Jedro

Sodišče prve stopnje je o dolžničinem predlogu za odlog izvršbe odločilo ne da bi upniku poprej omogočilo, da se o s strani dolžnice podanih dejstvih in dokazih izjavi že v postopku na prvi stopnji. S tem je upniku kršilo pravico do izjave. Tehtanje med človekovimi oziroma ustavnimi pravicami v t. i. "horizontalnih" razmerjih oziroma v razmerju prirejenih subjektov je treba opraviti z metodo praktične konkordance.

Izrek

I.Pritožbama upnika in dolžnice zoper sklep z dne 19. 3. 2026 se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških upnikovega odgovora na dolžničino pritožbo se pridrži za nov sklep.

II.Pritožba dolžnice zoper sklep z dne 26. 3. 2026 v zvezi z dopolnitvijo z dne 23. 4. 2026 se zavrže.

Obrazložitev

O pritožbah zoper sklep z dne 19. 3. 2026

1.Z izpodbijanim sklepom z dne 19. 3. 2026 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlogu za odlog dolžnice ugodi ter se izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi, opr. št. I 1116/2021 z dne 2. 7. 2021 ter sklepom, opr. št. I 1116/2021 z dne 9. 12. 2025 odloži do pravnomočne odločitve o zahtevi dolžnice o obnovi postopka v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 404/2020.

