Jedro

Direktiva ureja odgovornost primarno proizvajalca za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu, subsidiarno pa distributerja, če proizvajalca ni mogoče identificirati. Zmotno pa je v povezavi s tem sklepanje sodišča prve stopnje, da je ZVPot kot lex specialis v koliziji z določbami OZ in zato slednjega ni mogoče uporabiti za odškodninske in obogatitvene zahtevke zaradi razveze pogodbe zaradi stvarnih napak. ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ.

Ker ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ, je prav tako zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je treba glede v pobot uveljavljanega zahtevka kot specialni predpis uporabiti ZVPot. Potrošnikova uveljavitev jamčevalnega zahtevka po drugem odstavku 21. b člena ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari po splošnih pravilih OZ o vračanju po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ. Uporabnina kot korist, ki jo uveljavlja toženka, je dejansko primerljiva tudi z znižano vrednostjo vozila, po kateri je toženka tožniku ponujala odkup vozila

Izrek

I.Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (3., 4., 5. in obe 6. točki) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je (1) spremembo tožbe dovolilo in z izpodbijano sodbo ugotovilo, (2) da obstoji terjatev tožnika do toženke v višini 52.083,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2021 dalje do plačila, (3) da ne obstoji terjatev toženke do tožnika v višini 14.274 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2021 dalje do plačila, (4) toženki je naložilo, da mora tožniku v 15 dneh od pravnomočnosti te odločbe plačati 52.083,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 52.014,19 EUR od 7. 4. 2021 dalje do plačila ter od zneska 69,81 EUR od 28. 4. 2021 dalje do plačila, (5) zavrnilo je tožbeni zahtevek, da mora toženka tožniku v 15 dneh od pravnomočnosti te sodbe plačati 20.410 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 54 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila, od zneska 18.900 EUR od 2. 8. 2023 dalje do plačila ter od zneska 1.456 EUR od 22. 8. 2023 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da mora toženka tožniku v roku 15 dni po odmeri povrniti pravdnih stroškov, tožnik pa mora toženki v roku 15 dni po odmeri povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov.

2.Zoper odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov.

3.Tožnik izpodbija odločitev iz 5. točke izreka ter odločitev glede stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Sodišče tožniku neutemeljeno ni priznalo škode, ki mu je nastala po 7. 4. 2021, ker zmotno meni, da mu po odstopu od pogodbe ne pripada, kar je v nasprotju z načelom popolne odškodnine. Ni sporno, da ima oškodovanec v skladu s sodno prakso pravico takoj zahtevati nadomestno vozilo oziroma povrnitev stroškov za najem nadomestnega vozila. Sodna praksa je kot podlago za priznanje stroškov najema utemeljeno štela tudi zamudo zavarovalnice z izplačilom odškodnine. Denarna odškodnina mora oškodovanca postaviti v položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo - če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Toženka pa ni želela zamenjati vozila in tudi ni želela vrniti kupnine tožniku. Zato tožnik ni mogel financirati nakupa novega vozila. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Posledično je napačno odločeno tudi o stroških postopka.

5.Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

6.Toženka izpodbija odločitev iz 3. in 4. točke izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi, da obstoji terjatev toženke do tožnika v višini 14.274 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2021 dalje do plačila, izreče pobotanje terjatve tožnice iz 2. točke izreka sodbe s tako ugotovljeno terjatvijo toženke in toženki naloži v plačilo ustrezno nižji znesek. Podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru s stroškovno posledico za tožnika.

7.Sodišče toženki neutemeljeno ni priznalo 14.274 EUR, saj je tožnik najmanj 9 mesecev nemoteno uporabljal vozilo, ko ga je vozil brez kakršnihkoli napak. Iz pridobljenega predračuna izhaja, da znaša mesečna najemnina najmanj 1.586 EUR. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, obrazložitev pa je tudi pomanjkljiva in deloma nerazumljiva, zaradi česar je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo uporabiti četrti odstavek 111. člena OZ, ki ga določila ZVPot in posameznih direktiv, ki jih sodišče ne konkretizira, ne izključujejo. Prav tako ne 97. člen ZVPot-1, ki ga je v zvezi s pobotnim ugovorom uporabilo sodišče, čeprav se v konkretnem primeru nesporno uporablja še ZVPot. Napačna je ugotovitev, da tožnik od nesporne 9-mesečne nemotene oziroma brezhibne uporabe predmetnega vozila, dokler se ni prvič pokazala napaka oziroma prižgala opozorilna lučka, ni imel koristi in ni bil obogaten. Tožnik in priča A sta povedala, da je bilo vozilo do 5. 2. 2021 brezhibno. Sodišče je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni postavilo izvedenca avtomobilske stroke glede višine tožnikove koristi. Sodišče ni navedlo nobene slovenske ali evropske odločbe, iz katere bi izhajalo, da se za potrošniške pogodbe ne uporablja splošno pravilo, vsebovano v četrtem odstavku 111. člena OZ. Toženka pa se je sklicevala na odločbo Cpg 1095/2016, iz katere izrecno izhaja, da lahko prodajalec v primeru odstopa kupca od prodajne pogodbe uveljavlja povračilo koristi zaradi uporabe vozila na podlagi četrtega odstavka 111. člena OZ s pobotnim ugovorom ali z nasprotno tožbo. Sodišče ne bi smelo odkloniti uporabe četrtega odstavka 111. člena OZ, razen če bi sprožilo postopek za presojo njegove ustavnosti. ZVPot takšnega položaja specialno ne ureja, to pa pomeni, da veljajo splošna pravila OZ. Poleg tega je ZVPot-1, ki se sicer v predmetni zadevi ne uporablja, v devetem odstavku 82. člena izrecno uredil oziroma predpisal, da potrošniku ni treba plačati za običajno uporabo zamenjanega blaga v obdobju pred zamenjavo, ne pa tudi v primeru zahtevka za vračilo kupnine. Z uporabo četrtega odstavka 111. člena OZ se potrošnika tudi ne bi penaliziralo.

