Jedro

Tožnica ni izkazala, da bi bil sporen objekt gradbeni proizvod in s tem nezahtevni objekt, za postavitev katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, zato gre v tem primeru za manj zahtevni objekt. Za gradnjo takega objekta pa bi morala tožnica pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker tega ni storila, je gradnja nelegalna in ji je zato gradbeni inšpektor utemeljeno izrekel ukrep po 152. členu ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, Inšpekcijska pisarna Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo določil, da mora tožnica, kot investitorka, takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo objekta na zemljišču s parc. št. 490/28 k.o. A., tlorisnih dimenzij 6,20 m x 4,75 m + 4, 80 m - 6,20 m x 5,20 m + 4,80 m x 6,25 m in etažne višine P (1. točka izreka). Odredil je, da mora objekt odstraniti do 30. 3. 2018 ter na lastne stroške vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo v nasprotnem primeru pričel postopek izvršitve te nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za nelegalno gradnjo je prvostopenjski organ izrekel ukrepe iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter odločil, da stroški postopka niso nastali in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4., 5., in 6. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil, da je nosilna konstrukcija spornega objekta kovinska. Kovinski stebri so pritrjeni na armiranobetonsko ploščo, ki je zgrajena pod celotnim objektom. Stene so iz pločevinastih sendvič panelov (to je pločevina, med katero je toplotna izolacija), vanje pa so vgrajena plastična vrata in okna. Strešna konstrukcija je kovinska enokapnica, kritina pa iz sendvič panelov. V notranjosti objekta je izveden tlak iz estriha, nanj pa položene keramične ploščice. Objekt se uporablja kot gostinski lokal. Na zahodni strani objekta je prislonjen objekt tlorisnih dimenzij 3,5 m x 2,0 m, etažne višine P, ki je postavljen na obstoječi asfalt in se uporablja kot skladišče. Na zahodni strani objekta je še kovinski zabojnik, prav tako postavljen na asfaltno površino, v njem pa je kemično stranišče. Objekt nima samostojnega vodovodnega in električnega priključka, pač pa je priključen na priključke sosednjega objekta B. 3. Tožnica je prvostopenjskemu organu pojasnila, da ima prostor, na katerem je postavljen montažni objekt, v najemu od B. Objekt je izdelan po idejni zasnovi projektanta C., d.o.o. pridobljeno pa ima tudi soglasje Ministrstva za infrastrukturo. O postavitvi objekta je obvestila tudi Ministrstvo za okolje, Direkcijo za infrastrukturo OE Koper, ki na to ni imela nobenih pripomb. Dela so bila zaključena dne 14. 6. 2017. Ker je projektant projekt določil kot enostavni objekt - gradbeni proizvod - objekt v javni rabi, je prvostopenjski organ tožnico pozval, naj dostavi dokumente, iz katerih bo razvidno, da je celoten objekt gradbeni proizvod, dan na trg v skladu s predpisi, ki urejajo tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti. Tožnica je po tem pozivu prvostopenjskemu organu predložila oznako CE za samonosilne kovinske plošče za zunanje stene, v dopisu pa pojasnila, da objekt sestavljajo železni stebri, pritrjeni z vijaki, na to pa so vijačeni paneli in streha. Notranjost objekta je obdelana s stirodur ploščami in posebno maso, ki daje videz lesa.

4. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je zemljišče, na katerem je postavljen objekt, v lasti B. in se po Odloku občinskega prostorskega načrta Občine Postojna (v nadaljevanju OPN Postojna) nahaja v območju enote urejanje prostora PO-154, ki je območje gospodarske cone. Po OPN Postojna je na tem območju kot nezahtevne in enostavne objekte dopustno graditi pomožne objekte v javni rabi s površino do vključno 60 m2. Sporni objekt se povezuje z armiranobetonsko ploščo in ga ni mogoče odstraniti brez škode za njegovo bistvo. V tla so vgrajeni tudi podboji vrat. Objek na zahodni strani in objekt, v katerem je kemično stranišče, se po določbah ZGO-1 ne uvrščata med gradbene objekte.

