Jedro

Res je, da je predmet presoje le še tožbeni zahtevek, s katerim tožnik vtožuje odškodnino za premoženjsko škodo v višini 29.263,64 EUR zaradi manjvrednosti nepremičnin, torej materialne škode, vendar je tudi v tem primeru potrebno izhajati iz tretjega odstavka 133. člena OZ, po katerem je škoda, ki izvira iz dovoljene in splošno koristne dejavnosti (kar avtocesta nedvomno je), protipravna le tedaj, kadar presega običajne meje. O vprašanju ali je škoda, ki je nastala tožniku, presegala običajno mejo za življenje ob izgradnji avtoceste in kasneje ob poteku le-te, pa glede na pomanjkljivo trditveno podlago in neopredelitev izvedenca o tem, v čem so običajne meje presežene, ni mogoče odločiti drugače, kot to zaključuje sodišče prve stopnje, katerega naloga je bila presoja o razmerju med še običajnim in presežnim. Navedeno pomeni, da sama po sebi zgolj po izvedencu ugotovljena manjvrednost nepremičnin v skupnem obsegu 16% vrednosti le-teh zaradi izgradnje in kasneje življenja ob avtocesti, ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožniku plačati odškodnino v znesku 29.263,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2010 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v roku 15 dni od prejema sodbe toženki povrniti pravdne stroške v znesku 3.622,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik v pritožbi uveljavlja, da je v obravnavanem primeru sodišče njegov zahtevek za nastalo materialno škodo zaradi izgradnje avtoceste, ki jo vtožuje na račun manjvrednosti nepremičnin, neutemeljeno obravnavalo v smislu tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zahtevek se ne nanaša na nematerialno škodo zaradi prekomernih vplivov z avtoceste, to je hrupa, vibracij, smradu in podobnega, temveč na izgubo dejanske vrednosti nepremičnin po izgraditvi avtoceste in nadvoza. Manjvrednost pomeni, da je nek gradbeni objekt ali zemljišče postal manjvreden, ker je v njegovi neposredni bližini izgrajena avtocesta, nadvoz ali kakšen drug objekt, ki služi prometu in pri tem pojem običajna meja nima po mnenju tožnika nobene veljave. Del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na imisije hrupa, vibracij in smradu, je bil umaknjen. Tožnik v konkretnem primeru zahteva odškodnino izključno na račun nastale manjvrednosti stanovanjske hiše, gospodarskega objekta in stavbnega zemljišča, kot posledice bližine izgrajene avtoceste in nadvoza. To manjvrednost je v postopku ugotovil izvedenec gradbene stroke mag. S.B., ki je ovrednotil celoten vpliv na vrednost nepremičnin v obsegu 16% vrednosti nepremičnin, in sicer celoten vpliv zaradi manjše kakovosti stavbe v obsegu 6% vrednosti nepremičnin in celoten vpliv lokacije 10% vrednosti nepremičnin. Zaključek sodišča, da s strani izvedenca ugotovljeni vplivi, ki so nesporno posledica izgradnje avtoceste, ne presegajo normalne meje oziroma obremenitve nepremičnine po tretjem odstavku 133. člena OZ, je zgrešen in nepravilen, saj bi sodišče moralo izhajati iz določila 131. člena OZ, v katerem je določeno, da, kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Izvedenec je namreč v izvedenskem mnenju skupno zmanjšanje v obsegu 16% vrednosti nepremičnin ovrednotil na znesek 29.263,64 EUR, kar je lahko edina podlaga za ugotovitev sodišča, ali je po izgradnji avtoceste in nadvoza na nepremičninah tožnika nastala manjvrednost in kolikšna ta manjvrednost je. Tudi zaključek sodišča, da sodišče ni vezano na odstotkovno oceno izvedenca o manjvrednosti nepremičnine, ker gre pri ugotavljanju prekomernih vplivov za pravno presojo, ki se opravi na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča, standard običajne meje pa je pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče, ne pride v poštev, ker gre v obravnavanem primeru izključno za ugotavljanje dejansko nastale materialne škode na nepremičninah v posledici izgrajene avtoceste in nadvoza. Kot je izvedenec B. poudaril v izvedenskem mnenju, neposredno na samo vrednost nepremičnin vplivajo tako poškodbe na samih nepremičninah, kot tudi vplivi glede spremenjenih pogojev bivanja. Noben predmet po popravilu ni enakovreden, kot je bil v stanju pred tem, nesporno pa je tudi, da gradbena parcela, kot je obstojala pred izgradnjo avtoceste, nima več takšnih lastnosti in ne omogoča takšne gradnje objekta, kot bi sicer, če ne bi potekala mimo avtocesta.

