsi člani.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec je dolžan tožniku povrniti 1.578,68 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo prvo postavljenemu zahtevku tožnika, in sicer je razsodilo, da se razveljavijo vsi sklepi 13. redne skupščine toženca z dne 19. 4. 2010. Ostale tri zahtevke (2. da se pripojitev društva A. k tožencu razglasi za nično, 3. da Statut 2010 toženca, sprejet s sklepom skupščine z dne 19. 4. 2010 ni pričel veljati in se ne sme uporabljati ter 4. da mora toženec odpraviti posledice razveljavljenih sklepov in vzpostaviti stanje pred njihovim sprejetjem) je zavrglo. Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožencu je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. V njej uvodoma navaja, da si je s tem, ko je opozoril na pomanjkljivost označitve vrednosti spora, zagotovil pravico do revizije, v zvezi s čimer se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-106/07 in Up-184/95. Nadalje meni, da statut društva lahko določi, da imajo zgolj nekateri člani društva glasovalno pravico. Volilna in glasovalna pravica tako nista osnovni in temeljni pravici vsakega člana društva. Če bi sprejeli pravno naziranje sodišč prve in druge stopnje, bi bili v veliki meri nezakoniti statuti velikega števila društev, saj je v praksi društev običajno, da nimajo vsi člani glasovalnih pravic. Tako je na primer za lovska in ribiška društva običajno, da člani, ki imajo status pripravnika, nimajo glasovalnih pravic. Toženec se je že skliceval na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1872/2010, v kateri je sodišče zavzelo drugačno interpretacijo Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1). Sodišče je obrazložilo, da v relevantnih zakonskih določbah (statuta) ne najde nobene prepovedi, da se člani društva ne bi delili na različne kategorije članov z različnimi pravicami, dokler ta delitev ne povzroča diskriminacije. Po ZDru-1 je v popolni dispoziciji temeljnega akta, da ureja vprašanja načina včlanjevanja v društvo, načina sodelovanja članov pri upravljanju društva, načina sklica skupščine. Samo po sebi ne bi bilo v nasprotju z ZDru-1, če bi obstajalo več kategorij članov društva, saj navedeno ne krši načela enakopravnosti. V nasprotju s tem načelom bi bilo ravno, če bi imeli v kolektivni organizaciji vsi člani enake pravice - če bi člani z obširnim repertoarjem imeli prav enake pravice kot vsak posameznik, ki bi bil zgolj avtor enega avtorskega dela; na primer otrok, ki bi na notno črtovje zapisal preprosto melodijo. Članstvo v društvu je treba ločiti od članstva, ki ga predvideva Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) za kolektivno organizacijo; ta se lahko uredi v kakršnikoli pravnoorganizacijski obliki. Že sam ZASP loči redne člane kolektivne organizacije, ki imajo drugačne pravice v primerjavi z drugimi člani (prvi in drugi odstavek 160. člena ZASP). Po ZASP so pravice članov, ki niso redni člani, omejene na pravico, da lahko zahtevajo, da v roku, določenem v statutu, dobijo na vpogled letno finančno poročilo in poročilo nadzornega odbora. Navedeno določa tudi statut toženca (v nadaljevanju Statut). Že zgolj glede na dejstvo, da ZASP govori o rednih članih, pri čemer ZDru-1 ne pozna ločevanja na redne in druge člane, ter glede na to, da je po ZASP kolektivno organizacijo možno ustanoviti tudi v drugi statusni obliki, je treba zaključiti, da enačenje vseh članov kolektivne organizacije s položajem članstva v društvu ni možno. ZASP tako ne postavlja zahteve, da bi morali vsi člani kolektivne organizacije imeti možnost odločanja na skupščini kolektivne organizacije. Ob pridobitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje se tudi Uradu RS za intelektualno lastnino z vidika ZASP ni zdelo sporno, da na skupščini odločajo zgolj redni člani. S tem v zvezi opozarja tudi na Direktivo 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z 26. 2. 2014, in sicer na 9. točko 8. člena. V pritožbi je uveljavljal, da prvostopenjsko sodišče ni predstavilo pravne podlage za nezakonitost in nepravilnost sklica skupščine, ampak se je opiralo na splošno določbo tretjega odstavka 2. člena ZDru-1, ki zgolj na načelni ravni govori o enakopravnosti članstva in ni konkretizirana; da analogija z družbo kot celoto ne pride v poštev; da vsako zatrjevanje neenakopravnosti terja določeno procesno in vsebinsko konkretizacijo; da je „koncentrat“ spornega pravnega razmerja očitno v statutarno določenem in s strani upravnega organa potrjenem različnem režimu vabljenja članov z različnimi statusi. Enačenje avtorjev, katerih dela se javno ne uporabljajo na način, za katerega velja režim obveznega kolektivnega upravljanja (se ne priobčujejo javnosti) z avtorji, katerih dela se uporabljajo (priobčujejo javnosti), pomeni kršitev pravila enakosti. Z vidika posega v ustavne pravice gre za zelo pomembna vprašanja, saj bo morala sodna praksa najti pravo mero med svobodo zbiranja in združevanja ter upravičenimi interesi članov društva ter na drugi strani poseganjem v avtonomijo društva s strani države. Izpodbijana odločitev pomeni poseg v pravice iz 42., 33., 74., 60., 43. in 35. člena Ustave RS, sodišči prve in druge stopnje pa nista