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je šele v letu 2025 predlagal dodatno izvršilno sredstvo, in sicer rubež nepremičnin posamezni del stavbe X-001-9, v deležu do 2/5 in posamezni del stavbe X-002-56 v deležu do 2%, ki je bil dovoljen s sklepom, opr. št. I 1116/2021 z dne 10. 12. 2025. Kot bistveno pa je treba upoštevati še, da sodišče v tej izvršilni zadevi še ni izdalo sklepa o odreditvi cenitve nepremičnin, niti vabila na ogled nepremičnin, kar pomeni, da se postopek prodaje nepremičnin, ki so predmet rubeža po sklepu, opr. št. I 1116/2021 z dne 10. 12. 2025, še ni niti začel. Navedeno pomeni, da dolžnico rubež nepremičnin ne ogroža in je ne bo "ogrožal" še najmanj 1 leto, upoštevaje vse roke, ki morajo preteči, preden postanejo vse vmesne sodne odločbe pravnomočne in preden se izvedejo vsa pripravljalna izvršilna dejanja za dejansko prodajo obravnavnih nepremičnin. Dolžnica je pri utemeljitvi subjektivnega pogoja za odlog izvršbe slednjega utemeljevala le v zvezi z rubežem nepremičnin (izguba doma), ne pa tudi v zvezi z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, kar izrecno izhaja tudi iz obrazložitve sklepa o odlogu. Kljub temu sodišče izvršbe ni odložilo zgolj v delu, ki se nanaša na rubež nepremičnin, temveč tudi v delu, ki se nanaša na rubež denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet. Sodišče je nesorazmerno poseglo v pravico upnika do informacije oziroma seznanitve s celotnim procesnim gradivom in s tem pravico do sodelovanja oziroma izjavljanja v postopku. Sodišče prve stopnje namreč predloga dolžnice za odlog izvršbe upniku ni vročilo niti pred, niti hkrati z izpodbijanim sklepom, s čimer bi sledilo zahtevi po kontradiktorni obravnavi predloga, navsezadnje tudi z vidika ekonomičnosti postopka. S takšnim postopanjem je tudi onemogočilo vsebinsko obravnavo predloga dolžnice in upniku otežilo izpodbijanje izdanega sklepa, saj se upnik v zvezi z navedbami dolžnice lahko zanaša le na povzetke, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, brez da bi jih lahko preizkusil z neposrednim branjem predloga in ostalih vlog dolžnice. Dolžnica je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani v zadevi, opr. št. P 404/2020 šele dne 20. 11. 2025 vložila predlog za obnovo postopka, opr. št. P 404/2020 v zvezi s pravnomočno in izvršljivo zamudno sodbo, opr. št. P 404/2020 z dne 1. 10. 2020, ki ga pravdno sodišče (zaenkrat) še ni zavrglo, niti ga do dneva vložitve te pritožbe še ni vročilo upniku v odgovor. Navedeno pomeni, da je predlog za obnovo postopka še vedno v presoji v predhodnem postopku, v katerem sodišče preverja, ali je predlog pravočasen, popoln in dovoljen. Ker sodišče še ni izdalo sklepa o zavrženju predloga in ker predlog za obnovo postopka še ni bil vročen upniku (gre za negativna dejstva, ki ga upnik ne more dokazovati), gre za enako situacijo, kot v primeru, ko stranka vloži predlog za dopustitev revizije, in na tej podlagi utemeljuje predlog za odlog izvršbe oziroma v najširšem pogledu za situacijo, ko sodišče predlagano revizijo že dopusti, pri čemer pa revizija v času vložitve predloga za odlog izvršbe še ni vložena. Sodišče ni ustrezno upoštevalo niti načela sorazmernosti. Upoštevati bi moralo, da dolžnici (zaenkrat) še ne grozi nastanek nikakršne škode, saj se prodajni postopek nepremičnin ni niti začel, pri čemer bo sodišče o predlogu za obnovo zagotovo odločilo zelo kmalu (pred razpisom/izvedbo javne dražbe), upoštevaje, da je od vložitve predloga minilo že več kot 4 mesece. Ker dolžnica že dlje časa povsem brezplačno živi v nepremičnini, ki je predmet rubeža, in na kateri ima upnik večinski solastniški delež (60 %), saj za uporabo nepremičnine ne plačuje uporabnine niti ne krije dejanskih stroškov uporabe nepremičnine (voda, elektrika, upravljanje, itd.), in ker jo upnik v zvezi z uporabo nepremičnine toži na plačilo uporabnine ter zahteva delitev solastnine, bi si dolžnica morala že zdavnaj urediti dom drugje. Za njo je povsem pričakovano, da se bo iz nepremičnine morala izseliti, zato neutemeljeno trdi, da bi ji z rubežem nastala težko nadomestljiva škoda. Dolžnica vsekakor ni bila šele po izdaji zamudne sodbe, opr. št. P 404/2020 z dne 1. 10. 2020 oziroma v času vložitve predloga za obnovo postopka, opr. št. P 404/2020 z dne 20. 11. 2025 sposobna pridobiti zadosten uvid in razumevanje za sodelovanje v postopku, kot to očitno navaja v predlogu za obnovo postopka in predlogu za odlog izvršbe. Dolžnica je namreč že pred tem s pomočjo zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu v postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IV P 528/2018, z upnikom sklenila sodno poravnavo opr. št. IV P 528/2018 z dne 25. 2. 2019, na podlagi katere sta se stranki poravnave dogovorili o varstvu, vzgoji, stikih in preživnini glede mld. otroka. V kolikor je bil predlog za obnovo postopka vložen zaradi domnevnih duševnih in zdravstvenih težav dolžnice (očitno zatrjuje poslovno nesposobnost) v času vložitve tožbe in izdaje sodbe v pravdnem postopku, opr. št. P 4040/2020, je predlog za obnovo postopka zagotovo neutemeljen. Če bo sodišče štelo drugače, upnik poudarja, da je sodišče očitno mimo predloga upnice odložilo celotno izvršbo, čeprav iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja zgolj obrazložitev subjektivnega razloga za odlog izvršbe v zvezi z rubežem nepremičnin. Ko dolžnica zatrjuje škodo v tem, da se bo morala iz nepremičnine, ki predstavlja njen dom, izseliti in da nima kam, upnik odgovarja, da dolžnica s takim razlogom ne more uspeti. Dolžnica se je imela do sedaj že možnost iz nepremičnine izseliti. Na dolžnici je breme, da si v določenem razumnem času zagotovi nadomestno bivanje. Ne more biti namreč na upniku, da dolžnici zagotavlja nepremičnino za njeno prebivanje in to še brezplačno (ker ne plačuje ne uporabnine niti dejanskih stroškov uporabe), ko pa je z izvršilnim naslovom, ki je sodna odločba, dolžnici naloženo, da sta solastnika oba (pri čemer ima upnik celo višji solastniški delež) in da mora upniku plačati uporabnino, dolžnica pa te uporabnine še zdaj ne plačuje, zaradi česar se sploh vodi ta izvršba. Izhajajoč iz predpostavke, da je treba institut odloga izvršbe tolmačiti restriktivno, bi takšna razlaga pogojev za odlog v celoti izničila učinek sodne odločbe, ki je izvršilni naslov. Tudi upnik nima drugega nepremičnega premoženja, saj biva v najetem stanovanju in je tudi njegovo stanovanjsko vprašanje nestabilno (oziroma nerešeno), odlog izvršbe nesorazmerno daje prednost dolžnici in vzdrževanju nezakonitega stanja. Ne gre torej le za začasno zadržanje upnikove pravice do izterjave denarne terjatve, ki je že zavarovana, temveč za nadaljnje, časovno nedoločeno in vsebinsko intenzivno poseganje v njegovo lastninsko pravico ter pravico do učinkovitega sodnega varstva, saj upnik dejansko nosi celotno finančno breme nepremičnine, hkrati pa je izključen iz njene uporabe. Takšno stanje presega meje dopustnega ravnotežja med pravicami strank, iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali je sodišče presojalo tudi sorazmernost odloga izvršbe v delu, ki se nanaša na rubež denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet oziroma ali je dolžnica to sploh zatrjevala. Priglaša pritožbene stroške.

