Jedro

Ob ugotovitvi sodišča, da ni podana ne objektivna in ne krivdna odgovornost tožene stranke za bolezen tožnika, je zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi bolezni kot posledici dela pri toženi stranki.

Ugotovilo je, da do bolezni tožnika ni prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti, zaradi česar bi bila tožena stranka objektivno odgovorna. Prav tako je ugotovilo, da do bolezni tožnika ni prišlo zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke ali zaradi razlogov na njeni strani. Sodišče je na podlagi ocene izvedenih dokazov presodilo, da je bolezen posledica drugih vplivov in okoliščin na strani tožnika samega.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dokazno oceno in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in v zvezi s tem tudi kršitve ustavnih pravic tožnika do enakega varstva pravic in do pritožbe iz 22. in 25. člena Ustave, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da pooblaščenec tožene stranke nima veljavnega pooblastila za zastopanje, zato se šteje, da njegova dejanja niso bila opravljena, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da izvedeniškega mnenja ni pripravila Komisija za fakultetna izvedeniška mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani, kot je bilo določeno s sklepom sodišča, temveč Bolnišnica G., v njenem imenu pa zgolj izvedenec s področja pulmologije. Prav tako se sodišče ni opredelilo do pravno relevantnih dejstev o tožnikovi invalidnosti in zdravju pred nastopom dela pri toženi stranki. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem in dokazno oceno sodišča o tem, kakšni so bili vplivi delovnega okolja in kako so vplivali na njegovo zdravstveno stanje. Sodišči naj bi zmotno uporabili materialno pravo, ker nista ugotovili objektivne odgovornosti tožene stranke, čeprav je splošno znano dejstvo, da je tožena stranka eden največjih onesnaževalcev okolja z žveplovim dioksidom, tožnik pa je delal na najbolj izpostavljenih delovnih mestih.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka je pravdo oziroma vsa pravdna dejanja odvetnika M. Š. odobrila (izjava z dne 12.11.2004, priloga B50). Odobritev je v imenu tožene stranke kot pravne osebe podpisal njen direktor, torej njen zastopnik, pri čemer ni pomembno, kdo konkretno to funkcijo v določenem obdobju opravlja.

Po določbi šeste alinee prvega odstavka 160. člena Ustave in šeste alinee prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) je Ustavno sodišče pristojno za odločanje o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih (ustavnih) pravic.

Revizija zato ni pravo pravno sredstvo za odločanje o teh kršitvah in Vrhovno sodišče ni pristojno sodišče. Vrhovno sodišče pa seveda o reviziji odloča na podlagi Ustave in zakona in pri tem upošteva tudi z Ustavo zagotovljena jamstva strank v pravdnem postopku. Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Ta določba zagotavlja tudi enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, kar predstavlja eno od temeljnih jamstev poštenega postopka. Vsaka stranka mora imeti možnost predstaviti svoja stališča in predlagati dokaze v kontradiktornem postopku, ki bo spoštoval enakopravnost in procesno ravnotežje strank. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. To pa ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti tudi vse tiste dokaze, ki za odločitev niso bistveni (odločilni) oziroma, da se je dolžno opredeliti tudi do tistih navedb stranke, ki za odločitev niso pomembne. Tožnik ne zatrjuje, da ni imel možnosti enakopravnega sodelovanja v postopku ali da bi mu sodišče to preprečevalo s kakšnim svojim nezakonitim ravnanjem, imel pa je tudi možnost pritožbe.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 370.člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pretežni del navedb tožeče stranke pa se nanaša zgolj na nestrinjanje z ugotovitvami sodišča o dejanskih okoliščinah in z dokazno oceno sodišča. Zato teh navedb revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča tudi ne pomeni, da je sodba formalno pomankljiva. Res je sicer, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecnih in neposrednih odgovorov na vsako pritožbeno navedbo posebej. Vendar pa iz sodbe jasno izhaja, da se pritožbeno sodišče strinja s stališči sodišča prve stopnje, ki jih je pritožba grajala, posebej obrazlaga oziroma ponavlja le tista, ki so po presoji sodišča druge stopnje bistvena. Zato je sodbo mogoče preizkusiti.

Sodišči sta se opredelili tudi do dejstva, da je tožnik delovni invalid (najprej II. in nato I. kategorije invalidnosti), pri čemer pa tožnik zmotno navaja, da že zgolj poimenovanje "delovni", kaže na to, da je invalidnost posledica dela in škodljivih učinkov delovnih razmer. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ (1992) je v 38. členu - enako sedaj veljavni ZPIZ-1 (Uradni list RS. št. 106/99 in nasl.) v 8. členu - opredelil pojem delovnega -invalida kot zavarovanca, ki je na podlagi invalidnosti pridobil katero od pravic iz invalidskega zavarovanja. Vzrok invalidnost pa so bile po 29. členu ZPIZ (1992) (62. člen ZPIZ-1) tako poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kot tudi bolezni in poškodbe izven dela.

