Jedro

Pravica do pravične denarne odškodnine (190. in 195. člen ZOR) je procesno omejena z zatrjevano dejansko podlago tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena, prvi odstavek 7. člena, prvi odstavek 180. člena, prvi odstavek 286. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačevati zvišano mesečno rento v posameznih zneskih od 01.01.1993 dalje, računajoč posamezna obdobja do 01.07.2000; od tega dne dalje pa je rento zvišalo na 29.819 SIT mesečno. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč, kolikor je odločeno z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se z načinom, ki ga je izpodbijana sodba sprejela kot podlago za zviševanje posameznih rentnih zneskov, vendar pa meni, da je pri tem štartna osnova bila zgrešena. Od 1.1.1993 dalje (začetni datum zviševanja rente) bi bilo treba izhajati iz zneska 12.771 SIT, ne pa z upoštevanjem zneska 6.735 SIT. Iz sodbe opr. št. P 25/95 s katero je bila določena renta v znesku 6.735 SIT, je razvidno, da bi kot izhodišče moral biti upoštevan znesek 12.771 SIT, če bi bil v tožbi postavljen ustrezen zahtevek. Sodba sodišča prve stopnje, ki je služila kot izhodišče za zviševanje rente, bi morala biti upoštevana le s stališča temelja, ne pa rentne višine. Ne vzdrži ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bila prejšnja renta pravična denarna odškodnina. Dosojeni znesek rente torej ne odgovarja kriterijem, upoštevnim za določitev višine.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 196. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Navedena "prejšnja odločba" je sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote na Vrhniki, opr. št. P 25/90 z dne 01.06.1992, s katero je tožniku bila za obdobje od 01.01.1992 dalje prisojena mesečna renta v višini 6.735 SIT. Tožnik zahteva prav zvišanje te rente za čas od vložitve tožbe dalje. Izpodbijana sodba pravilno razloguje, da je pravno mogoče upoštevati le tiste spremenjene okoliščine, do katerih je prišlo v času po izdaji prejšnje sodbe o določitvi rente (ali prejšnje sodbe o zvišanju rente). Pri tem je kot podlaga za zvišanje rente bila upoštevana stopnja rasti življenjskih stroškov, s čimer se strinja tudi sam tožnik.

Tožba med drugim obsega določen zahtevek glede glavne stvari in dejstva, na katera se zahtevek opira (prvi odstavek 180. člena ZPP). Le takšno tožbo - v obsegu glede zahtevka o glavni stvari - je mogoče procesno obravnavati. Tožnik se je v tožbi, s katero je zahteval zvišanje rente, skliceval na že citirano sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote na Vrhniki, tako glede njenega temelja kot glede določitve višine rente. Ta je bila določena v znesku 6.735 SIT za čas od 01.01.1992 dalje. Sodišče druge stopnje se je do tožnikove pritožbene navedbe, da so bile okoliščine, pomembne za določitev višine rente od 01.01.1992 dalje povsem drugačne, pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 337. člena v zvezi z drugim odstavkom 286. člena ZPP. Pri tem mu je pojasnilo, da zato v tej pravdi tega ni bilo mogoče upoštevati. Navedeno izhodišče tožnik v reviziji neutemeljeno graja s stališča, da takšen način določanja nasprotuje načelu, da mora renta predstavljati pravično denarno odškodnino. Materialno pravo sicer tožniku daje pravico do popolne odškodnine za obravnavano premoženjsko škodo (drugi odstavek 195. člena v zvezi s 190. členom ZOR), toda sodišče lahko sodi vselej le v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP), kar pomeni - kakor je bilo že prej poudarjeno - tudi sojenje na tistih dejanskih izhodiščih, ki jih je tožnik pravočasno določil z zatrjevano dejansko podlago tožbenega zahtevka (prvi odstavek 180. člena v zvezi s prvim odstavkom 7. člena in prvim odstavkom 286. člena ZPP). Zato je v izpodbijani sodbi tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.