Jedro

Sodišče prve stopnje je odločalo o storilčevi vloženi ZSV v hitrem postopku o prekršku, v takih postopkih pa v skladu z določbo drugega odstavka člena 66 ZP-1 pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga storilec utemeljuje v svojih pritožbenih navedbah, ni dovoljen in je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v takih primerih ugotovi prvo sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 120,00 (120/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se ta sodna taksa izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je v hitrem postopku o prekršku prvo sodišče storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) zoper odločbo prekrškovnega organa (Policija-Policijska uprava Celje-Policijske postaje Rogaška Slatina) opr. št. 5550084337130 z dne 14. 1. 2019 zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu v plačilo naložilo še stroške postopka.

2. Taki odločitvi storilec znova nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo, v kateri navaja, da njegov pes 19. 12. 2018 ni moril drobnic oškodovanca, saj je bil doma, napadi na oškodovančeve ovce pa so se dogajale tudi po tem dogodku, pri čemer izpostavlja, da je njegov pes redno doma zaprt v pesjaku in tudi ne nosi ovratnice, po kateri naj bi ga oškodovanec kritičnega dne prepoznal. 3. Pritožba je neutemeljena.

4. Prvo sodišče je po prejetju storilčeve ZSV zoper prej citirano odločbo prekrškovnega organa glede na navedbe v tem rednem pravnem sredstvu v skladu s četrtim odstavkom člena 65 ZP-1 sklenilo, da se dokazni postopek, ki ga je pred izdajo odločbe izvedel prekrškovni organ, dopolni, v dopolnjenem dokaznem postopku pa je sodišče zaslišalo storilca in oškodovanca ter pričo A. A., vpogledalo in dokazno ocenilo pa je tudi v spisovno gradivo vložene listinske dokaze, predvsem fotografije in listine o odvozu živalskih stranskih odpadkov ter izpis iz registra psov (list. št. 4). Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka in po prepričanju pritožbenega sodišča skrbni in natančni dokazni oceni izvedenih dokazov prvo sodišče ni sledilo navedbam storilca v vloženi ZSV, v kateri je tako, kot tudi v podanem zagovoru pred prvim sodiščem vztrajal v tem, da njegov pes, za katerega ni zanikal, da je nevaren, kritičnega dne ni moril oškodovančevih drobnic, saj je bil ves čas v pesjaku in pripet na verigi, kadar pa ga v pesjaku ni, pa se sprehaja le pod njegovim nadzorom in tudi z nagobčnikom. Prvo sodišče je namreč sledilo oškodovancu, ki je prvo sodišče tudi s predložitvijo fotografij, na katerih je posnet storilčev pes in katerega je oškodovanec prepoznal po značilni ovratnici, prepričal, da ni nobenega dvoma o tem, da je kritičnega dne prav storilčev pes bil tisti, ki je tako, kot že nekajkrat pred tem, moril njegove drobnice in katerega je oškodovanec pri tem že dvakrat prijel, pa o tem tudi obvestil storilca, vendar njegovih opozoril storilec ni upošteval, zaradi česar si je oškodovanec pred tem namestil kamere, ki so posnele gibanje storilčevega psa po njegovem posestvu. Tudi priča A. A. je potrdil, da je oškodovanec neposredno po dogodku sam odšel do kmetije storilca in ugotovil, da njegovega psa v tistem trenutku v pesjaku ni bilo. Na podlagi tako izvedenih dokazov, zlasti pa še ob upoštevanju listinskih dokazov, da je storilčev pes bil označen za nevarnega že od 17. 9. 2018 dalje in da bi že iz tega razloga storilec moral biti na gibanje in obnašanje svojega psa še bolj pozoren in ga ne bi smel brez fizičnega nadzora prepustiti, da se giblje naokoli, kot je bilo v konkretnem primeru, zanesljivo zaključilo, da v obravnavanem primeru ni nobenega dvoma o tem, da je kritičnega dne na oškodovančevem posestvu drobnice moril prav storilčev pes, ki tega dne ni bil v pesjaku ali objektu, torej je bil brez nadzora, zaradi česar je lahko prosto prešel na oškodovančevo ograjeno posest in tam povzročil oškodovancu škodo. V točki 15) izpodbijane sodbe pa je sodišče s prepričljivimi razlogi tudi ugotovilo storilčev subjektivni odnos do storitve očitanega prekrška, saj mu je s prepričljivimi razlogi pripisalo ravnanje z zavestno malomarnostjo, saj je glede na dejstvo, da je bil njegov pes označen za nevarnega, vedel, da lahko z opustitvijo fizičnega nadzora tega psa nastane prepovedana posledica, vendar pa je lahkomiselno mislil, da ta ne bo nastala oziroma, da jo bo morda lahko preprečil, kar pa se ni zgodilo.