5. Prvostopenjski organ v nadaljevanju citira določbo 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) ter pojasnjuje kaj je enostavni objekt. Med te objekte je mogoče uvrstiti tudi objekte, ki so gradbeni proizvodi, dani na trg v skladu s predpisi, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, če je povezan s tlemi in ni namenjen prebivanju. Spornega objekta ni mogoče uvrstiti med take objekte, pač pa gre za manj zahteven objekt, za postavitev katerega pa je po določbi prvega odstavka 3. člena ZGO-1 treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Prvostopenjski organ je s to ugotovitvijo seznanil tožnico ter ji dal možnost, da se o tem izjavi, kar je tudi storila ter v nadaljevanju povzema njene navedbe. Pojasnjuje še, da je tožnica predložila tudi certifikate o skladnosti delov spornega objekta, to je ES - izjavo o skladnosti Schuco 70 AS, ES - izjavo o skladnosti modela Schuco, ES - izjavo o skladnosti proizvodov - stavbnega pohištva iz PVC profilov, skupaj z ostalimi specifikacijami Schuco. Zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja je gradbeni inšpektor opravil ponovni pregled, na katerega je povabil tudi pooblaščenca tožnice in ga pozval, naj dostavi vso dokumentacijo v zvezi s spornim objektom. Na podlagi vseh zbranih dokazov je prvostopenjski organ zaključil, da je sporni objekt povezan s temeljno armiranobetonsko ploščo in da ga ni mogoče premakniti ali odstraniti brez škode za njegovo bistvo. Odstranitev vseh posameznih delov ni možna, ne da bi se pri tem poškodoval estrih in ploščice, prav tako so v tlake vgrajeni podboji vrat. Objekt torej ne izpolnjuje pogojev za enostavni objekt, kot jih določa Uredba, pač pa gre za manj zahtevni objekt. Ker si tožnica za postavitev tega objekta ni pridobila gradbenega dovoljenja, je prvostopenjski organ na podlagi 152. člena ZGO-1 določil, da ga mora odstraniti ter vzpostaviti prvotno stanje, za sporno gradnjo pa izrekel tudi ukrepe iz 158. člena tega zakona.

6. Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve drugostopenjski organ povzema vsebino izpodbijane odločbe in pritožbe ter meni, da je prvostopenjski organ glede na ugotovljeno dejansko stanje odločil pravilno in zakonito. V zadevi ni sporno, kakšnih dimenzij je sporni objekt, sporno pa je ali gre za objekt, za katerega je gradbeno dovoljenje potrebno. Tožnica namreč zatrjuje, da gre za montažni premični objekt, torej enostavni objekt, za postavitev katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da je enostavni objekt konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in nima vplivov na okolje, prav tako tudi objekt, ki je proizvod, dan na trg v skladu s predpisi, ki urejajo tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, če je povezan s tlemi ter ni namenjen prebivanju. Tožnica v postopku ni dostavila dokumentov, ki bi dokazovali, da je bil celoten objekt dan na trg kot gradbeni proizvod, pač pa je predložila izjave o skladnosti le za posamezne dele objekta, to je za kovinske panele, PVC okna in PVC okovja za okna. Iz tega razloga zato objekta ni mogoče šteti za enostavni objekt. Tožnica je bila v postopku z dopisom prvostopenjskega organa z dne 8. 8. 2017 jasno pozvana katere dokumente mora predložiti za gradbeni proizvod, vendar pa tega ni storila in zato drugostopenjski organ ne sledi njeni trditvi, da ji prvostopenjski organ ni pojasnil kakšno dokumentacijo naj dostavi. Soglasje Ministrstva za infrastrukturo, ki ga je predložila, pomeni le dovoljenje za postavitev objekta v varovalnem pasu glavne ceste in ne more nadomestiti gradbenega dovoljenja. Tožnici je bila dana možnost, da se v zadevi izjavi, saj je bila seznanjena z vsemi dejstvi, na katera je prvostopenjski organ oprl svojo odločitev ter večkrat pozvana, da se do ugotovitev in izvedenih dokazov opredeli. Ukrepi, ki so ji bili izrečeni, sledijo določbam ZGO-1. Sporna gradna je namreč nelegalna gradnja, za tako gradnjo pa 152. člen ZGO-1 zahteva odstranitev objekta in vzpostavitev prvotnega stanja in zato prvostopenjski organ ni mogel izreči drugačnih ukrepov.

7. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov, s katero sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka. Uvodoma povzema vsebino izpodbijane odločbe ter navaja, da odločitev temelji na zmotnem materialnopravnem zaključku, da gre v konkretnem primeru za objekt, za postavitev katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, kateri izvedeni dokazi pritrjujejo njeni trditvi, da je objekt povezan s tlemi in da kot tak predstavlja objekt, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Dokazna ocena je nevestna, pomanjkljiva in nekritična in se zato odločitve ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.

8. Zaključek tožene stranke, da bi tožnica morala za postavitev objekta pridobiti gradbeno dovoljenje, je rezultat enostranske in subjektivne presoje tožene stranke ter temelji le na zaznavah pristojne upravne osebe, ki je vodila inšpekcijski postopek. Te zaznave je vpisala v zapisnika z dne 7. 7. 2017 in 20. 10. 2017, ki pa nista zanesljiva dokaza, saj tožnica ob ogledih ni bila prisotna. Tožničinih navedb in dokazov, da je objekt montažni objekt, ki ne potrebuje gradbenega dovoljenja, tožena stranka ni upoštevala in je zato izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita. Tožnica je namreč v postopku pojasnila, da objekt nima temeljev, pač pa je postavljen na betonsko ploščo, sestavljen in sidran na samem kraju. Na betonsko ploščo so zgolj privijačeni posamezni elementi, ki jih je mogoče kadarkoli odvijačiti ter objekt posledično premakniti na drugo lokacijo. Tožena stranka je pri odločanju izpustila pomemben podatek, to je, da je do takšne izvedbe prišlo po predlogu statikov, saj je objekt izpostavljen burji ter je posledično le na tak način mogoče zagotoviti varnost njegove uporabe, do česar pa se tožena stranka v postopku ni izjavila in je zato tudi iz tega razloga odločitev pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti.

9. Objekt je lociran na zemljišču, ki ga ima tožnica v najemu od lastnika zemljišča B. Pred postavitvijo je pridobila soglasje Ministrstva za infrastrukturo, objekt pa je v celoti izveden po idejni zasnovi projektanta C. d.o.o., ki jo je tožnica v postopku tudi predložila. V tej idejni zasnovi je bil objekt določen kot enostavni objekt - gradbeni proizvod - objekt v javni rabi. O postavitvi objekta je bilo obveščeno tudi Ministrstvo za okolje, Direkcija za infrastrukturo OE Koper, ki na to ni imela pripomb. Objekt ni povezan s tlemi, pač pa so na betonsko ploščo privijačeni le nekateri elementi, kar pomeni, da je sestavljen iz posameznih delov, ki jih je mogoče v nekem trenutku odmontirati in objekt posledično prestaviti. Tožnica je prvostopenjskemu organu dostavila dokumente, in sicer oznako CE za samonosilne kovinske plošče za zunanje stene ter pojasnila, da objekt sestavljajo železni stebri, na katere so privijačeni paneli in streha. Natančne lastnosti so razvidne iz certifikata proizvajalca. Četudi je tožena stranka tožnici očitala, da tako predložena dokumentacija ne prestavlja zadostne podlage za zaključek, da je celoten objekt gradbeni proizvod, pa ji, kljub njenim pozivom, gradbeni inšpektor ni pojasnil, kakšno dokumentacijo naj dostavi, kar pa pomeni, da je tožena stranka opustila potrebno materialno procesno vodstvo. Izpodbijana odločba je torej samovoljna oziroma arbitrarna, kar pomeni, da je bil kršen 22. člen Ustave RS, istočasno pa tožnici ni bila dana možnost, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, s čimer je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, kakšna dokumentacija naj bi bila še potrebna, da bi bila za upravni organ zadoščala za zaključek, da je sporni objekt gradbeni proizvod in je zato pomanjkljiva. Do listin, ki jih je predložila tožnica, se tožena stranka tudi sicer ni opredelila niti jih ni kritično presodila, kar pomeni, da je bila dokazna ocena nevestna, s tem pa kršena pravica tožnice do izjave v postopku. Izjavi tožnice o pritrjenosti objekta na armiranobetonsko ploščo tožena stranka ni dala nobene teže. Z vsem tem je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tožnici pa onemogočena vsebinska konktradiktornost postopka, kar je kršitev njene pravice do izjave v postopku, kot jo določa 22. člen Ustave RS.

