Jedro

Obsojenka je dejansko opravljala s strani nadrejenega odrejeno delo z vsemi pooblastili za samostojno opravljanje in s tem sprejela tudi vso odgovornost - napačno postopanje pri odreditvi dela je ne more razbremeniti.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenci so dolžni plačati sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je B. K., M. M. in E. A. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu v zvezi s prvim odstavkom 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojencem je izreklo pogojne obsodbe, v katerih je vsakemu od njih določilo kazen enega leta zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca I. K. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je pritožbe zagovornika obsojenega B. K., obsojene M. M. in njenega zagovornika ter zagovornika obsojenega E. A. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencem naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti: zagovornik obsojenega B. K. zaradi kršitve po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP); zagovornik obsojene M. M. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in obsojeni E. A., ki ne navede, katero kršitev uveljavlja.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahtev kot neutemeljenih, saj v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP po vsebini uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V zahtevi zagovornika obsojene M. M. uveljavljena protispisnost glede časa opravljene specializacije obsojenke ne predstavlja kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Protipravnost obsojenkinega ravnanja pa ni izključena zgolj zato, ker ji je bilo delo specializantke odrejeno v nasprotju z zakonom. Sodba vsebuje vse razloge glede podanosti opustitvenega ravnanja obsojenke po drugem odstavku 8. člena KZ, ki so glede njenega dolžnostnega ravnanja oprti tako na zakonske in podzakonske predpise kot tudi na izpovedbe prič.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo vsem obsojencem in zagovornikoma obsojenega B. K. in obsojene M. M. O odgovoru se je izjavil zagovornik obsojenega B. K., izrazil nestrinjanje z njim in ponovil navedbe zahteve.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zagovornik obsojenega B. K. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi nasprotja glede razlogov o odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijanih sodbah, in zaradi protispisnosti med razlogi sodb in podatki spisa. Glede očitka, da je v izreku navedena trditev o zvišanem krvnem tlaku kot rizičnem dejavniku v nasprotju z izpovedbo kardiologa dr. B. in medicinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je bil tlak idealen, je že sodišče druge stopnje utemeljeno ugotovilo, da pri tem vložnik prezre, da je bil tak tlak pri oškodovanki vzpostavljen zaradi rednega zdravljenja. Glede na to, da iz ugotovitev izvedencev izhaja, da je oškodovanka imela latentno sladkorno bolezen, pa je zavrnilo tudi trditve zahteve, da je njen mož povedal, da ni bila sladkorna bolnica in da ni bila deležna diabetične obdelave in diagnostike (stran 5 sodbe sodišča druge stopnje). Zatrjevanje, da zaključek sodišča druge stopnje, da je varno namestiti dren pri operaciji kot jo je imela oškodovanka, nima podlage v podatkih spisa in da je nasprotno mnenju zdravnikov, ni utemeljeno, saj se tak zaključek opira na izvedenska mnenja izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja na Medicinski fakulteti v Ljubljani, prof. dr. S. R., prof. dr. A. P. in dr. B. A., in na ugotovljen obstoj rizičnih dejavnikov pri oškodovanki. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik zahteve očitno ne sprejema zaključka sodišča, da je bila oškodovanka rizični pacient in da bi bila glede na to namestitev drenaže ob nenamestitvi v sobo za intenzivno opazovanje nujna za pravočasno zaznavo iztekanja žolča in začetka razvoja vnetja (bilinarnega peritonitisa), in skuša prepričati s svojo različico oziroma sodišču vzbuditi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. S tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

7. Zagovornik obsojene M. M. nasprotuje oceni pritožbenega sodišča, da protispisnost glede časovne opredelitve specializacije obsojenke ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni, da navedena protispisnost predstavlja odločilno dejstvo in je zato podana navedena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki ne more biti predmet presoje vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe kot pri relativnih kršitvah. Sodišče druge stopnje je v sodbi navedlo, da protispisnost ne vpliva na pravilno ugotovitev dejanskega stanja v sodbi, saj je odgovornost obsojenke ugotovilo na podlagi ostalih dejstev: da je bila s strani vodje oddelka določena za dežurno zdravnico - za srednjega kirurga, kar je sprejela (stran 6 sodbe). Navedene protispisnosti očitno ni štelo za odločilno dejstvo in zaključilo, da uveljavljena kršitev ni podana. Protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa je namreč podana samo, če gre za precejšnjo protispisnost in če se nanaša na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo. Z nasprotnimi trditvami vložnik zahteve izraža zgolj nestrinjanje z oceno pritožbenega sodišča glede odločilnih dejstev.