3.Zoper sklep se pravočasno laično pritožuje tudi dolžnica. Navaja, da je sodišče napravilo pisne pomote, njeno vlogo pa bi moralo obravnavati tudi kot ugovor. Izvršilni naslov je nastal na podlagi neskladja identifikacijskih podatkov. Pritožuje se zoper čas odloga, saj je trenutna odločitev sodišča notranje protislovna: sodišče prizna, da bi izvršba dolžnici povzročila nepopravljivo škodo, hkrati pa odlog veže na dogodek (dovolitev obnove), ki te škode še ne odpravi. Izpostavlja svojo ranljivost in zdravstveno stanje, ki sta izkazana z medicinsko dokumentacijo.

4.Upnik je odgovoril na pritožbo, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožbi sta utemeljeni.

6.Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da pri odločanju o dolžničinem predlogu za odlog ni bila potrebna presoja, ali bo dolžnica uspela s predlogom za obnovo postopka, v katerem je bil izdan izvršilni naslov - zamudna sodba. Kot objektivni pogoj za odlog izvršbe je namreč zadostovala vložitev predloga za obnovo postopka, ne glede na njegovo procesno popolnost, dovoljenost, pravočasnost in utemeljenost. V primeru vložitve predloga za obnovo postopka pa sodišče prve stopnje po drugi strani odloga skladno z izrecno zakonsko določbo prvega odstavka 74. člena ZIZ ni moglo dovoliti za daljši čas kot do pravnomočne odločitve o tem predlogu. Če bi dolžnica s predlogom uspela, bi navedeno pomenilo vpliv na izvršilni naslov po 76. členu ZIZ, kar bi vodilo v ustavitev postopka.

7.Kljub povedanemu pa je upnikovi in posledično tudi dolžničini pritožbi treba ugoditi. Eden od pomembnejših elementov pravice do izjave v postopku je namreč tudi pravica do informacije - stranka oziroma udeleženec namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedel za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. V primerjavi s pravdnim postopkom je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti sicer omejeno in tako ZIZ le v nekaterih primerih določa, da mora sodišče dati nasprotni stranki možnost, da se izreče o vlogi druge stranke. To v ugovornem postopku na primer velja za vročitev obrazloženega dolžnikovega ugovora upniku, za druge vloge pa ZIZ tega ne določa. Ker tudi za dolžnikov predlog za odlog izvršbe v ZIZ ni posebej določeno, da ga je treba vročiti upniku, opustitev takšne vročitve sicer še ne pomeni nujno očitane absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 15. členom ZIZ - kršitve načela kontradiktornosti. Vendar pa mora v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Povedano drugače - nasprotniku ni treba vročiti le vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010). V danem primeru je sodišče prve stopnje dolžničinemu predlogu za odlog ugodilo, kar torej vsekakor pomeni, da je dolžničin predlog vplival na postopek.

8.Sodišče prve stopnje je tako odločilo ne da bi upniku poprej omogočilo, da se o s strani dolžnice podanih dejstvih in dokazih izjavi že v postopku na prvi stopnji. Po pojasnjenem je sodišče prve stopnje upniku kršilo pravico do izjave v postopku, kar predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zaradi česar je njegovi pritožbi (posledično pa tudi dolžničini) treba ugoditi sklep treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9.V novem postopku mora sodišče prve stopnje po poprejšnji zagotovitvi upnikove pravice do izjave upoštevati, da se obravnavani primer nanaša na področje prisilnega državnega posega (prisilne izvršbe) v vrhovno ustavno dobrino človekovega dostojanstva, predvsem v zvezi z varstvom pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) v povezavi z izgubo doma in posegom v telesno celovitost (35. in 36. člen URS), vendar kot poudarja upnik le glede izvršbe na nepremičnino, ne pa tudi na sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Sodišče prve stopnje mora v novem postopku ločeno presojati, ali je odlog izvršbe utemeljen glede vseh izvršilnih sredstev ali ne.