10. Tožnica trdi, da je bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja stranke v postopku, saj je tožena stranka, kljub njeni izrecni zahtevi, ni zaslišala niti ji pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožena stranka bi morala opraviti ustno obravnavo, česar pa ni storila, prav tako tudi ni sledila njenemu predlogu za imenovanje izvedenca gradbene stroke niti je tožena stranka ni pozvala, naj tako mnenje dostavi sama. Dokaz z izvedencem je pomemben dokaz, saj služi načelu materialne resnice. To načelo je bilo kršeno tudi zato, ker dokazi, ki jih je v svojo korist predlagala tožnica, niso bili upoštevani, s tem pa je bilo kršeno še preiskovalno načelo, posledično pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

11. Tožnica še meni, da je tožena stranka napačno uporabila določbo 158. člena ZGO-1, saj je mogoče inšpekcijskem zavezancu izreči le prepovedi, ki se nanašajo na dejanja, ki prestavljajo izvrševanje pravic in obveznosti zavezanca, tožena stranka pa je izrekla tudi prepovedi, ki omejujejo zemljiškoknjižnega lastnika zemljišča. 12. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožničinih pritožbenih navedb. Sodišče zato zavrača očitek tožnice, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

15. Objekt je s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami (1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Objekt je povezan s tlemi, če je temeljen ali s pomočjo gradbenih del povezan s tlemi na stalno določenem mestu in ga ni mogoče premakniti ali odstraniti brez škode za njegovo bistvo (1.1.5. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta se lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1). Če se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, govorimo o nelegalni gradnji (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Izjema je enostavni objekt, katerega gradnja se lahko začne brez gradbenega dovoljenja, s tem, da se ne sme postaviti v nasprotju s prostorskim aktom (3a. člen ZGO-1). Tak objekt je konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje (1.10. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Enostavni objekti so navedeni v prilogi 2 Uredbe, poleg tega pa je enostavni objekt tudi objekt, ki je proizvod, dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, če je povezan s tlemi in ni namenjen prebivanju (prvi in drugi odstavek 6. člena Uredbe).

16. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica investitorica spornega objekta, ki je postavljen na zemljišču s parc. št. 490/28 k.o. A., last B., s katero ima sklenjeno najemno pogodbo. Sporne tudi niso dimenzije objekta in namen njegove uporabe (gostinska dejavnosti), kot tudi ne, da je postavljen na armiranobetonsko ploščo, da so v to ploščo pritrjeni kovinski stebri nosilne konstrukcije objekta, da so stene izdelane iz pločevinastih sendvič panelov, da so vanje vgrajena plastična vrata in okna, da je streha enokapnica ter prekrita s kritino iz sendvič panelov, da je v notranjosti objekta izveden tlak iz estriha in nanj položene ploščice ter da objekt nima samostojnega vodovodnega in električnega priključka, pač pa da je priključen na priključke sosednjega objekta B. Sporno pa je ali je tožničin objekt gradbeni proizvod in zato enostavni objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, kot to zatrjuje tožnica, ali pa objekt, ki je sestavljen iz posameznih delov in torej ne gre za gradbeni proizvod, pač pa za manj zahtevni objekt, tako kot trdi tožena stranka. Razlika med enostavnim in manj zahtevnim objektom je pomembna predvsem zato, ker za gradnjo enostavnih objektov gradbeno dovoljenje ni potrebno, je pa potrebno za postavitev manj zahtevnih objektov in je torej postavitev takega objekta brez gradbenega dovoljenja nelegalna gradnja.

17. Sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je tožena stranka v izpodbijani in drugostopenjski odločbi utemeljila, da je tožničin objekt manj zahtevni objekt in jih ne ponavlja. Med strankama sicer ni sporno, da je objekt sestavljen iz več delov, in sicer samonosilne kovinske konstrukcije, ki je pritrjena v armiranobetonsko ploščo, na katero so privijačeni paneli za zunanje stene in streha, na stenah nameščena okna in nameščena vrata, katerih podboji so vgrajeni v tlake, v notranjosti objekta pa po tleh izdelan estrih in na njem nameščene ploščice. Ni torej dvoma, da je bil objekt s pomočjo gradbenih del (vijačenja) povezan s tlemi, sodišče pa pritrjuje toženi stranki, da ga ni mogoče premakniti ali odstraniti brez škode za njegovo bistvo. Z drugimi besedami, če bi želeli objekt odstraniti, ga ne bi bilo mogoče odstraniti kot zaključeno celoto, pač pa ga odstraniti le po njegovih posameznih sestavnih delih, kar pa po mnenju sodišča pomeni, da bi bilo s tem poseženo v njegovo bistvo, še zlasti zato, ker ne dvomi, da bi ob tem prišlo (vsaj) do poškodovanja (uničenja) estriha in ploščic, pa tudi vrat, saj so podboji vgrajeni v tlake.

