Jedro

Tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da bodo spremembe v poslovnem prostoru pomenile poslabšanje za kakšen drug del nepremičnine, konkretno za njegov del. Prav tako tudi ni zatrjeval, do bo z deli poseženo v skupne dele stavbe. Sodišče se zato strinja z ugotovitvijo upravnih organov, da za spremembo namembnosti v posameznem delu stavbe soglasje etažnih lastnikov ni potrebno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor investitorki A.A.-sedaj stranki z interesom izdala gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti trgovine v gostinski lokal „Vinski bar Lent“, ki se nahaja v delu pritličja stanovanjsko-poslovnega objekta na naslovu X., zgrajenega na parc. št. 1991/2, k.o. ..., pod pogoji, navedenimi v izreku gradbenega dovoljenja. V svoji obrazložitvi navaja, da je investitorka k zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja priložila projekt s sestavinami, ki jih tudi navaja, vključno z zasnovo požarne vernosti in izračunom zvočne izolativnosti. Po pozivu na dopolnitev vloge je dne 25. 4. 2012 na zapisnik podala izjavo, da posegi na zunanjosti objekta ne bodo izvedeni. Pojasnila je tudi, da preboj zunanjega zidu proti prehodu objekta na naslovu Y. ne bo izveden. Zahtevku je dodatno priložila še druga dokazila, ki jih organ tudi navaja. Z vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo je bilo ugotovljeno, da je investitorka lastnica poslovnega prostora v etažni lastnini. Tožnik je med postopkom poslal dopis, da želi status stranke v konkretnem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja. Zato je bila zaradi nasprotujočih interesov strank razpisana ustna obravnava. Tožnik se ustne obravnave ni udeležil, podal pa je izjavo na zapisnik, da s spremembo namembnosti trgovine v gostinski lokal ne soglaša. Glede na navedeno je organ zahtevek investitorke z odločbo z dne 26. 6. 2012 zavrnil, ker ni izkazala pravice graditi, saj k zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja za posege, ki presegajo okvire rednega upravljanja, po določbah petega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ni predložila soglasja vseh solastnikov objekta. Zoper to odločbo je investitorka vložila pritožbo. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo z dne 29. 10. 2012 odločbo z dne 26. 6. 2012 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, sklicujoč se pri tem na določbe 122. člena SPZ.

