Jedro

Spreminjanje obtožbe po že zaključenem dokaznem postopku v okviru zaključnih besed strank je vsekakor mogoče šteti kot nepričakovano ravnanje in je v tem smislu obramba postavljena v položaj presenečenja (še posebej, če se obdolženec zagovarja brez zagovornika). Zaključne besede so namreč namenjene predvsem analizi dokazov, ki so (že) bili izvedeni na glavni obravnavi glede na obtožbena zatrjevanja. V 2. odst. 344. čl. ZKP je zato določeno, da sme sodišče za pripravo obrambe prekiniti glavno obravnavo. To določbo je treba po oceni pritožbenega sodišča razlagati tako, da se mora v tem smislu najprej izjaviti obdolženec sam. Sodišče ne more o vprašanju prekinitve obravnave odločiti, ne da bi o tem predhodno slišalo stališče obdolženca (oz. obrambe), saj je pravica do obrambe izvorno in v prvi vrsti pravica samega obdolženca; sodišče pa šele na podlagi predstavljenih argumentov dokončno odloča o tem, katera dejanja so v tem smislu potrebna.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja zatajitve po 1. odst. 215. čl. KZ (točka III/1 izreka) s p r e m e n i tako, da se obdolženemu G. C. določena kazen zviša na 5 (pet) mesecev zapora; deloma pa se ugodi tudi pritožbi obdolženega G. C. in se sodba sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja prikrivanja po 2. v zvezi s 1. odst. 221. čl. KZ (točka III/2 izreka) ter glede odločbe o enotni kazni, r a z v e l j a v i in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v ostalem pa se pritožbi okrožne državne tožilke in obdolženega G. C. zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je Okrajno sodišče v N. razsodilo, da se zoper obd. M. F. po 1. tč. 357. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba, da naj bi storil kaznivo dejanje prikrivanja po 2. v zvezi s 1. odst. 221. čl. KZ ter da na podlagi 1. odst. 96. čl. ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki tega obdolženca, ki odpadejo na zavrnilni del, proračun. Obd. S. P. je prvostopenjsko sodišče iz razloga po 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje zatajitve po 1. odst. 215. čl. KZ. Na podlagi 1. odst. 96. čl. ZKP je bilo tudi za to obdolženko odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženke, ki odpadejo na oprostilni del, bremenijo proračun.

Glede obd. G. C. je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je kriv storitve kaznivega dejanja zatajitve po 1. odst. 215. čl. KZ in kaznivega dejanja prikrivanja po 2. v zvezi s 1. odst. 221. čl. KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila na podlagi 1. odst. 215. čl. KZ določena kazen 3 mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje pa po 2. v zvezi s 1. odst. 221. čl. KZ določena kazen 1 meseca zapora. Na podlagi 1. odst. 48. čl. KZ je bilo nato odločeno, da se obdolžencu izreče enotna kazen 4 leta in 3 mesece zapora, pri čemer sta bili upoštevani že izrečeni mu kazni 3 leta in 6 mesecev zapora in 6 mesecev zapora s citiranima sodbama Okrožnega sodišča v N. in Okrajnega sodišča v N.. Na podlagi 1. odst. 49. čl. KZ je bilo odločeno, da se v enotno kazen zapora všteje čas že prestanega zapora od 7.12.2003 od 23.25 ure dalje. Na podlagi 2. odst. 53. čl. KZ v zvezi s 4. odst. 52. čl. KZ je sodišče nadalje odločilo, da se pogojna obsodba Okrožnega sodišča v N. opr. št. K 45/2004 z dne 14.6.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K. opr. št. Kp 427/2004 z dne 19.1.2005, v kateri je bila temu obdolžencu za poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. tč. 1. odst. 212. čl. KZ določena kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta, ne prekliče. Nadalje je bilo odločeno, da se čas prestajanja enotne kazni zapora, ne všteje v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo v nepreklicani citirani sodbi Okrožnega sodišča v N.. Odločeno je bilo tudi o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovank, in sicer tako, da je obdolženec dolžan oškodovani K. L. plačati znesek 6.000,00 SIT, oškodovani N. S. znesek 40.000,00 SIT, oškodovani A. K. znesek 50.000,00 SIT, oškodovani D. K. znesek 30.000,00 SIT in oškodovani S. K. znesek 15.000,00 SIT. Na podlagi 4. odst. 95. čl. ZKP je bilo odločeno, da se obd. G. C. oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. 92. čl. ZKP.

Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo okrožna državna tožilka, in sicer zaradi odločbe o kazenski sankciji zoper prvoobdolženega G. C., po 1. odst. 374. čl. v zvezi s 4. tč. 370. čl. ZKP in je predlagala, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se temu obdolžencu izreče za posamezni kaznivi dejanji primerno kazen in po preklicu pogojne obsodbe opr. št. Kp 427/04 po pravilih o steku izreče enotno kazen zapora, pri kateri naj se upošteva kot že določene kazni iz sodb Okrožnega sodišča v N. opr. št. K 16/04, Okrajnega sodišča v N. opr. št. 103/03 in Okrožnega sodišča v N. opr. št. K 45/04. Pritožil se je tudi obd. G. C. in v pritožbi vsebinsko izpodbijal zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s kaznivim dejanjem zatajitve ter uveljavljal kršitev določb kazenskega postopka v zvezi s kaznivim dejanjem prikrivanja. Predlagal je, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa naj se ga oprosti obtožb. V pritožbenem postopku je podal pisni predlog tudi višji državni tožilec, in sicer, da se obe pritožbi zavrne.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Pritrditi je bilo pritožbi obdolženca v delu, ko vsebinsko uveljavlja kršitev kazenskega postopka iz 2. odst. 371. čl. ZKP v zvezi z očitanim mu kaznivim dejanjem prikrivanja po 2. v zvezi s 1. odst. 221. čl. KZ. Pritožnik pravilno opozarja, da se je v tem delu na glavni obravnavi zagovarjal zoper očitano mu kaznivo dejanje tatvine po 2. v zvezi s 1. odst. 221. čl. KZ, okrožna državna tožilka pa je to obtožbo šele v zaključni besedi spremenila. Pri tem je iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 104) razvidno, da je državna tožilka spremenila ne le pravno opredelitev tega dejanja v kaznivo dejanje prikrivanja po 2. v zvezi s 1. odst. 221. čl. KZ, temveč celoten opis dejanja, tako da gre po vsebini in pravni opredelitvi za povsem drugo dejanje, celo z drugače opredeljeno krivdno obliko ravnanja. Sprememba obtožbe pa ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-289/95 z dne 4.12.1997) in bi zato morala biti dana v obravnavanem primeru obdolžencu možnost, da se izjavi o spremenjeni obtožbi, vsaj v enakem obsegu, kot mu je bilo to omogočeno v zvezi s prvotno obtožbo, saj za drugačno stališče ni videti utemeljenih razlogov. Le na ta način je namreč mogoče zagotoviti obdolžencu tista pravna jamstva v kazenskem postopku, ki mu jih namenja že sama ustava v 29. čl.. Določba 1. odst. 344. čl. ZKP res omogoča tožilcu, da sme obtožbo spremeniti do konca glavne obravnave (torej tudi v zaključni besedi), čeprav bi bilo logičnejše in razumneje, da bi to storil med dokaznim postopkom, saj bi sama sprememba lahko terjala nadaljnje izvajanje dokazov, kljub temu, da je bil dokazni postopek že končan (343. čl. ZKP). Smiselno temu so določbe o spremembi in razširitvi obtožbe v ZKP tudi uvrščene pred določbe o zaključnih besedah strank. Spreminjanje obtožbe po že zaključenem dokaznem postopku v okviru zaključnih besed strank je vsekakor mogoče šteti kot nepričakovano ravnanje in je v tem smislu obramba postavljena v položaj presenečenja (še posebej, če se obdolženec zagovarja brez zagovornika). Zaključne besede so namreč namenjene predvsem analizi dokazov, ki so (že) bili izvedeni na glavni obravnavi glede na obtožbena zatrjevanja. V tem stadiju glavne obravnave spremenjena obtožnica za obrambo ustvarja nov pravni položaj, ki je primerljiv s fazo priprav na glavno obravnavo, v kateri je obrambi dan na razpolago primeren čas in možnost za pripravo obrambe. V 2. odst. 344. čl. ZKP je zato določeno, da sme sodišče za pripravo obrambe prekiniti glavno obravnavo. To določbo je treba po oceni pritožbenega sodišča razlagati tako, da se mora v tem smislu najprej izjaviti obdolženec sam. Sodišče ne more o vprašanju prekinitve obravnave odločiti, ne da bi o tem predhodno slišalo stališče obdolženca (oz. obrambe), saj je pravica do obrambe izvorno in v prvi vrsti pravica samega obdolženca; sodišče pa šele na podlagi predstavljenih argumentov dokončno odloča o tem, katera dejanja so v tem smislu potrebna. V obravnavanem primeru je torej ugotoviti, da obdolžencu ni bila dana po spremembi obtožbe (list. št. 104 do 106) možnost izjaviti se o tako spremenjeni obtožbi, niti se o njej dejansko v zaključni besedi obdolženi ni izjasnjeval, kar še dodatno poraja pomisleke v njegovo razumevanje tako spremenjene obtožbe in njenega pomena. S takšnim ravnanjem pa je prvostopenjsko sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča kršilo obdolženčevo pravico do obrambe (v smislu 29. čl. Ustave RS), kar je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost prvostopenjske sodbe. Prvostopenjsko sodišče ni omogočilo obdolžencu, da se izjavi o spremenjeni obtožbi, posledično niti ni moglo presojati, ali bi bila v tej zadevi potrebna izvedba še katerih dodatnih dokazov in zato ni mogoče preverjati niti pravilnosti sodbe v tem izpodbijanem delu.