8. Zmotno uporabo materialnega prava iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP pa zagovornik obsojene M. M. uveljavlja zaradi stališča, sprejetega v sodbi, da se pri odreditvi dela specializanta za obsojenko sicer ni postopalo po 20. členu Zakona o zdravniški službi, vendar to ni vplivalo na obsojenkino odgovornost za nastalo posledico. Po navedeni določbi smejo zdravniki specializanti opravljati zdravniško službo, za katero specializirajo, le pod vodstvom in z odgovornostjo mentorja. Ne glede na prejšnji odstavek lahko specializant med specializacijo samostojno opravlja tista dela in storitve, za katere je pridobil ustrezno znanje, izkušnje in veščine, kar s podpisom potrdi mentor na listu specializanta. Specializant je odgovoren za opravljanje teh del in storitev. Na enake navedbe je v celoti odgovorilo že višje sodišče, ki je ugotovilo, da mentor dr. P. C. ni napisal ali odredil, da obsojenka opravlja delo srednjega kirurga, ker je po sprejeti praksi bolnišnice to odrejal vodja oddelka. Tako je vodja oddelka za abdominalno in splošno kirurgijo prof. dr. E. G. odločil, da je bila obsojenka kot specializantka na seznamu dežurne službe kot srednji kirurg. Glede pritožbenih navedb, da obsojenka na odreditev dela srednjega kirurga ni pristala in je bila zaradi odklanjanja dela z vodjo oddelka v sporu, pa je ugotovilo, da niso podprte z nobenim podatkom v spisu. Prav tako ni sledilo pritožbenim trditvam, da specializanti niso imeli možnosti kakorkoli odrejati premestitve bolnikov na intenzivni oddelek in izvesti diagnosticiranje brez pisnega soglasja dežurnega zdravnika in mentorja, saj je celo sama obsojenka povedala, da je odredila odvzem krvne slike preden je bolnico prevzel nadzorni kirurg dr. M. H., ki je prav tako potrdil, da je bila obsojenka pooblaščena za odrejanje preiskav (stran 6 sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča druge stopnje, saj ugotavlja, da mentor obsojenki sicer res ni potrdil s podpisom na listu specializanta, da lahko samostojno opravlja delo srednjega kirurga. Vendar je pri tem odločilno dejstvo, da tega ni storil zgolj zaradi utečene prakse, v skladu s katero je to storil vodja oddelka, ne pa zaradi ocene, da obsojenka ne bi pridobila ustreznega znanja, izkušenj in veščin za samostojno delo srednjega kirurga. Bistveno je, da je obsojenka dejansko opravljala s strani nadrejenega odrejeno delo srednjega kirurga z vsemi pooblastili za samostojno opravljanje, s tem pa sprejela tudi vso odgovornost, ki izhaja iz tega. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da njene odgovornosti za očitano ji kaznivo dejanje ne more razbremeniti napačno postopanje pri odreditvi samostojnega dela.

9. Z navedenim se obsojenkin zagovornik ne strinja in navaja, da sodbi posledično nimata razlogov o subjektivnem odnosu obsojenke do zatrjevanih opustitvenih dejanj po drugem odstavku 8. člena Kazenskega zakonika (glede izbire neprimernih sredstev in načina zdravljenja oziroma opustitve zdravstvenih preiskav) in o podanosti vzročne zveze med opustitvenimi dejanji obsojenke in zdravstvenim stanjem bolnice pred 23. 6. 2000 in njeno smrtjo z dne 12. 7. 2000. Navaja, da povzetki izvedenskih mnenj, da bi pravočasne in ustrezne preiskave, ki bi pravočasno odkrile zaplet, povečale možnost preživetja bolnice, ne morejo predstavljati resne argumentacije za očitano opustitev obsojenke na točno določen dan in za točno določene opustitve. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodbi sodišča prve (stran 16, 17 ter 23 sodbe) in druge stopnje (stran 7 in 8 sodbe) vsebujeta vse razloge tako o subjektivnem odnosu obsojenke do zatrjevanih opustitvenih dejanj kot tudi o vzročni zvezi med njeno opustitvijo in smrtjo oškodovanke, katerih pa očitno vložnik zahteve ne sprejema, s čemer uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Zahteva obsojenega E. A. pa niti poimensko ne navede, katero kršitev zakona uveljavlja, zato je niti mogoče preizkusiti. Pri odločanju o zahtevi ni preizkusa po uradni dolžnosti, ampak se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki jo vložnik obrazloži (tako v sodbi I Ips 149/99 z dne 21. 6. 1999). Sicer pa v zahtevi izraža zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem prof. dr. A. P., ker da je površno in pomanjkljivo, saj naj ne bi imel vse potrebne zdravstvene dokumentacije. S tem pa v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

11. Zatrjevane kršitve niso podane, predvsem pa so zahteve za varstvo zakonitosti vložene iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahteve zagovornika obsojenega B. K., zagovornika M. M. in obsojenega E. A. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Obsojenci morajo po določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.