Trditev tožnika, da izvedenskega mnenja ni pripravil postavljeni izvedenec, temveč nekdo drug, v spisu nima podlage. Sodišče je s sklepom z dne 22. 1. 2002 določilo za izvedenca Medicinsko fakulteto Ljubljana, Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja, s predlogom, da za poročevalca določi specialista pulmologa. Postavljeni izvedenec je predlogu sledil in za izdelavo mnenja postavil prof. dr. E. M. M. iz Bolnišnice G., ne pa same Bolnišnice G.. Izvedensko mnenje je tako izdelal s strani sodišča določeni izvedenec, nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa pomeni uveljavljanje nedopustnega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki jo utrpi na delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za opravljanje nevarne dejavnosti. Krivdna odgovornost pa je podana, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi zaradi opustitve dolžnega ravnanja (154. in 158. člen ZOR, ki ga je še treba uporabiti v tej sporni zadevi). Med nastalo škodo in ravnanjem ali opustitvijo povzročitelja mora biti vzročna zveza.

Zakon ne določa, kaj je nevarna dejavnost. Pove le, kakšni so posledice, če zaradi nje pride do poškodbe (škode). Ali je neka dejavnost nevarna, se zato presoja v vsakem konkretnem primeru posebej. Temeljno izhodišče za to presojo je predpostavka, da je nevarna dejavnost tista, iz katere izhaja večja možnost poškodb, kot je to običajno. Po splošnem pojmovanju mora taka dejavnost odstopati od drugih dejavnosti zaradi večje izpostavljenosti za nastanek škode. Zaradi povečane nevarnosti za poškodbe oziroma bolezen taka dejavnost zahteva strožje varnostne ukrepe in večjo pazljivost (pozornost) tistega, ki tako dejavnost opravlja.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Dejanska podlaga za odločanje v tej zadevi so naslednje ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje: Tožnik se je zaposlil pri toženi stranki septembra 1975 in najprej tri mesece delal kot posluževalec presipnih mest, z januarjem 1976 pa je začel delati v vzdrževanju kot"PK tesar in V. izmena posluževanja notranjega odplava pepela I. faza". V letu 1977 je na odplavu pepela delal le štiri mesece (od oktobra do decembra), leta 1978 pa od januarja do marca in od maja do junija. V začetku leta 1979 mu je bilo odrejeno lažje delo PK vrtnar, po juliju 1991 pa oskrbnik psov. Po avgustu 1978 tožnik ni več opravljal dela posluževalca presipnih mest, niti PK tesarja.

Tožnikovi osnovni bolezni sta sarkoidoza in kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) v obliki kroničnega obstruktivnega bronhitisa. Nobena od teh bolezni ni opredeljena kot poklicna bolezen. Vzrok sarkoidoze ni znan, bolezen je sistemsko granulomatozno vnetje pljuč neznane etiologije in vplivi delovnega okolja ne morejo biti vzrok zanjo. Zaprašenost na delovnem mestu na nastanek in razvoj sarkoidoze ni mogla vplivati. Najpogostejši vzrok kroničnega bronhitisa je kajenje, dedna nagnjenost in izpostavljenost kemičnim onesnaženostim, če je njihova koncentracija preko maksimalno določene koncentracije. Večletno kajenje (tožnik, rojen leta 1950 je kadil od svojega 16 leta) je mnogo težji kritični dejavnik, kot pa izpostavljenost vplivom delovnega okolja in v praksi ni primerov, ki bi brez kajenja razvili hudo obliko KOPB. Tožnik je v pretežni meri bolnik s sarkoidozo in le manjši del težav povzroča KOPB, nobena od bolezni pa nima dokazanega vzroka v izpostavljenosti na delovnem mestu. Če je bil nediagnosticiran bronhitis pri tožniku prisoten že ob nastopu dela, bi izpostavljenost škodljivim vplivom delovnega okolja le v manjši meri pomnil dodatno škodljivost. Po oceni izvedenke manj kot 10%, na preglede, ki bi pokazali kolikšen je vpliv kajenja in kolikšen delovnega okolja, pa tožnik ni privolil. Na delovnih mestih čistilec presipnih mest in zlasti posluževalec notranjega odplava je prisotna prašnost, hrup, večje temperaturne razlike in občasno mokrota. Pri delu so morali delavci zato uporabljati zaščitna sredstva: delovno obleko in obutev, zaščito sluha, zaščitno čelado, respirator in prahotesna očala. Po dejanskih ugotovitvah sodišča pri toženi stranki ni bilo ugotovljenega večjega števila obolevanja delavcev, predvsem pa ne na dihalih, ki bi kazala na večjo nevarnost škodljivih posledic zaradi vplivov delovnega okolja. Prav tako ni bilo ugotovljenega preseganja dovoljenih koncentracij inhalabilnega in respirabilnega prahu na delovnih mestih preko dovoljenih maksimalnih koncentracij. Sodišče je pri tem uporabilo kot sprejemljive podatke iz leta 1992, glede na izpoved priče, da se tehnološki proces pri toženi stranki ni spremeinjal in je bil v letu 1992 enak kot v letu 1975 (do 1978).