V ponovljenem postopku je bila investitorka pozvana, da je v skladu s PUP za obravnavani poseg potrebno zagotoviti zadostno število parkirnih mest na lastnem zemljišču oziroma na javnih površinah. K zahtevku je predložila sklep Sektorja za komunalo in promet Mestne občine Maribor z dne 31. 12. 2012, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek za soglasje k obravnavanem posegu, ker le-ta ni izveden v varovalnem pasu kategorizirane občinske ceste. V ponovljenem postopku je organ ugotovil tudi, da obravnavani poseg ne bo vplival na poslabšanje pogojev za druge dele nepremičnine, zato je v skladu z določbo 122. člena SPZ ugotovil, da je obravnavana sprememba namembnosti dopustna brez soglasja etažnih lastnikov objekta na naslovu X. Ugotovil je tudi, da se objekt, na katerega se nanaša obravnavani poseg, nahaja v prostorski enoti RT 1-C (centralna dejavnost), ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje starega mestnega jedra v Mariboru (Odlok o PUP). Ob upoštevanju določb 9. in 12. člena PUP ugotavlja, da je predmetna sprememba namembnosti poslovnega prostora v pritličju objekta iz trgovine v gostinski lokal v skladu s PUP. V skladu z določbo 7. člena PUP je bilo k zahtevku priloženo tudi kulturno-varstveno soglasje. V skladu z drugim odstavka 22. člena PUP je parkiranje za potrebe obravnavanega objekta zagotovljeno na javnih parkiriščih v neposredni bližini, s čemer Sektor za komunalo in promet Mestne občine Maribor soglaša. Ker je torej predvidena gradnja v skladu z veljavnim prostorskim aktom in so izpolnjeni pogoji iz 66. člena ZGO-1, je bilo investitorki izdano gradbeno dovoljenje za obravnavano spremembo namembnosti.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožnik, ki je imel v postopku status stranskega udeleženca, lahko v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje le svoje pravne koristi, ne pa vsakršnih interesov, za katere ocenjuje, da vanje ne bi smelo biti poseženo. Tožnik v konkretnem primeru ni varoval svojih pravnih interesov, temveč svoj dejanski interes oziroma javne koristi. Število predvidenih parkirnih mest na njegov pravni položaj nima vpliva. Parkiranje za potrebe obravnavanega lokala je predvideno na javnih prometnih površinah v neposredni bližini lokala, kar je v skladu z Odlokom o PUP, s čemer soglaša Urad za komunalo, promet in prostor Mestne občine Maribor. Tožnik tudi ni izkazal, da bi bil njegov pravni položaj ali njegov del nepremičnine s posegom kakorkoli poslabšan. Tožnikova navedba, da bo stavba obremenjena z imisijami zaradi gostov lokala, je pavšalna in nekonkretizirana, investitorka pa je k projektni dokumentaciji priložila tudi obseg izračuna zvočne izolacije o ustreznosti konstrukcije zahtevam Pravilnika o zvočni zaščiti stavb. Tožnikovi ugovori o obratovalnem času in frekvenci obiskovalcev niso predmet presoje gradbenega dovoljenja. Ker je investitiorka izkazala pravico graditi, so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnik v tožbi navaja, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nastopal kot stranski udeleženec in je izdaji gradbenega dovoljenja nasprotoval. Zato sporna odločba ne bi smela biti izdana, saj je investitorki manjkalo soglasje vseh solastnikov za izvedbo gradbenih del. Ugotovitev upravnega organa, da poseg ne bo vplival na poslabšanje pogojev za druge dele nepremičnine, je nepravilna, saj je splošno znano, da je obiskovanje trgovine vezano na kratek čas zadrževanja kupcev v trgovini, medtem ko se gostje gostinskega lokala v lokalu zadržujejo daljši čas. Da niso potrebna gradbena dela za spremembo trgovine v gostinski lokal, ki ne vplivajo na skupne dele stavbe, je čisto zatiskanje oči, saj gre po Zakonu o gostinstvu za drugačne standarde, kot so določeni pri trgovini. Zahtevajo se ločena stranišča za goste-moške in ženske in osebje, enako velja tudi za dostop. To pa pomeni spreminjanje in poseganje v skupne dele stavbe. Prvostopenjski organ razlik v obratovalnem času, kakor tudi obremenjenosti objekta zaradi povečanega števila gostov, ni ugotavljal. Povečana obremenjenost objekta s številom gostov pa je dodaten razlog, ki ga je ob pravilni uporabi določb 122. člena SPZ potrebno upoštevati. Končno so tudi imisije, ki bodo nastajale zaradi gostinskega lokala, bistveno večje kot imisije zaradi trgovine. Vinski bar pomeni točenje alkoholnih pijač, to pa pomeni glasnost gostov, vinjenost gostov, kar se bo izražalo z onesnaženjem prostora, vse to pa poleg zgoraj omenjenih obremenitev, ki zahtevajo gradbene posege, predstavlja še dodatne obremenitve, ki jih bo objekt in s tem tožnik kot solastnik, deležen v posledici investicije, dovoljene z gradbenim dovoljenjem. Tudi ugotovitev organa glede števila parkirnih mest je zmotna, saj so predvidena parkirna mesta na odprtem, prostora za parkiranje za goste bo tako premalo in se bo parkiranje izvajalo na površinah, ki so namenjena tudi solastnikom stavbe. Ob nespremenjenem številu parkirnih mest in povečanem obisku stavbe to nujno pomeni, da se bo število razpoložljivih parkirnih mest zmanjšalo. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in investitorki izdano gradbeno dovoljenje odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

A.A.-sedaj stranka z interesom, v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnikova tožba neutemeljena. Upravni organ je pravilno ugotovil, da sprememba namembnosti v posameznem delu, ki je v njeni lasti, ne pomeni poslabšanja za kakšen drug del nepremičnine. Tožnik tudi ni zatrjeval in ne konkretiziral, v čem vidi poslabšanje pogojev za druge dele nepremičnine. Za svoje trditve tudi ni predložil nobenih dokazov. Šele sedaj skuša uveljavljati to, kar doslej ni, da naj bi sprememba trgovine v gostinski lokal, glede na drugačne standarde, predstavljala gradbena dela in da gre za situacijo po drugem odstavku 122. člena SPZ. Stranki z interesom so za parkiranje na razpolago razpoložljiva javna parkirna mesta oziroma temu namenjene javne površine, pri čemer je bilo pravilno upoštevano soglasje Sektorja za komunalo in promet Mestne občine Maribor. Iz projekta je tudi jasno razvidno, da se s spremembo ne posega v skupne dele objekta v etažni lastnini, za kar bi bilo potrebno soglasje več kot polovice solastniških deležev na skupnih delih. Tožnik v svoji tožbi tudi ni izkazal pravnega interesa, dejanskega interesa pa v konkretnem primeru ni mogoče uveljavljati.