zavzeli ustavno skladne razlage. S tem, ko se nista vsebinsko opredelili do navedb toženca, sta storili kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter po 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP. V že omenjeni zadevi P 1872/2010 je sodišče med drugim pojasnilo, da bi morali tožniki določbe Statuta, za katere mislijo, da niso v skladu z zakonodajo, izpodbijati neposredno in v času, ko so tega sprejeli. Opozoriti je treba na 19., 20. in 21. člen ZDru-1. Organ, ki je po zakonu pristojen ugotavljati, ali je temeljni akt društva v skladu z določbami ZDru-1 je upravna enota, zoper odločitev katere je zagotovljeno tudi sodno varstvo, in sicer ne zgolj društvu, temveč tudi članom, ki lahko priglasijo stransko udeležbo v postopku registracije (drugi odstavek 17. člena ZDru-1). Takšno pravno varstvo pa bi bilo treba uveljavljati v roku enega leta, skladno s prvim odstavkom 14. člena ZDru-1. Ni dopustno, da se skuša naknadno izpodbijati ureditev iz statuta posredno, preko izpodbijanja sklepov, ki so bili sprejeti na njegovi podlagi. Konec koncev se v konkretnem postopku ni odločalo o kakršnikoli ničnosti, ki bi učinkovala sama po sebi, temveč o oblikovalnem zahtevku, pri čemer je pogoj za takšno tožbo tudi pravočasno postavljen zahtevek. Toženec je v pritožbi opozoril, da je vprašanje pravne veljavnosti notranjih pravil predhodno vprašanje, o katerem je že odločil drug pristojni organ, tožnik pa tudi ni nasprotoval navedbi, da je upravna enota statut potrdila in gre torej za nesporno dejstvo. V pritožbi je tudi še navajal, da v primeru, ko sodišče ugotavlja nezakonitost določenih statutarnih pravil, ta pa še vedno veljajo, to ne vodi do pravne posledice razveljavitve sklepov, ki temeljijo na normativni hierarhiji pravnih aktov ter da sodni silogizem tega niza pravnih aktov ne more preskočiti na način, da upošteva zgolj generalnega, ki pa je v normativno tehničnem smislu zgolj programski. Pojasnil je že, da primarno meni, da gre za člane v smislu ZDru-1 zgolj pri rednih članih toženca. Sklicuje se na 160. člen ZASP in poudarja, da če društvo osebam, ki niso člani društva v smislu ZDru-1 prizna pravico, da lahko (v smislu 160. člena ZASP) dobijo na vpogled letno finančno poročilo in poročilo njenega nadzornega odbora, to še ne pomeni da so s tem postali člani društva. Sodišči sta naredili napako, ko sta na podlagi ureditve po ZASP sklepali na položaj take osebe v smislu ZDru-1. Sama argumentacija, da mora biti zagotovljeno pravno varstvo po ZDru-1 (tudi) avtorjem, ki so svoje pravice po 147. členu ZASP primorani prenesti na kolektivno organizacijo, ni logična, saj ni nujno, da je kolektivna organizacija ustanovljena v obliki društva, splošno znano je, da so nekatere ustanovljene kot zavodi in takšni člani zavoda gotovo niso člani društva in nimajo pravnega varstva v skladu z ZDru-1. Sama okoliščina, da se lahko tudi tretja oseba zaveže k spoštovanju statuta društva ali da lahko razmerje med takšno osebo in društvom preneha, pa še ne pomeni, da je takšna oseba član v smislu ZDru-1. Tudi ne drži, da bi odrekanje statusa članstva avtorjem, ki ne izpolnjujejo določenega cenzusa pomenilo, da ti nimajo nikakršnega pravnega varstva zoper sklepe svoje kolektivne organizacije. Če bi kolektivna organizacija kršila pravice imetnika pravic po ZASP ali imetniku pravic ne bi izplačevala honorarja v skladu s pravili delitve po ZASP, bi ta lahko teoretično vložil tožbo v pravdnem postopku tudi, če ni član društva. Ni tudi jasna argumentacija sodišča prve stopnje, da naj bi bil Statut sam s sabo v nasprotju. S tem ko se sodišči nista opredelili do navedb toženca pa sta dejansko med drugim storili absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede pravnega interesa za vložitev oblikovalne tožbe se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 289/2011 in II Ips 246/2011. Sodišči na uveljavljanje toženca, da pravni interes tožnika ni podan, vsebinsko nista reagirali, s čimer sta storili kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je uveljavljal v pritožbi, da je sodišče ugodilo zahtevku, ki je nekonkretiziran in neizvršljiv, zaradi česar je tak tudi izrek sodbe in s tem pomanjkljiv, v zvezi s čimer je zatrjevala kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer vztraja tudi v reviziji. Toženec je v pritožbi tudi uveljavljal, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker z dokaznim standardom prepričanja ne ugotavlja dejstev o spremembi odločitev na skupščini toženke in se torej ne da preizkusiti, to pa pomeni kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem vztraja tudi v reviziji, pri čemer meni, da bi bilo treba upoštevati teorijo relevance, kot se uporablja pri presoji utemeljenosti zahtevkov na izpodbijanje sklepov skupščine d. o. o. ali d. d. Tožnik bi torej moral dokazati, da bi tožnikov glas prispeval k sprejemu drugačnih sklepov.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožniku, ki je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Meni, da revizija ni dovoljena, saj tožnik ni posebej specificiral vrednosti spora po posamezno postavljenih nedenarnih zahtevkih. V nadaljevanju utemeljuje, zakaj je treba revizijo zavrniti.