Tožnik zato predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo odgovornost toženke za tožniku nastalo premoženjsko škodo, ki je potrditvah tožnika nastala na njegovih nepremičninah (stanovanjski hiši, gospodarskem poslopju in gradbeni parceli) na naslovu X, v času graditve avtocestnega odseka Slivnica - Draženci od avgusta 2007 do julija 2009 in zaradi samega dejstva, da so njegove nepremičnine v neposredni bližini avtocestnega odseka in zgrajenega nadvoza. Stanovanjska hiša je od avtoceste oddaljena le 48 metrov.

6. V predmetnem postopku je višje sodišče že s sklepom sodbo sodišča prve stopnje P 268/2010, z dne 2. 9. 2013, razveljavilo in prvostopenjskemu sodišču kot izhodišče za ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, naložilo presojo ali je uveljavljana škoda za življenje v neposrednem okolju ob izgradnji oziroma poteku avtoceste takšna, ki jo je tožnik še dolžan trpeti in ali so vplivi zaradi izgradnje in poteka avtoceste, ki so jim nepremičnine tožnika (bile) podvržene, vendarle prekomerni in je zato tožnik poleg odškodnine, ki jo je že prejel na podlagi sporazuma za plačilo stroškov za odpravo poškodb na stanovanjskem objektu od izvajalca gradnje avtoceste v skladu s 187. členom OZ, upravičen še do dodatne odškodnine.

7. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Določba tretjega odstavka 133. člena OZ določa, da, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Ureja torej situacijo, ko je škoda, ki izvira iz dovoljene in splošno koristne dejavnosti, protipravna, to pa je le tedaj, kadar presega običajne meje. Pritožba nima prav, ko uveljavlja, da bi sodišče v konkretnem primeru moralo izhajati iz določila 131. člena OZ, saj je tožnik odškodnino za nastalo škodo že dobil in mu je že bil izplačan znesek 65.761,02 EUR. Tožnik bi bil do uveljavljane odškodnine upravičen le, v kolikor bi uveljavljana škoda presegala običajne meje vplivov zaradi izgradnje in poteka avtoceste v primerjavi s siceršnjim enakim položajem ostalih nepremičnin v okolici ob izgradnji avtoceste in kasneje v okviru življenja ob njenem poteku.

8. Pritožba se sklicuje na izvedenca gradbene stroke, mag. S.B., ki je celotno manjvrednost nepremičnin ocenil na obseg 16% njenih vrednosti, od tega zaradi manjše kakovosti stavbe v obsegu 6% vrednosti nepremičnin in celoten vpliv lokacije v obsegu 10% vrednosti nepremičnin. Vendar pa izvedenec ni ugotavljal, kaj je za nepremičnine, ki ležijo ob avtocesti, v času izgradnje in kasneje ob njej, običajno in v čem nepremičnine tožnika izstopajo (tudi trditve tožnika v zvezi s tem zahtevka ne substancirajo dovolj, zatrjevana je le občutna manjvrednost nepremičnin, kot izrazita in edina posledica izgradnje avtoceste, ni pa trditev o tem, kaj je običajno in kaj je presežno ter zakaj).

9. Res je, da je predmet presoje le še tožbeni zahtevek, s katerim tožnik vtožuje odškodnino za premoženjsko škodo v višini 29.263,64 EUR zaradi manjvrednosti nepremičnin, torej materialne škode, vendar je tudi v tem primeru potrebno izhajati iz tretjega odstavka 133. člena OZ, po katerem je škoda, ki izvira iz dovoljene in splošno koristne dejavnosti (kar avtocesta nedvomno je), protipravna le tedaj, kadar presega običajne meje. O vprašanju ali je škoda, ki je nastala tožniku, presegala običajno mejo za življenje ob izgradnji avtoceste in kasneje ob poteku le-te, pa glede na pomanjkljivo trditveno podlago in neopredelitev izvedenca o tem, v čem so običajne meje presežene, ni mogoče odločiti drugače, kot to zaključuje sodišče prve stopnje, katerega naloga je bila presoja o razmerju med še običajnim in presežnim. Navedeno pomeni, da sama po sebi zgolj po izvedencu ugotovljena manjvrednost nepremičnin v skupnem obsegu 16% vrednosti le-teh zaradi izgradnje in kasneje življenja ob avtocesti, ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost toženke.

10. Zaradi obrazloženega pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

12. Navedbe toženke v odgovoru na pritožbo tožnika k pritožbeni presoji zadeve niso pripomogle, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).