Tožnik se v pripravljalni vlogi sklicuje na sodbo Upravnega sodišča II U 46/2013 in navaja, da je sodišče v tej sodbi zavzelo stališče, da je v primeru posega v skupne dele stavbe potrebno pridobiti soglasje solastnikov tudi, če gre zgolj samo za dela v svojem posameznem delu.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v obeh upravnih aktih in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). K tožbenim navedbam pa še dodaja: V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo investitorki izdano gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti poslovnega prostora, na katerem ima investitorka lastninsko pravico, torej pravico na posameznem delu stavbe.

Sodišče tožbeno stališče, da je za spremembo namembnosti v konkretnem primeru potrebno soglasje vseh solastnikov, zavrača kot neutemeljeno. Po 9. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je sprememba namembnosti izvedba del, ki niso gradnja in zaradi katerih ni potrebna rekonstrukcija, predstavljajo pa takšno spremembo namena objekta ali njegovega dela, da se povečajo vplivi objekta na okolico. V skladu s citirano določbo gradbenega dovoljenja ni treba pridobiti le v primeru izvajanja gradbenih del, ki pomenijo gradnjo, temveč tudi v primeru izvajanja gradbenih del, ki ne pomenijo gradnje, pomenijo pa takšno spremembo namembnosti objekta ali njegovega dela, s katero se povečajo vplivi objekta ali njegovega dela na okolico.

Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je investitorka lastnica poslovnega prostora. Zato v konkretnem primeru pridejo v poštev določbe SPZ, ki urejajo etažno lastnino. Po določbi prvega odstavka 105. člena SPZ je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. Posamezni del zgradbe mora predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kot so zlasti stanovanje, poslovni prostor ali drug samostojen prostor (drugi odstavek 105. člena SPZ). Skupni deli zgradbe so drugi deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov in zemljišče, na katerem stoji zgradba (tretji odstavek 105. člena SPZ). Po določbi prvega odstavka 122. člena SPZ sme etažni lastnik brez soglasja ostalih etažnih lastnikov izvajati spremembe v svojem posameznem delu v etažni lastnini, če te ne pomenijo poslabšanja za kakšen drug del nepremičnine.

Tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da bodo spremembe v poslovnem prostoru pomenile poslabšanje za kakšen drug del nepremičnine, konkretno za njegov del. Prav tako tudi ni zatrjeval, do bo z deli poseženo v skupne dele stavbe. Sodišče se zato strinja z ugotovitvijo upravnih organov, da za spremembo namembnosti v posameznem delu stavbe soglasje etažnih lastnikov ni potrebno. Navedba, da bo z deli v poslovnem prostoru, zaradi drugačnih standardov po Zakonu o gostinstvu, poseženo tudi v skupne dele nepremičnine, se prvič pojavi šele v tožbi, kar je prepozno in zato ne more biti biti upoštevna.

Sodišče nadalje ugotavlja, da se je tožnik postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti poslovnega prostora udeleževal kot stranski udeleženec, v smislu določbe prvega odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Stranski udeleženec lahko v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje le svoj pravni interes, tj. neposredne na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi; ne more pa v postopku varovati javne koristi, niti ne svojih dejanskih koristi, ki nimajo opore v zakonu in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo izpodbijane upravne odločbe. Tožnik zato v tem upravnem sporu na odločitev v zadevi ne more vplivati s tožbenimi ugovori, s katerimi ne varuje svojih pravic, da bo s spremembo namembnosti poslovnega prostora zaradi večje obremenjenosti objekta, zaradi povečanega števila gostov, ki bodo prihajali v lokal, prišlo do povečane glasnosti in onesnaženja prostora (dejanski interes), kot tudi ne z ugovorom glede števila parkirnih prostorov (javni interes). Sicer pa je že drugostopenjski organ pojasnil, da je investitorka k projektni dokumentaciji predložila tudi izračun zvočne izolativnosti poslovnega prostora o ustreznosti zahtevam Pravilnika o zvočni zaščiti stavb, kot tudi, da je parkiranje za potrebe objekta v skladu z Odlokom o PUP zagotovljeno na javnih parkirnih površinah v neposredni bližini, s čemer je soglašal tudi Sektor za komunalo in promet Mestne občine Maribor.

Na drugačno odločitev v konkretnem primeru tudi ne more vplivati s strani tožnika izpostavljena sodba tega sodišča II U 46/2013, ker se le-ta nanaša na drugačno dejansko in pravno stanje od obravnavanega.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.