5. Revizija ni utemeljena.

**Glede dovoljenosti revizije**

6. Tožnik je v tožbi navedel eno vrednost spornega predmeta (41.000,00 EUR). Pri tako opredeljeni vrednosti spornega predmeta je vztrajal kljub temu, da ga je toženec v vlogi z dne 19. 9. 2014 opozoril, da tožba vsebuje več zahtevkov in da bi moral biti vrednostno označen vsak izmed njih. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnik z drugim in tretjim zahtevkom, četudi sta drugače oblikovana, zasledoval enak cilj kot s prvim zahtevkom (pripojitev društva A. in sprejem Statuta 2010 je bila vsebina dveh sklepov, ki so bili dne 19. 4. 2010 sprejeti na skupščini toženca in katerih razveljavitev je predlagal tožnik s prvim zahtevkom), četrti zahtevek (odprava posledic razveljavljenih sklepov oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja) pa je uveljavljal le kot posledico, če bo prvemu zahtevku ugodeno. Ker sta drugi in tretji zahtevek v vsebinskem smislu vsebovana v prvem (trditvena podlaga glede pravnih in dejanskih vprašanj je za vse tri zahtevke enaka), četrti pa je le logična izpeljava prvega, po mnenju Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi zadošča enotno navedena vrednost spornega predmeta (41.000,00 EUR). Ker ta presega mejni prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP, je revizija dovoljena.