5. Storilec pa v svojih pritožbenih navedbah ponavlja navedbe iz vložene ZSV in vztraja pri tem, da ima psa vedno pod nadzorom, zlasti od takrat, ko je dobil status nevarnega psa, to je od 17. 9. 2018 dalje in nasprotuje ugotovitvi prvega sodišča, da je oškodovanec lahko njegovega psa v kritičnem času prepoznal po posebni ovratnici, prav tako pa, da njegov pes ni moril oškodovančevih ovac, ker so se napadi na njegove drobnice dogajali tudi po tistem, ko njegovega psa več ni obdolževal. 6. Kot je bilo pojasnjeno je v konkretnem primeri prvo sodišče odločalo o storilčevi vloženi ZSV v hitrem postopku o prekršku, v takih postopkih pa v skladu z določbo drugega odstavka člena 66 ZP-1 pritožbeni razlog zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga storilec utemeljuje v svojih pritožbenih navedbah ni dovoljen in je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v takih primerih ugotovi prvo sodišče. Drugih pritožbenih razlogov pa pritožnik ne navaja. Pritožbene navedbe, (-) da pa je oškodovanec obdolžil storilčevo ženo, da je pisala grozilna pisma njegovi partnerki in (-) da je tudi sosedi, ki je bila na sprehodu s svojim psom, psa naložil v avto, poklical zavetišče in ga je soseda le še pravi čas rešila, da ni bil odpeljan v zavetišče, pri čemer je morala plačati stroške in (-) da je tudi še v decembru 2020 oškodovanec prišel na njegovo dvorišče ter spraševal kje ima storilec svojega psa, ki pa je bil takrat v pesjaku, pa so pritožbene navedbe, ki se ne nanašajo na dogodek, ki je predmet tega postopka, zato so te pritožbene navedbe povsem nerelevantne.

7. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče sprejema razloge v izpodbijani sodbi, da je dejansko stanje, ki ga je ugotovil že prekrškovni organ, ugotovljeno popolno, prav tako pa je pred prekrškovnim organom bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in sicer konkretno določba tretjega odstavka člena 52 ZP-1, ki določa, da se storilcu v hitrem postopku izreče globa v znesku, ki je predpisana, v konkretnem primeru torej globa, ki v tretjem odstavku člena 45 ZZZiv določa, da se z globo od 800,00 EUR do 1.200,00 EUR kaznuje tisti posameznik, ki stori prekršek med drugim tudi po 2. točki prvega odstavka člena 45 tega zakona, torej, če kot skrbnik ne zagotovi fizičnega varstva nevarnega psa v skladu s členom 12 istega zakona. Že prekrškovni organ je storilcu izrekel globo na spodnji meji, storilec pa niti v vloženi ZSV, niti v vloženi pritožbi po višini tako izrečene globe ni problematiziral, zato pritožbeno sodišče v izrek le-te ni poseglo.

8. Iz teh razlogov je bilo potrebno tako pritožbo, ki je v celoti neutemeljena, saj pritožnik uveljavlja le nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka člena 154 ZP-1), je bilo potrebno njegovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v odsotnosti kršitev, na katere sicer pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1).

9. Storilec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu s prvim odstavkom člena 144 ZP-1 moral plačati sodno takso za pritožbo, ki v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša 120,00 EUR. K plačilu le-te bo storilec pozvan po prekrškovnem organu, takso je dolžan plačati v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, v primeru neplačila, pa se bo le-ta izterjala prisilno.