8. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 15/2003 z dne 1. 9. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 135/2002 z dne 15. 5. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 127/2001 z dne 5. 12. 2001 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s prvostopenjsko sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. ─ KZ). Sodišče mu je izreklo kazen enega leta zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Za plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in povprečnino. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikovega zagovornika in potrdilo izpodbijano sodbo. S sodbo Vrhovnega sodišča je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika.

2.V ustavni pritožbi pritožnik izraža nestrinjanje z izpodbijanimi odločbami, zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitve drugega odstavka 14. člena, 22., 25. in 28. člena ter prve in tretje alineje 29. člena Ustave. V nasprotju z Zakonom o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, in nasl. – v nadaljevanju ZKP) naj bi mu bil istočasno z njegovim zaslišanjem 7. 6. 2001 vročen sklep o uvedbi preiskave z dne 6. 2. 2001. S tem naj mu ne bi bila dana možnost udeležbe v postopku in možnost braniti svoje pravice, kot naj bi izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-17/95 z dne 4. 7. 1996 (OdlUS V, 182). Po mnenju pritožnika bi v zapisnik o zaslišanju moralo sodišče zapisati, da se zoper izročeni sklep o preiskavi lahko pritoži. Kršitev ZKP naj bi bila podana tudi s tem, da je bila zoper njega vložena neposredna obtožnica, ki je bila nato združena z obtožnico zoper ostale soobsojence. Sodišče naj bi njegove številne dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo. Pri tem se pritožnik sklicuje na stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129). Kršitev 28. člena Ustave pritožnik utemeljuje s tem, da naj ne bi bili izpolnjeni vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, to je delovanje v združbi ter koristoljubnost, poleg tega po oceni pritožnika v opisu kaznivega dejanja manjka ugotovitev identitete oseb, ki naj bi jih spravljal čez mejo. Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do vseh njegovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, zlasti do kršitev procesnega zakona in do dokaznih predlogov, predvsem do postavitve izvedenca z Nizozemske. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane odločbe razveljavi, zadevo vrne v ponovno sojenje in ga oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Prav tako zahteva tudi povračilo vseh stroškov ustavne pritožbe skupaj z zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila.

B.

3.Pritožnik v bistvu zatrjuje, da kazenski postopek, ki je tekel zoper njega, ni bil pošten. Pošteno sojenje zagotavljajo predvsem določbe 22., prvega odstavka 23. in v kazenskem pravu 29. člena Ustave. Člen 29 Ustave že v svojem napovednem stavku poudarja enakopravnost, ki jo vsebuje 22. člen Ustave, torej tudi enakost orožij med strankama sodnega postopka. Pritožnikovi očitki se nanašajo predvsem na dve pravici, ki jih 29. člen Ustave zagotavlja obdolžencem v kazenskem postopku. Gre za pravico do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe (prva alineja 29. člena Ustave) in pravico do izvajanja dokazov v korist obdolženca (tretja alineja 29. člena Ustave).

4.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave, je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede načela proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora pa po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

5.Zgoraj navedena pravica naj bi bila pritožniku kršena, ker je sodišče zavrnilo več njegovih dokaznih predlogov. Iz sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je sodišče svoje prepričanje glede pritožnikove krivde utemeljilo s številnimi dokazi in pojasnilo, zakaj izvedba ostalih predlaganih dokazov za odločitev ni bistvena. Odločitev o zavrnitvi izvedbe predlaganih dokazov obrambe po presoji drugostopenjskega sodišča ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da so razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov sprejemljivi in zadovoljivo obrazloženi, zato pritožnikova pravica do obrambe ni bila kršena. Po oceni Ustavnega sodišča odločitev ter konkretno razlogovanje sodišč o zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe zadosti kriterijem v zvezi z ugotavljanjem morebitne zatrjevane kršitve in je bilo s tem zadoščeno zahtevam, ki v zvezi s pravnimi jamstvi v kazenskem postopku za sodišča izhajajo iz tretje alineje 29. člena Ustave.