**Glede neutemeljenosti revizije**

7. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili toženčevo tezo, da gre za člane v smislu ZDru-1 zgolj pri rednih članih toženca, in zaključili, da je tožnik član toženca kot društva in posledično aktivno legitimiran za vložitev tožbe v obravnavani zadevi. Svojo oceno sta utemeljili na določbah samega Statuta, na določbah ZASP o obveznem kolektivnem upravljanju pravic iz prvega odstavka 147. člena tega zakona (med katerimi so tudi avtorske pravice tožnika) ter z okoliščino, da si je toženec izbral statusnopravno obliko društva. Revident z argumenti, da enačenje vseh članov kolektivne organizacije s položajem članstva v društvu ni možno, ker že sam ZASP loči redne člane kolektivne organizacije, ki imajo drugačne pravice v primerjavi z drugimi člani, in ker je po ZASP kolektivno organizacijo mogoče ustanoviti tudi v kakšni drugi statusnopravni obliki, omenjene presoje po mnenju Vrhovnega sodišča ne more omajati. Sodišče druge stopnje je namreč pravilno poudarilo, da ocena, da je tožnik član toženca kot društva, izhaja iz samega Statuta. Ta namreč v 12. členu med svoje člane poleg rednih in izrednih članov prišteva tudi zunanje člane, med katere nesporno spada tudi tožnik. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem utemeljeno opozorilo tudi na določbi Statuta, ki zunanje člane zavezujeta k spoštovanju statuta in ki določata avtomatično prenehanje zunanjega članstva (med drugim) z izključitvijo v disciplinskem postopku (18. in 19. člen). Navedene statutarne določbe so po oceni Vrhovnega sodišča za zaključek o tožnikovem statusu člana toženca kot društva odločilne, pri čemer na teh utemeljene presoje revident z omenjenimi očitki niti ne izpodbija. Njegove navedbe, da naj sama okoliščina, da se lahko tudi tretja oseba zaveže k spoštovanju statuta društva ali da lahko razmerje med takšno osebo in društvom preneha, ne bi pomenila, da je takšna oseba član v smislu ZDru-1, pa ob jasni določbi 12. člena Statuta ne morejo pomeniti drugega kot golo sprenevedanje. Vrhovno sodišče glede na revizijske navedbe še dodaja, da iz določb ZASP ne izhaja nikakršna zahteva po razlikovanju med rednimi in ostalimi člani kolektivne organizacije v smislu, da bi imeli lahko zgolj prvi položaj članstva v društvu oziroma v katerikoli drugi statusnopravni obliki, ki bi si jo kolektivna organizacija izbrala.

8. Revident neutemeljeno vztraja pri očitku, da v obravnavanem primeru ni bil podan pravni interes tožnika za tožbo. Po določbi prvega odstavka 14. člena ZDru-1 je namreč vsakemu članu društva dana pravica izpodbijati odločitve organov društva, ki so bile sprejete v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnih aktom. Ta pravica članov društva ni omejena le na izpodbijanje odločitev, s katerimi je bilo poseženo v njihovo osebno korist, pač pa imajo možnost, da s takšno tožbo uveljavljajo zakonitost delovanja društva in njegovo delovanje skladno z notranjimi pravili društva. Takšna ureditev, ki članom društva omogoča varstvo objektivne zakonitosti odločitev organov društva, tudi če te (neposredno) ne posegajo v njihov pravni položaj, je prestala ustavnosodno presojo1 in ji sledi tudi praksa Vrhovnega sodišča2. Sodišče druge stopnje je z razlago, ki je skladna s pojasnjenim, pravilno opredelilo pomen prvega odstavka 14. člena ZDru-1 oziroma pojasnilo, zakaj tožniku ni bilo treba dokazovati, da bi ravno njegov glas vplival na vsebino sklepov 13. redne skupščine toženca. Tako je odgovorilo na vse pritožbene očitke v zvezi s tožnikovim pravnim interesom, zato v zvezi s tem tudi ne drži očitek o kršitvi toženčeve pravice do izjave in o pomanjkanju razlogov v obrazložitvi sodišč prve in druge stopnje.