18. Tožnica je sporni objekt izdelala na podlagi idejnega projekta, ki je objekt opredelil kot gradbeni proizvod, vendar pa to še ne pomeni, da ga je zato tudi treba šteti kot takega, kolikor se ugotovi, da teh lastnosti ne izpolnjuje. Sodišče namreč pojasnjuje, da pojem "gradbeni proizvod" določa Uredba (EU) št. 305/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o določitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov in razveljavitvi Direktive Sveta 89/106/EGS (v nadaljevanju Uredba št. 305/2011/EU). Zakon o gradbenih proizvodih (v nadaljevanju ZGPro-1), ki določa pogoje za dajanje na trg gradbenih proizvodov, za katere ne obstajajo harmonizirane tehnične specifikacije iz 10. točke 2. člena Uredbe št. 305/2011/EU, namreč v 4. členu določa, da imajo v poglavju "II. Pogoji za dajanje gradbenih proizvodov na trg in njihovo dostopnost na trgu" uporabljeni izrazi imajo enak pomen kot ga določa ta uredba. Uredba št. 305/2011/EU tako razlikuje med "gradbenimi proizvodi" in "gradbenimi sklopi", saj določa, da "gradbeni proizvod" pomeni vsak proizvod ali sklop proizvodov, ki je proizveden in dan na trg za trajno vgradnjo v gradbene objekte ali njihove dele ter katerega lastnosti spremenijo lastnosti gradbenih objektov glede na osnovne zahteve za gradbene objekte; "sklop proizvodov" pa pomeni gradbeni proizvod, ki ga posamezni proizvajalec da na trg kot sklop najmanj dveh ločenih delov, ki morata biti sestavljena, da se vgradita v gradbeni objekt (1. in 2. točka 2. člena Uredbe št. 305/2011/EU). Ker je po določbi 6. člena Uredbe enostavni objekt tudi objekt, ki je proizvod, dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, če je povezan s tlemi in ni namenjen prebivanju, to, ob upoštevanju prej citiranih določb Uredbe št. 305/2011/EU in ZGPro-1, pomeni, da bi morala tožnica predložiti dokument (certifikat), ki bi izkazoval, da je bil celoten objekt dan na trg kot gradbeni proizvod. Tožnica pa je, namesto tega, predložila več certifikatov, in sicer za kovinske panele, za PVC okna in okovja za okna, ne pa tudi dokumentov (certifikatov) za kovinsko konstrukcijo in dokumentov, ki bi dokazovali, da je bil objekt na trg dan kot gradbeni proizvod. To pa pomeni, da je izkazala, da je vsakega od teh delov mogoče šteti za gradbeni proizvod, ne pa tudi, da je gradbeni proizvod objekt kot celota. Sodišče ne sledi tožnici, ki navaja, da ji prvostopenjski organ ni pojasnil, kakšno dokumentacijo naj dostavi, saj ji je bilo razloženo v dopisu - zahtevi za dostavo podatkov z dne 8. 8. 2017 in nato še v dopisu z dne 12. 9. 2017, ki sta bila oba vročena njenemu pooblaščencu. Zato tudi ne sledi njeni trditvi, da je bila kršena kontradiktornost postopka, prav tako pa tudi ne, da tožena stranka njenim navedbam ni dala teže. Tožena stranka se je namreč do vseh njenih navedb v postopku prvostopenjskega organa in nato do pritožbenih navedb opredelila, to, da jim ni pritrdila, pa ne pomeni, da jim ni dala teže, pač pa argumentirala, zakaj jim ni mogoče slediti. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da soglasje Ministrstva za infrastrukturo, ki ga je predložila tožnica, pomeni le dovoljenje za postavitev objekta v varovalnem pasu glavne ceste in ne more nadomestiti gradbenega dovoljenja, to, da je prišlo do privijačenja objekta na armiranobetonsko ploščo zaradi burje in po nasvetu statikov pa, glede na vse doslej navedeno, ni relevantna okoliščina, saj tožnica ni izkazala, da bi bil objekt gradbeni proizvod in s tem nezahtevni objekt, za postavitev katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno.

19. Vse opisane ugotovitve pomenijo, da je sporni objekt manj zahtevni objekt, torej objekt, ki ga po določbah ZGO-1 ni mogoče uvrstiti med zahtevne, nezahtevne ali enostavne objekte. Za gradnjo takega objekta pa bi morala tožnica pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker tega ni storila, je gradnja nelegalna in ji je zato gradbeni inšpektor utemeljeno izrekel ukrep, ki ga določa 152. člena ZGO-1 za primer nelegalne gradnje. Po tej zakonski določbi namreč pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Prvostopenjski organ torej pri izbiri ukrepa ni ravnal samovoljno, pač pa izrekel ukrep, ki ga glede na ugotovljeno dejstvo nelegalne gradnje določa zakon. Prav tako je utemeljeno izrekel tudi prepovedi po 158. členu ZGO-1. Sodišče ne sledi tožnici, ki navaja, da bi smel izreči le tiste ukrepe, ki se nanašajo na dejanja, ki prestavljajo izvrševanje pravic in obveznosti zavezanca, ne pa tudi tiste, ki omejujejo zemljiškoknjižnega lastnika, saj se ukrepi izrečejo v zvezi z gradnjo, objektom ali delom objekta, glede katerih izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene (torej tudi nelegalne) gradnje in njihov izrek ni pogojen z lastništvom nepremičnine.

20. Tožnica še navaja, da ji v postopku ni bila dana možnost, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, vendar pa je iz upravnega spisa razvidno, da je prvostopenjski organ tožnico preko njenega pooblaščenca z dopisoma z dne 8. 8. 2017 in 20. 10. 2017 seznanil z vsemi svojimi ugotovitvami in zaključki, ter ji dal možnost, da se o tem izjavi in predloži dokaze. Tožnica tudi oporeka zapisnikoma o pregledih, pri katerih ni bila navzoča. Sodišče ob tem uvodoma ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni šlo za ogled po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pač pa za inšpekcijski pregled po uradni dolžnosti, kot ga določa 19. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN). Tudi 146. člen ZGO-1 določa, da se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP in se zato odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, prav tako tudi ustno, za kraj vročanja in mesto, na katerem se pusti obvestilo o poskusu vročanja, pa se šteje tudi gradbišče, objekt oziroma kraj izvajanja del, v zvezi s katerim se vodi postopek. Zapisnik o prvem pregledu z dne 7. 7. 2017 je bil skladno s tem vročen natakarju v spornem objektu, tožnica pa je na ta zapisnik po svojem pooblaščencu dne 22. 9. 2017 podala pripombe, kar pomeni, da se je z navedbami v zapisniku seznanila. Ob drugem pregledu je bila navzoča tožničina pooblaščenka, ki se je o ugotovitvah gradbenega inšpektorja izjavila na kraju samem, na zapisnik pa ni imela pripomb. Sodišče zato tožničini trditvi, da zapisnika nista zanesljiva dokaza, ne sledi, te trditve pa tožnica tudi sicer ni z ničemer izkazala niti ni oporekala njuni vsebini. Sodišče tudi ne sledi tožničini trditvi, da bi morala tožena stranka razpisati ustno obravnavo. To namreč uradna oseba, ki vodi postopek, razpiše po lastnem preudarku ali na predlog stranke, vselej pa, kadar je to koristno za razjasnitev stvari. Tožnica je sicer prvostopenjskemu organu predlagala, naj jo zasliši, ne pa tudi predlagala razpisa ustne obravnave. Z vsemi ugotovitvami, na katerih je nato tožena stranka utemeljila svojo odločitev, je bila, četudi ni bila zaslišana, seznanjena in ji je bila dana možnost, da se je o njih izjavila ter zato sodišče meni, da ji ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke po 9. členu ZUP. Ta zakonska določba namreč ne zahteva, da se stranka zasliši ustno, pač pa, če za posamezna dejanja v postopku ni z zakonom določeno, v kakšni obliki se lahko opravijo, jih opravijo stranke izven ustne obravnave pisno ali ustno na zapisnik (četrti odstavek 9. člena ZUP).

21. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Tožnica je sicer sodišču predlagala, naj izvede glavno obravnavo, na kateri naj zasliši zakonitega zastopnika družbe C. d.o.o., ki bo pojasnil, za kakšen objekt gre v obravnavanem primeru in ali je sporni objekt izveden v skladu z idejno zasnovo, nadalje naj imenuje izvedenca gradbene stroke, ki bo pojasnil za kakšno vrsto objekta gre in ali je za tak objekt potrebno gradbeno dovoljenja ter da naj opravi ogled v navzočnosti tožnice, zakonitega zastopnika družbe C. d.o.o. ter izvedenca gradbene stroke, vendar pa sodišče ugotavlja, da so ti dokazni predlogi nedovoljena tožbena novota. Po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnica namreč izvedbe prej navedenih dokazov ni predlagala niti v postopku, ki ga je vodil prvostopenjski organ niti v pritožbi, v tožbi pa ni pojasnila, zakaj tega ni storila. V vlogi z dne 22. 9. 2017 je sicer navajala, da bo sama dostavila mnenje izvedenca gradbene stroke, česar pa niti v postopku prvostopenjskega organa niti v pritožbenem postopku ni storila, prav tako tudi ni predlagala izvedbe tega dokaza, oziroma, da bi izvedenca imenoval upravni organ. Iz opisanih razlogov je zato sodišče tožničine dokazne predloge zavrnilo in zato tudi ni sledilo njenemu predlogu za razpis glavne obravnave, saj odločitev, kot že navedeno, temelji izključno na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe.

K točki II izreka:

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.