Revizijsko sodišče se strinja s presojo obeh sodišč, da dejavnosti tožene stranke same po sebi ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Tudi okoliščine v katerih je tožnik opravljal delo niso takšne, da bi ga zaradi njih lahko šteli za nevarno dejavnost. Izpostavljenost po standardih dovoljeni količini (premogovega) prahu ne predstavlja nevarne dejavnosti, predvsem pa tudi nobena od ugotovljenih bolezni tožnika ni ugotovljena, da bi bila povzročena z vplivi delovnega okolja.

Ugotovljeno dejansko stanje ne kaže niti na kakršnokoli krivdno ravnanje tožene stranke. Pri krivdni odgovornosti se vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ne domneva. Zato je sodišče ugotavljalo vzroke za nastanek škode (bolezni) in si glede strokovnih vprašanj iz medicinske stroke pomagalo z izvedencem.

Ugotovilo je, da ni vzročne zveze med osnovno boleznijo tožnika (sarkoidozo) in škodljivimi vplivi delovnega okolja. Prav tako pa je tudi ugotovilo, da je kronični bronhitis le v manjši meri (10%) povezan z delovni pogoji. Tožena stranka je v skladu s predpisi o varstvu pri delu tožniku zagotovila zaščitna sredstva in tudi zagotovila, da vsebnost škodljivih prašnih delcev ni presegla s standardi dovoljene koncentracije. Delavci, tudi tožnik, pa zaščitnih sredstev (respiratorja, zaščitne azbestne obleke) niso uporabljali. Pojem vzročne zveze v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni bil podrobneje opredeljen, zato je bilo to vprašanje prepuščeno pravni teoriji in sodni praksi. Prevladujoči teoriji v našem času in prostoru ter tudi sodni praksi sta ratio legis teorija in teorija adekvatne vzročnosti. Prva zahteva kršitev pravne norme in ugotovitev vzrokov, ki jih pravna norma glede na svoj cilj šteje za vzrok. Ker ta teorija večkrat ne odgovori na vprašanje vzročne zveze, je v naši sodni praksi bolj uveljavljena teorija adekvatne vzročnosti, po kateri je treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari. Adekvatnost se tako presoja po izkušnjah povprečno izkušenega človeka. Po ugotovitvah sodišča ni dokazano, da bi še kak drug delavec tožene stranke zbolel zaradi enakih bolezni kot tožnik.

Zaradi očitne neobičajnosti tožnikove reakcije na vplive delovnega okolja je sodišče prve stopnje raziskovalo in ugotovilo tudi pravno upoštevne okoliščine na tožnikovi strani. Tudi posebne lastnosti in ravnanja oškodovanca so pravno upošteven razlog pri presoji vzročne zveze. Kadar se med elemente, ki so prispevali k nastanku škode, vključijo posebne lastnosti ali stanja samega oškodovanca, je treba vse te okoliščine skrbno raziskati, saj lahko pri presoji adekvatne vzročne zveze predstavljajo enega od več možnih pravno relevantnih vzrokov in lahko pripeljejo tudi do deljene vzročnosti. Na tožnikovi strani ugotovljene posebnosti (kajenje, vožnja z motorjem, delo v fotolaboratoriju, neuporaba varnostnih sredstev) so utemeljevale presojo o pravno upoštevnih vzrokih za nastanek kroničnega bronhitisa, o deljeni vzročnosti in tudi o ocenjenem razmerju učinkovanja vzrokov na njegovi in na strani tožene stranke. Ker škodljivi vplivi delovnega okolja niso vzrok za osnovno bolezen tožnika, in tudi niso vzrok za kronični bronhitis, temveč so lahko na razvoj bolezni vplivali le v manjši meri, je utemeljena presoja sodišč, da ni vzročne zveze med delovnim pogoji pri toženi stranki in boleznimi tožnika. Ob ugotovitvi sodišča, da ni podana ne objektivna in ne krivdna odgovornost tožene stranke za bolezen tožnika, je zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, je revizijsko sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (155. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).