6.Po določbi prve alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka mora imeti zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Če naj ima obdolženec primerne možnosti za pripravo obrambe, mora imeti v vsakem trenutku možnost ugotoviti, v kateri fazi kazenskega postopka je njegova zadeva in predvsem katera procesna dejanja lahko opravi. Če tega ne more vedeti je kršena njegova pravica iz prve alineje 29. člena Ustave. Tega pa pritožnik niti ne zatrjuje. Pritožnik z navedbami, ki se nanašajo zgolj na zmotno uporabo prava, kršitve te pravice ne more utemeljiti.

7.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi procesnega in materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njim kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti zgolj z navedbami, ki po vsebini pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Takšen je pritožnikov očitek o zatrjevani kršitvi ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni upoštevalo vseh pogojev iz drugega odstavka 169. člena ZKP, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo sklepa o uvedbi preiskave, preden se zasliši tistega, zoper katerega je preiskava zahtevana. Pristojnost Ustavnega sodišča je zgolj zagotoviti, da sodišča zakona ne bodo razlagala na način, ki je nezdružljiv s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Zato je Ustavno sodišče očitek preizkusilo le z vidika, ali gre pri izpodbijani odločitvi za očitno napačno stališče, ki bi bilo kot takšno v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev očitno napačna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti in bi bilo zato mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Sodišča so svojo odločitev oprla na določbe ZKP in jo tudi argumentirano obrazložila, zato njihovim pravnim stališčem v zvezi z uporabo kazenskega procesnega prava ni moč očitati očitne napačnosti. Glede na navedeno pritožniku ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave v povezavi s pravico iz prve alineje 29. člena Ustave. Zgolj dejstvo, da pritožnik pravo razume drugače od sodišč, za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

8.Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, opredeli. Pri tem ni vedno nujno, da se sodišče do navedb stranke izrecno opredeli, temveč zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Vrhovno sodišče se je do navedb stranke in zavrnitve dokaznih predlogov opredelilo, zato tudi s tega vidika ne gre za kršitev 22. člena.

9.Prvi odstavek 28. člena Ustave določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katerega zakon ni določil, da je kaznivo in zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Določba med drugimi pomeni, da morajo biti v opisu dejanja, očitanega pritožniku, vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih določa zakon. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz prvega odstavka 28. člena Ustave naj bi bilo pritožniku kršeno s tem, ker naj ne bi bili izkazani zakonski znaki kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen in sicer: "prepovedanega spravljanja več oseb čez državno mejo", "združbe za izvrševanje takih dejanj" in "koristoljubnosti". Pritožnik torej ne zatrjuje, da bi v opisu manjkal kateri izmed zakonskih znakov pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, za katerega je bil pravnomočno obsojen, temveč izpodbija pravilnost ugotovitve sodišča o obstoju vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, kar pa po vsebini pomeni ugovor nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. To je stvar ugotavljanja dejanskega stanja in dokazne presoje sodišč, ki v tem okviru ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Glede pritožnikovega očitka, da v opisu kaznivega dejanja manjka ugotovitev identitete oseb, ki naj bi jih spravljali čez mejo, Ustavno sodišče poudarja, da to ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Za kršitev prvega odstavka 28. člena Ustave torej očitno ne gre.

10.V čem naj bi bila kršitev 25. člena Ustave, pritožnik ne obrazloži, zato je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

11.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

12.Vsebinska obravnava pritožnikovih očitkov v delu, ki se nanašajo na neposredno obtožnico, ki je bila nato združena z obtožbo zoper soobsojence, in opustitev pouka o pritožbi v zapisniku o zaslišanju v preiskavi, ni bila mogoča. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč tudi materialnega izčrpanja (to je vsebinskega uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). To pomeni, da mora pritožnik že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (odločba št. Up-41/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Navedene kršitve pritožnik ni uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, to pomeni, da ni podana procesna predpostavka izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje teh očitkov v postopku z ustavno pritožbo, zato navedb pritožnika v tej smeri ni bilo mogoče upoštevati.

13.Pritožnik je zahteval povračilo stroškov, nastalih pred Ustavnim sodiščem. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec postopka svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS). Za tako drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil v zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer