Jedro

Ker tožnici v upravnem postopku, kljub predloženim dokazom in trditvam, da ni delovala zoper interese narodov in države FLRJ, ni bilo omogočeno izpodbijanje zakonske domneve iz 3. odstavka 63. člena ZDen, sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do predloženih dokazov, ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Zato je pritožba utemeljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 270/97-7 z dne 11.1.2000 in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.1.1997, s katero je zavrnila tožničino pritožbo in potrdila odločbo občinskega Sekretariata za notranje zadeve in obrambo Občine S.B. z dne 13.10.1993. Z navedeno odločbo je prvostopni organ ugotovil, da se M.Š. in M.T.Š. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, nista štela za jugoslovanska državljana.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva, kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Navedlo je zakonite pogoje iz Zakona o državljanstvu FLRJ (Zdrž-45), na podlagi katerih za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini (ob uveljavitvi novele 2. odstavka 35. člena Zakona z dne 4.12.1948) in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile zoper narodne in državne interese narodov FLRJ. Iz podatkov arhiva Ministrstva za notranje zadeve RS o članih organizacije Kulturbund v P. je razvidno, da sta bila Š.M. in njegova žena Š.M. člana te organizacije. To priznava tudi tožnica, s tem ko navaja, da so ji prinesli člansko izkaznico, ki pa je ni hotela sprejeti. Iz zgodovinskih dejstev je znano, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere program je bila pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike. Po mnenju tega sodišča je upravni organ pravilno presodil, da je bila tožnica oseba nemške narodnosti. Izselila se je v tujino leta 1946. Tožena stranka ni ugotavljala nelojalnega ravnanja tožnice in njenega moža, sklicujoč se na 3. odstavek 63. člena ZDen. Po tej določbi v postopku ugotavljanja državljanstva za denacionalizacijske upravičence, ki niso vpisani v evidenco o državljanstvu, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese in države FLRJ. Po odločbi Ustavnega sodišča RS (št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997), je določbo 3. odstavka 63. člena ZDen treba razlagati kot zakonito domnevo, ne pa kot pravno fikcijo, zoper katero je mogoče dokazovati nasprotno. Iz tega sledi, da je dokazovanje lojalnosti mogoče. Dokazno breme v tem primeru nosi stranka. Tožena stranka ni ugotavljala nelojalnega ravnanja, vendar tudi tožnica v tožbi razen posplošenih navedb, da se, z možem, s svojim nelojalnim ravnanjem nista pregrešila zoper slovenski narod in državne interese, ne navaja okoliščin, ki bi lahko prepričljivo lahko nasprotovale domnevi nelojalnosti in ne predlaga dokazov za to, da je domneva v tem spornem primeru neutemeljena. Neupoštevne so tudi okoliščine, da je imela leta 1945 volilno pravico in da je sodelovala na prvih povojnih volitvah, saj iz tega ni mogoče sklepati, da je bila jugoslovanska državljanka. Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28.8.1945, je določil, da se z dnem uveljavitve tega zakona štejejo za jugoslovanske državljane tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Z dopolnitvijo 2. odstavka 35. člena navedenega zakona z dne 4.12.1948, ki je veljala z učinkom za nazaj, od 28.8.1945, pa je bil dodan pogoj, ki je predstavljal oviro za pridobitev jugoslovanskega državljanstva. Za pridobitev tega državljanstva je morala oseba izpolnjevati vse zakonske pogoje, ki so veljali 28.8.1945, pri čemer je bila domovinska pravica na območjih, ki so bila v sestavi DFJ, le eden izmed pogojev.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bilo v postopku zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Nesporno je edino dejstvo, da je bila, skupaj z možem, na seznamu članov Kulturbunda, vse ostale navedbe pa so le nedokazana dejstva, izpeljana iz tako imenovanih "splošno znanih dejstev". Prvostopno sodišče je namenoma prezrlo, da sta bila ona in njen mož lojalna slovenskemu narodu in odporniškemu gibanju, dokaz o tem pa je pisna izjava članov OF, dana po končani vojni. Navedba, da se je nesporno izselila v tujino leta 1946, meji na nepoznavanje pojma izselitev in je višek cinizma. Bila je prisilno izseljena z vso družino. To je z možem in štirimi majhnimi otroci in bolno materjo, ki je bila jugoslovanska državljanka in ji je bilo naknadno to državljanstvo priznano. Sodišče je prezrlo dejstvo, da je bilo njej in njenemu možu priznano avstrijsko državljanstvo šele na koncu leta 1952 in tudi ni upoštevalo predloženih listin. Upoštevano je bilo samo to, da sta bila z možem na seznamu članov Kulturbunda, čeprav obstoja dovolj relevantnih dejstev, ki utemeljujejo ugoditev njenemu zahtevku.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Odločanje v obravnavani zadevi, v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji, je temeljilo na določbi 3. odstavka 63. člena ZDEN. Odločbi upravnih organov prve in druge stopnje sta bili namreč izdani v času pred sprejetjem odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-23/93, katero v razlogih izpodbijanje sodbe navaja tudi sodišče prve stopnje. Upravni organ je v postopku ugotavljal le, ali je oseba, katere državljanstvo se ugotavlja, nemške narodnosti in ali je zapustila ozemlje takratne Jugoslavije in živela v tujini pred uveljavitvijo 2. odstavka 35. člena Zdrž 45, to je pred 4.12.1948. Sodišče prve stopnje je sicer pojasnilo, da je, glede na odločbo Ustavnega sodišča, potrebno obstoj nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ v smislu določbe 3. odstavka 63. člena ZDEN razlagati kot zakonito domnevo, ne pa kot pravno fikcijo, zoper katero je mogoče dokazovati nasprotno, in da dokazno breme v tem primeru nosi stranka. Vendar pa temu sledi napačna ugotovitev, da tožnica za izpodbijanje navedene domneve ni predlagala dokazov. Iz upravnih spisov izhaja, da je dokaze, ki bi utegnili izpodbiti zakonito domnevo, tožnica predložila že v upravnem postopku in se je nanje sklicevala, vendar se do deh dokazov upravna organa prve in druge stopnje nista opredelila. V upravnem postopku ji ni bilo omogočeno izpodbijanje zakonske domneve, zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do dokazov, s katerimi je tožnica izpodbijala to domnevo. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, ima izpodbijana sodba pomankljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Podana je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 3. odstavka 72. člena ZUS.

Glede na navedeno je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljaviti in jo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje sprejeti stališče do vseh tožničinih ugovorov.