10.Ustavno sodišče v zadevi Up-94/23-30 z dne 22. 1. 2025 je v podobnem primeru tehtalo med človekovimi oziroma ustavnimi pravicami v t. i. "horizontalnih" razmerjih oziroma v razmerju prirejenih subjektov in za presojo uporabilo metodo praktične konkordance. Gre za pristop, po katerem lahko nosilca svoje pravice uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. Sodišče mora obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Pri tem vprašanju še ne gre za posege v človekove pravice oziroma za njihovo omejevanje na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave. Ko sodišča ali Ustavno sodišče uporabljajo metodo praktične konkordance, morajo presoditi o mejah sobivanja dveh (ali več) človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Tudi v obravnavani zadevi se glede na povedano obrazložitev sodišča prve stopnje izkaže kot deloma nepopolna ter brez tehtanja položajev dolžnika in upnika, kar je logična posledica tega, da upniku ni omogočilo izjave.

1.Ko se vodi izvršba na oziroma v zvezi z nepremičnino, ki je dom, je potrebna še posebna previdnost pri odločanju o predlogu za odlog izvršbe. Ker je prisilna prodaja nepremičnine - doma povezana s človekovimi pravicami do osebnega dostojanstva in varnosti in do doma ter telesne celovitosti, je po presoji višjega sodišča treba vedno skrbno pretehtati, ali bi prisilna prodaja takšne nepremičnine, opravljena z namenom poplačila upnikove, v izvršilnem naslovu ugotovljene terjatve pomenila že prekomeren, in s tem nedopusten poseg v naštete pravice. Po mnenju višjega sodišča je pritožnica v okoliščinah primera s tem, da je v predlogu za odlog navedla, da je resneje duševno bolna in v stanovanju, ki je predmet izvršbe, živi s sinom študentom, nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo sicer zadostno utemeljila, vendar pa bo le-to po podaji upnikove izjave sodišče prve stopnje moralo pretehtati tudi glede na položaj upnika. Ob tem višje sodišče dodaja, da je izguba doma tudi eden od možnih

upravičenih razlogov za odlog izvršbe

, ki ne zahteva vložitve posebnega pravnega sredstva kot objektivnega pogoja za odlog izvršbe.

O pritožbi zoper sklep z dne 26. 3. 2026

2.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvršba delno ustavi za v izreku navedena plačila (1. točka izreka sklepa) in da se predlog upnika za povrnitev stroškov delnega umika zavrne (2. točka izreka sklepa).

3.Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da se pritožuje zoper tisti del sklepa, po katerem se izvršba nadaljuje za preostali del obveznosti, hkrati pa vlaga ugovor zoper sklep o izvršbi. Zaradi narave odločitve višje sodišče vsebine pritožbe ni še v večji meri povzemalo.

4.Pritožba ni dovoljena.

5.Predpostavka dovoljenosti pritožbe je med drugim, da jo je vložila upravičena oseba oziroma oseba, ki je zanjo imela pravni interes (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6.Pritožnik ima pravni interes za vložitev pritožbe le v primeru, kadar je zanj izdana neugodna odločba. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršbo delno ustavilo, upnikove stroške pa zavrnilo, kar je vse dolžnici v korist in zato zanjo ne predstavlja neugodne odločitve. Iz navedenega sledi, da dolžnica kot pritožnica nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep, zato njena pritožba ni dovoljena. Pritožba namreč ni mogoča zoper obrazložitev odločbe, kjer je sodišče prve stopnje edino sploh zapisalo, da se izvršba nadaljuje za preostanek obveznosti. Pravnomočen namreč postane le izrek sklepa (pritožba pa odlaga pravnomočnost), zato je zoper izrek tudi edino možna pritožba, kot že rečeno pa je izrek dolžnici v celoti v korist.

7.Nedovoljeno pritožbo je višje sodišče skladno s 1. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zato zavrglo.