8.Nerazumljivo je soglašanje sodišča s tožnikom, da koristi od vozila ni imel, ker je pričakoval, da bo vozilo brezhibno najmanj 2 leti, torej v času trajanja garancije. Nerazumljiva je tudi navedba sodišča, da tožnik ni bil obogaten, ker je vozilo uporabljal, saj ga je tudi plačal. Toženka tudi ne razume, na kakšni podlagi bi bil položaj drugačen, če bi zatrjevala zmanjšanje vrednosti oziroma amortizacijo vozila oziroma zakaj bi bil v tem primeru njen pobotni ugovor po mnenju sodišča morebiti utemeljen. Tudi sicer pa je toženka tekom postopka izrecno trdila, da je prišlo do amortizacije oziroma zmanjšanja vrednosti predmetnega vozila, kar je sodišče očitno spregledalo in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

10.Pritožbi sta utemeljeni.

11.Iz sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v zvezi z možnostjo odstopa od določb posameznih direktiv na področju varstva potrošnikov, gre sklepati, da ima sodišče prve stopnje v mislih Direktivo Sveta 85/374/EGS, ki je prenesena tudi v pravni red Republike Slovenije - v Zakon o varstvu potrošnikov1. Direktiva ureja odgovornost primarno proizvajalca za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu, subsidiarno pa distributerja, če proizvajalca ni mogoče identificirati. Zmotno pa je v povezavi s tem sklepanje sodišča prve stopnje, da je ZVPot kot lex specialis v koliziji z določbami OZ2 in zato slednjega ni mogoče uporabiti za odškodninske in obogatitvene zahtevke zaradi razveze pogodbe zaradi stvarnih napak. ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ.3

12.Pritožbeno sodišče zato pritrjuje tožniku, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da mu odškodnina za škodo, ki mu je nastala po odstopu od pogodbe 7. 4. 2021, ne pripada. Sodišče prve stopnje je ta del zahtevka po temelju zavrnilo, ker je zmotno štelo, da je toženka tožniku dolžna povrniti le škodo, ki je tožniku nastala do popravila oziroma do vrnitve ali zamenjave vozila (21. c člen ZVPot). Ker napaka ni bila odpravljena in je prišlo do odstopa od pogodbe, so relevantna določila o prenehanju pogodb, konkretno 103. člen OZ4. Tožnik torej ima pravico do odškodnine tudi po razdrtju pogodbe, mora pa sprejeti tudi vse razumne ukrepe, da bi se škoda, ki jo je kršitev pogodbe povzročila, zmanjšala5.

13.Ker ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ, je prav tako zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je treba glede v pobot uveljavljanega zahtevka kot specialni predpis uporabiti ZVPot. Potrošnikova uveljavitev jamčevalnega zahtevka po drugem odstavku 21. b člena ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari po splošnih pravilih OZ o vračanju po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ.6 Uporabnina kot korist, ki jo uveljavlja toženka, je dejansko primerljiva tudi z znižano vrednostjo vozila, po kateri je toženka tožniku ponujala odkup vozila (B4), kar utemeljeno opozarja toženka, glede stališča sodišča prve stopnje, da bi bil v primeru, če bi tožnik (verjetno pravilno toženka) trdil, da zahteva amortizacijsko vrednost oziroma linearno zmanjšanje vrednosti vozila, ki odpade na dano obdobje, položaj drugačen. Zmotno pa je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da tožnik ni obogaten z uporabo vozila, ker ga je plačal, saj tožnik terja vrnitev kupnine, enako pa velja tudi glede pričakovanja tožnika, da bo vozilo delovalo brezhibno najmanj 2 leti, torej v času trajanja garancije.

14.Glede na navedeno je bilo treba odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje glede tožnikove škode po razdrtju pogodbe in dejansko stanje glede neupravičene obogatitve tožnika v času uporabe vozila neugotovljeno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravnoodločilnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe.

15.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP7.

-------------------------------

1Prva točka 1.a člena ZVPot (Uradni list RS, št. 20/98 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) in 2. člen ZVPot-1 (Uradni list RS, št. 130/22).

2Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami.

3VSL Sodba II Cp 2035/2024 z dne 4. 2. 2026.

4Primerjaj VSRS Sodba II Ips 147/2018 z dne 8. 8. 2019.

5Primerjaj VSL Sklep I Cp 941/2021 z dne 24. 11. 2021.

6Primerjaj VSL Sodba II Cp 2035/2024 z dne 4. 2. 2026.

7Zakon o pravdnem postopku Uradni list RS, številka 26/1999 s kasnejšimi spremembami.