9. Toženec tudi v reviziji utemeljuje tezo, da statut društva lahko določi, da imajo zgolj nekateri člani društva glasovalno pravico, drugi člani društva pa te pravice nimajo. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je za odločitev o tožbenem zahtevku odločilno, da tožnik na skupščini toženca v nasprotju z določbami ZDru-1 ni imel glasovalne pravice, v zvezi s čimer se je sklicevalo na podrobnejše razloge sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je izvedba 13. redne skupščine toženca kršila načelo enakopravnosti članstva iz 2. člena ZDru-1, določbe 13. člena ZDru-1, po katerih temeljni akt, njegove spremembe in druge najpomembnejše odločitve v društvu sprejemajo vsi člani društva ter določbe 1. in 12. člena ZDru-1, ki zagotavljajo sodelovanje članov pri upravljanju društva. Izpostavilo je, da so v konkretnem primeru redni člani, ki so bili v očitni manjšini (bilo jih je namreč 153) odločali tudi o pravicah in dolžnostih izrednih in zunanjih članov (spremembi Statuta, pripojitvi novega društva), katerih je bilo več kot 5000. 10. Toženec taki presoji nasprotuje z navedbami, da bi bili v primeru, če bi sledili naziranju sodišč prve in druge stopnje, v veliki meri nezakoniti statuti velikega števila društev, da je po ZDru-1 v popolni dispoziciji temeljnega akta, da ureja vprašanja načina včlanjevanja v društvo, načina sodelovanja članov pri upravljanju društva, načina sklica skupščine ter, da bi bilo v nasprotju z načelom enakopravnosti ravno to, če bi imeli v kolektivni organizaciji vsi člani enake pravice. Revidenta je treba opozoriti, da v svojih izpeljavah povsem spregleda, da je med pravdnima strankama nesporno, da je v obravnavanem primeru skupščina toženca odločala o spremembah in dopolnitvah Statuta in drugih najpomembnejših odločitvah v društvu (pripojitvi novega društva), za te primere pa (kogentna) določba prvega odstavka 13. člena ZDru-1 določa obvezno odločanje zbora članov, ki ga sestavljajo vsi člani. Gre za izpeljavo načela enakopravnosti članov društva, ki je izrecno določeno v tretjem odstavku 2. člena ZDru-1, v omenjeni določbi 13. člena ZDru-1 pa se izraža v zahtevi po neposrednem odločanju vseh članov ne o prav vsaki odločitvi, pač pa o nekaterih najpomembnejših odločitvah v društvu.3 Glede na obrazloženo revident z navedenimi očitki ne more uspeti.

11. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe toženca, da naj bi razlikovanje med rednimi člani, ki imajo glasovalno pravico na skupščini, in člani, ki te pravice nimajo, temeljilo na določbah ZASP. Vrhovno sodišče je namreč že pojasnilo, da iz določb ZASP zahteva po takšnem razlikovanju ne izhaja.4 Ob toženčevi navedbi, da se ob pridobitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje tudi Uradu RS za intelektualno lastnino z vidika ZASP ni zdelo sporno, da na skupščini odločajo zgolj redni člani, pa Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da je iz spisovnega gradiva razvidno, da je Urad za intelektualno lastnino (pa tudi Urad za varstvo konkurence) toženca že pozival, da vsem avtorjem, katerih pravice na podlagi dovoljenja tega urada kolektivno upravlja, v določenih primerih omogoči enako glasovalno pravico na sejah skupščine.