Navedeni razlogi so torej narekovali razveljavitev prvostopenjske sodbe v delu, ki zadeva kaznivo dejanje prikrivanja po 2. v zvezi s 1. odst. 221. čl. KZ (točka III/2 izreka prvostopenjske sodbe), posledično pa je bilo treba razveljaviti tudi odločbo o izreku enotne kazni in v tem obsegu zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Neutemeljena pa so pritožbena prizadevanja obdolženca, ko vsebinsko uveljavlja nepopolno oz. zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s kaznivim dejanjem zatajitve po 1. odst. 215. čl. KZ, pri čemer pa ne navaja nobene nove tehtne utemeljitve, ki bi omajala zaključke prvostopenjskega sodišča. Ob tem je poudariti, da sama okoliščina morebitne opitosti oškodovank na rave zabavi, kot izpostavlja tožnik, ne more imeti prav nikakršnega vpliva na presojo njegove, obdolženčeve prisvojitve stvari, ki so mu bile tam izročene v hrambo. Tudi nadaljnje pritožnikovo nakazovanje, da bi bila morebiti katera od oškodovank tista, kateri naj bi on te stvari izročil, nima nikakršne realne opore v izvedenih dokazih. Končno pa ni sprejemljivo niti pritožnikovo zavzemanje za zaslišanje osebe, kateri naj bi bil zasežen telefon ene od oškodovank. Kot izhaja iz zaslišanja oškodovane N. S. na glavni obravnavi, ji je bil namreč ta telefon vrnjen šele kasneje (ko je bilo kaznivo dejanje že prijavljeno in po zaslišanju obdolženca in te oškodovanke pred preiskovalnim sodnikom) s pojasnilom, da je bil najden (list. št. 100). To pa pomeni, da pritožbeni predlogi v tem delu ne temeljijo na spisovnih podatkih oz. že izvedenih dokazih in glede na stanje stvari dokazna prizadevanja v tej smeri ne bi mogla pripeljati k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.

Prav pa ima državna tožilka, ko v pritožbi izpostavlja, da pri kaznivem dejanju zatajitve niso prišle dovolj do izraza obteževalne okoliščine. Zlasti je v tem smislu treba izpostaviti število oškodovank, saj je to terjalo od obdolženca večjo stopnjo predrznosti pri odločitvi, da bo dejanje storil. Poleg tega pa za strožjo kazen govori še predhodna obdolženčeva obsojenost, tudi zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, kar pa očitno ni doseglo pričakovanega rezultata, da kaznivih dejanj ne bi več ponavljal. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in v prvostopenjski sodbi določeno kazen 3 mesecev zapora, za kaznivo dejanje zatajitve po 1. odst. 215. čl. KZ, zvišalo na 5 mesecev zapora.

Glede na odločitev o razveljavitvi prvostopenjske sodbe v zgoraj navedenem obsegu pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami okrožne državne tožilke, ko se je zavzemala za izrek strožje kazni tudi za kaznivo dejanje prikrivanja in za izrek višje enotne kazni. V tem pogledu se pritožnico s pritožbenimi razlogi napotuje na ponovno sojenje na prvostopenjskem sodišču. Neutemeljene pa so nadaljnje pritožbene navedbe iste, ko izpostavlja razloge za preklic pogojne obsodbe, izrečene obdolžencu s sodbo Okrožnega sodišča v N. opr. št. K 45/04 z dne 14.6.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K. opr. št. Kp 427/04 z dne 19.1.2005, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 55. čl. KZ.

Zaradi navedenih razlogov je bilo torej pritožbam okrožne državne tožilke in obdolženca le deloma ugodeno in posledično sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji glede kaznivega dejanja zatajitve po 1. odst. 215. čl. KZ (točka III/1 izreka prvostopenjske sodbe) spremenjena, glede kaznivega dejanja prikrivanja po 2. v zvezi s 1. odst. 221. čl. KZ (točka III/2 izreka prvostopenjske sodbe) in glede odločitve o enotni kazni pa razveljavljena ter v tem obsegu vrnjena prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ostalem pa sta bili pritožbi zavrnjeni kot neutemeljeni in v nespremenjenih (ter nerazveljavljenih) delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.