Jedro

Tožeča stranka ima prav, ko uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka in s tem razlog za odpravo (drugostopenjske) odločbe kršitev prepovedi iz 4. točke 35. člena ZUP, po kateri predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Iz obeh izpodbijanih sklepov namreč jasno in nedvoumno sledi, da je ista oseba kot pooblaščena oseba vodila postopek tako na prvi kot na drugi stopnji odločanja v zadevi. Drugačne navedbe tožene stranke o zgolj tehnični pomoči s strani omenjene osebe so v očitnem nasprotju s podatki spisov.

Utemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je obrazložitev izpodbijane odločitve bistveno pomanjkljiva. V razlogih sklepa prve stopnje je sicer navedeno število točk, ki jih je strokovna komisija dodelila tožeči stranki, in pravna podlaga za opravljeno vrednotenje, niso pa razvidni razlogi za dodelitev določenega števila točk po merilu „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ in s tem dejanska podlaga za odločitev. Te pomanjkljivosti tudi organ druge stopnje ne popravi, saj ne navede vsebinskih razlogov za vrednotenje, ki je bilo opravljeno na prvi stopnji in ki mu tožeča stranka ugovarja v pritožbi. Izreče pa se tudi ne o pritožbeni navedbi tožeče stranke, da deluje v javnem interesu, kar izkazuje z odločbo pristojnega organa.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Sveta Fundacije za šport v Republiki Sloveniji o razporeditvi sredstev št. D4-10-29 z dne 4. 2. 2010 in sklep Komisije za pritožbe št. D4-10-29 z dne 21. 4. 2010 se odpravita ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, skupaj 420,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom z dne 4. 2. 2010 je bilo v postopku javnega razpisa za sofinanciranje izvajalcev programov športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2010 odločeno, da se tožeči stranki ne dodeli sredstev za prijavljeni program „...“ na področju drugih programov (D4). Iz razlogov sklepa sledi, da je pristojna strokovna komisija na omenjenem področju D4, za katero so bila razpisana sredstva v višini 240.000 EUR, obravnavala 97 pravilnih in popolnih vlog, ki so prispele na javni razpis in po katerih skupna višina zaprošenih sredstev znaša 1.987.320 EUR ter s tem presega višino razpisanih sredstev za 8,28-krat. Komisija je predlog delitve sredstev pripravila na podlagi določb Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 92/07, v nadaljevanju: Pravilnik). Programe je ovrednotila na podlagi meril iz 25. člena Pravilnika, in sicer je bilo tožeči stranki na podlagi merila „status kandidata“ priznanih 10 točk in na podlagi merila „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ 3 točke, skupaj 13 točk. Po določbah 25. člena Pravilnika je za uvrstitev med programe, ki jih financira tožena stranka, treba zbrati najmanj 14 od 20 točk. Ker je program tožeče stranke zbral skupaj 13 točk, ga strokovna komisija ni uvrstila v nadaljnjo obravnavo, pristojni organ (Svet fundacije) pa je zato odločil tako, kot je razvidno iz izreka sklepa.

Pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep je Komisija za pritožbe s sklepom z dne 21. 4. 2010 zavrnila. Iz obrazložitve izhaja, da je Komisija z ozirom na pritožbene ugovore, ki so se nanašali na vrednotenje programa po merilu „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ ponovno preučila dokumentacijo v spisu in pri tem ugotovila, da program tožeče stranke nima vsebin, ki bi narekovale njegovo drugačno vrednotenje po omenjenem merilu.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja ter predlaga odpravo upravnega akta prve in druge stopnje, uveljavlja pa tudi povrnitev stroškov postopka. V tožbi zatrjuje absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 6. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ker je pri vodenju postopka na drugi stopnji sodelovala oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena. Iz obeh izdanih sklepov je nedvoumno razvidno, da je postopek na obeh stopnjah vodila ista uradna oseba, to je A.A. Sklep Komisije za pritožbe je torej treba odpraviti že iz tega razloga. Poleg tega tožeča stranka meni, da o pritožbi ni odločal pristojni organ, saj bi moral po določbi 232. člena ZUP o pritožbi zoper odločbo, ki jo je izdal nosilec javnega pooblastila, odločati organ, določen z zakonom. Komisije za pritožbe kot pritožbeni organ ni določil noben zakon. Zakon o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije je v 14.a členu določil le, da se organ fundacije, pristojen za odločanje o pritožbi, določi s Pravili fundacije. To po mnenju tožeče stranke ni dovolj, saj 232. člen ZUP ne dopušča možnosti, da bi zakon prenesel svoje pooblastilo na splošni akt tožene stranke. Ker torej noben zakon ne določa pristojnega organa za odločanje o pritožbi, je za to po določbi 232. člena ZUP pristojno Ministrstvo za šolstvo in šport. Kršitve pravil postopka, storjene na drugi stopnji, so še: nepravilno poimenovanje odločbe kot sklep, s čimer je kršena določba 1. odstavka 210. člena ZUP; ker manjka pouk o pravnem sredstvu, gre za kršitev 3. odstavka 210. člena ZUP; kršena pa je tudi določba 36. člena ZUP, ker uradna oseba, ki bi morala biti izločena, ni sama prenehala z delom in ni sporočila pristojnemu organu, da je podan izločitveni razlog. V vsebinskem pogledu pa tožeča stranka meni, da pri odločanju ni bil pravilno uporabljen Pravilnik ter da zato ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Obrazložitev obeh sklepov je bistveno pomanjkljiva, tako da ju ni mogoče preizkusiti. Noben od sklepov ne vsebuje razlogov za dodelitev (le) 3 točk po merilu „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“, Komisija pa tudi ni presodila pritožbenih ugovorov v tej smeri, to je navedbe tožeče stranke, da deluje v javnem interesu, kar izkazuje z odločbo pristojnega organa, ampak je podala le pavšalne ugotovitve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke. V zvezi s tožbenimi očitki, ki se nanašajo na izločitev A.A., navaja, da gre za svetovalko direktorja ter da je ta v postopku opravljala zgolj naloge tehnične podpore organom odločanja za sprejemanje odločitev. To je tudi razumljivo, saj ima tožena stranka zaposleni le dve osebi, to je direktorja ter svetovalko direktorja. Le-ta v postopku ni odločala in ni opravljala nobenih dejanj. Zato je očitek absolutne bistvene kršitve pravil postopka na drugi stopnji neutemeljen. Tak je tudi očitek o nepristojnosti Komisije za odločanje o pritožbi. Postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacije je urejen z Zakonom o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS, Uradni list RS, št. 44/96, 47/97, 102/07) in Pravilnikom. Organ, ki odloča o pritožbi, se po določbah ZLPLS določi s Pravili fundacije, ki so kot pritožbeni organ določila Komisijo za pritožbe. Tudi sicer je odločitev druge stopnje skladna z 210. členom ZUP. Ker manjka pravni pouk, odločba ni nezakonita. Kljub temu, da je poimenovana kot „sklep“, predstavlja jasen izraz volje organa druge stopnje in njegovo opredelitev do pritožbe. Ima tudi vse sestavine odločbe, zato ta pomanjkljivost ni bistvena in ne more predstavljati razloga za odpravo odločbe. Vrednotenje vloge tožeče stranke pa je bilo opravljeno skladno s 35. členom Pravilnika na podlagi v 25. členu predpisanih meril in usmeritev ter ob upoštevanju metodologij, določenih s Pravilnikom. Vrednotenje je tudi ustrezno obrazloženo, tako v odločbi prve kot v odločbi druge stopnje, ki zato izpolnjuje vse zahteve iz 214. člena ZUP.

Tožeča stranka v vlogi z dne 16. 3. 2011 vztraja, naj sodišče odpravi upravni akt prve in druge stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka (350,00 EUR z 20 % DDV in pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka).

Tožba je utemeljena.

Kot je sodišče navedlo že večkrat dosedaj v istovrstnih zadevah (npr. v zadevah opr. št. I U 683/2010 in I U 681/2010), se po določbah 14.a člena ZLPLS pri odločanju o vlogah za razporeditev sredstev fundacije smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP, Zakon o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), če posameznega vprašanja postopka ne urejata ZLPLS in Pravilnik. Vprašanja izločitve uradnih oseb omenjena predpisa ne urejata, zato se uporabijo določbe ZUP, in sicer v veljavnem besedilu, saj ni videti razloga, da bi bila njihova uporaba lahko oziroma da bi morala biti, z ozirom na predpisano smiselno uporabo določb ZUP, v primeru, kakršen je obravnavani - ko gre za odločanje o razporejanju sredstev, drugačna. Prav tako ni videti razlogov, da bi se zaradi smiselne uporabe drugače uporabljale določbe, ki se nanašajo na razloge za pritožbo (237. člen ZUP), konkretno na opredelitev kršitev pravil postopka kot absolutno bistvenih. To pa pomeni, da ima tožeča stranka prav, ko v konkretnem primeru uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka in s tem kot razlog za odpravo (drugostopne) odločbe kršitev prepovedi iz 4. točke 35. člena ZUP, po kateri predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. V konkretnem primeru namreč iz obeh izpodbijanih sklepov povsem jasno in nedvoumno sledi, da je ista oseba, to je A.A., kot pooblaščena oseba vodila postopek tako na prvi kot na drugi stopnji odločanja v zadevi. Drugačne navedbe tožene stranke o zgolj tehnični pomoči s strani omenjene osebe so v očitnem nasprotju s podatki spisov in kot take, vključno z dokaznimi predlogi, neupoštevne. Čim pa je tako, je podana kršitev omenjene določbe ZUP o izločitvi in s tem absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 6. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ta pa sodišču v skladu s 3. odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10), po katerem je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po ZUP, narekuje odpravo (drugostopne) odločbe.

Utemeljeno pa po presoji sodišča tožeča stranka ugovarja tudi, da je obrazložitev izpodbijane odločitve bistveno pomanjkljiva. Obrazložitev odločitve o razporeditvi sredstev se namreč zahteva tako po določbah 14.a člena ZLPLS kot po določbah 214. člena ZUP, kar je tudi logično, saj šele obrazložena odločitev omogoča preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. V konkretnem primeru je v razlogih sklepa prve stopnje sicer navedeno število točk, ki jih je strokovna komisija dodelila tožeči stranki, in pravna podlaga za opravljeno vrednotenje, niso pa razvidni razlogi za dodelitev določenega števila točk, to je 3 točk, po merilu „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ in s tem dejanska podlaga za odločitev. To pa pomeni, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti in še pred tem, da ji ni mogoče niti učinkovito ugovarjati, kar vse je šteti za bistveno kršitev pravil postopka. Pomanjkljivosti izpodbijane odločitve tudi ne popravi organ druge stopnje, ki ne navede vsebinskih razlogov za vrednotenje, ki je bilo pred tem opravljeno na prvi stopnji in ki mu tožeča stranka ugovarja v pritožbi. Pri tem se tudi ne izreče o pritožbeni navedbi tožeče stranke, da deluje v javnem interesu, kar izkazuje z odločbo pristojnega organa. Zato je bistveno pomanjkljiva tudi drugostopenjska odločitev, bistvena kršitev pravil postopka pa, kot že rečeno, narekuje odpravo odločbe.

Ostale tožbene ugovore sodišče, enako kot v vseh dosedanjih odločitvah, zavrača. Očitek nepristojnosti Komisije za odločanje o pritožbi je po presoji sodišča neutemeljen. Po določbah 3. odstavka 14.a člena ZLPLS se organ fundacije, pristojen za odločanje o pritožbi, določi s pravili fundacije. To je v konkretnem primeru tudi storjeno, saj so Pravila fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 67/98, 92/07) tista, ki določajo Komisijo za pritožbe kot enega od organov fundacije (4. člen Pravil), njeno sestavo in pristojnost. Med pristojnostmi pa, da odloča o ugovorih na sklepe o razporeditvi sredstev (22.c člen Pravil), kar so z ozirom na ureditev pritožbenega postopka v 14.a členu ZLPLS nedvomno nanaša tudi na odločanje o pritožbah. O takšni pravni ureditvi sodišče nima pomislekov, saj se organ določi v Pravilih po izrecnem zakonskem pooblastilu, k Pravilom (enako kot k Pravilniku) pa daje skladno z 11. členom ZLPLS soglasje zakonodajalec (Državni zbor).

Preostale očitane kršitve pravil postopka sodišče ocenjuje kot nebistvene. Napačno poimenovanje izpodbijanih aktov (sklep namesto odločba) ni imelo vpliva na odločitev. Tudi izostanek pouka o pravnem sredstvu v konkretnem primeru ni imel škodljivih posledic za tožečo stranko. Očitana kršitev 36. člena ZUP pa je že zajeta (in obravnavana) pri kršitvi 35. člena.

Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo ter na podlagi določb 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 oba izpodbijana akta odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Pristojni organ mora ponovno odločiti o vlogi tožeče stranke v 30 dneh od prejema sodbe. Pri tem je vezan na stališča, ki jih je glede vodenja postopka zavzelo sodišče. O stroških tožeče stranke je sodišče odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji, skladno z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Ker v sporu ni uspela, je sodišče stroškovni zahtevek tožene stranke ob smiselni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) zavrnilo.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.