12. Revidentu tudi ne more koristiti njegovo sklicevanje na določbo devetega odstavka 8. člena Direktive 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014, ki naj bi po njegovem mnenju omejevanje glasovalnih pravic, kot je bilo določeno v Statutu, dopuščala. Ne glede na to, da ta direktiva v času sprejetja spornih sklepov še ni veljala in ni bila implemetirana v nacionalno zakonodajo, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da omenjena določba direktive sicer res dopušča omejitev pravice članov do sodelovanja in uveljavljanja glasovalnih pravic na skupščini, ki temeljijo na trajanju članstva oziroma prejetih zneskih, vendar ob pogoju, da so ta merila določena in uveljavljena na pošten in sorazmeren način. Ob oceni sodišč prve in druge stopnje, da je v konkretnem primeru po sporni določbi Statuta 153 rednih članov odločalo tudi o pravicah in dolžnostih izrednih in zunanjih članov, ki jih je bilo več kot 5000, po mnenju Vrhovnega sodišča o skladnosti z ureditvijo iz te direktive ni mogoče govoriti. Pripomniti velja, da toženčeve teze ne podpira tudi na podlagi omenjene direktive sprejet Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP), ki (med drugim) določa upravljavsko strukturo kolektivne organizacije ne glede na področne zakone, ki urejajo status pravne osebe, v obliki katere se ustanovi kolektivna organizacija5. Ta zakon namreč določa, da imajo vsi člani kolektivne organizacije pravico do sodelovanja in glasovanja na skupščini, pri čemer ima vsak član en glas, ob tem pa lahko statut določi merila za določitev večjega števila glasov posameznega člana, z omejitvijo, da ima lahko en član največ deset glasov.6

13. Zavrniti je treba tudi navedbe revidenta, da je o zakonitosti statuta toženca odločila že upravna enota in gre v tem primeru za vezanost na odločitev o predhodnem vprašanju, o katerem je že odločil matični organ. Revident spregleda, da vprašanje zakonitosti statuta ni bilo predmet samostojnega odločanja pred upravno enoto, ampak je imelo to vprašanje le prejudicialni pomen (kot ga ima tudi v konkretnem pravdnem postopku) v postopku odločanja o registraciji toženega društva. Zatrjevane vezanosti na odločitev upravne enote zato ni.7 Ne držijo tudi navedbe, da v primeru, ko sodišče ugotavlja nezakonitost statutarnih pravil, ki še vedno veljajo, to ne vodi do razveljavitve sklepov, sprejetih na njihovi podlagi. Revidentu je treba pojasniti, da v primeru, če sodnik oceni, da je določba podzakonskega akta, ki bi jo sicer moral uporabiti, v nasprotju z ustavo ali zakonom, te ne sme uporabiti (t. i. exceptio illegalis)8,9. Sodišče lahko v tem primeru sámo, z veljavnostjo le za konkreten spor, ugotovi nezakonitost takega podzakonskega akta; ugotovitev nezakonitosti nima za posledico razglasitve akta za ničnega oziroma njegove razveljavitve. V konkretnem primeru to pomeni, da je za razveljavitev izpodbijanih sklepov skupščine toženca zadoščala ugotovitev o nezakonitosti določb statuta, na podlagi katerih so bili ti sprejeti, ne da bi bile te določbe razveljavljene.

14. Nazadnje je treba zavrniti še očitek, da je izrek sodbe nejasen, neizvršljiv in s tem pomanjkljiv, s čimer v zvezi revident utemeljuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pojasniti je treba, da je toženec na identičen očitek v pritožbi že dobil odgovor sodišča druge stopnje, ki ga v reviziji ni z ničimer razširil. 15. Glede na obrazloženo revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Toženec z revizijo ni uspel, zato mora tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

1 Odločba Ustavnega sodišča U-I-57/07z dne 15. 10. 2008. 2 Odločbi II Ips 289/2011, II Ips 77/2013. 3 Primerjaj V. Kokalj: Zakon o društvih (ZDru-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 29 in 30. 4 Primerjaj 107. in 108. točko obrazložitve Vrhovnega sodišča RS v sodbi G 24/2011. 5 Glej 22. člen ZKUASP. 6 Glej prvi in drugi odstavek 23. člena ZKUASP. 7 Primerjaj 13. člen ZPP. 8 Podlaga za njegovo uporabo izhaja iz 125. člena Ustave RS in prvega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih, ki določa, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Iz tega pravila pa (a contrario) izhaja, da sodnik ni vezan na podzakonski akt. 9 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 36/2005.