Jedro

Pritožbeno sporna je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da je toženka dolžna plačati tožniku namesto 9.200,00 EUR sedaj znesek 6.900,00 EUR ter tečejo zakonske zamudne obresti namesto od 27. 3. 2013 dalje sedaj od 18. 4. 2013 dalje (točka I. izreka), v izreku o stroških pa tako, da je toženka dolžna tožniku namesto 1.280,28 EUR sedaj povrniti 955,25 EUR njegovih pravdnih stroškov (točka III. izreka).

II. V preostalem delu se pritožba toženke in pritožba tožnika v celoti zavrneta in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške in je dolžan toženki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 106,25 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I. izreka odločilo, da je dolžna toženka v roku 15 dni tožniku plačati odškodnino v znesku 9.200,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2013 dalje. V presežku do višine zahtevanega zneska glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine od dne 6. 11. 2012 do dne 26. 3. 2013 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) ter toženki naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 1.280,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi pisnega odpravka sodbe toženki dalje, do plačila (točka III. izreka).

2. Zoper citirano sodbo sta pritožbi vložili obe pravdni stranki, obe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del odločitve, meni, da je odškodnina določena prenizko ter se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane odločitve v smeri ugoditve celotnemu zahtevku s stroškovno posledico oziroma podrejeno za razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka se pritožuje zoper obsodilni del odločitve. Meni, da temelj ni podan, da je bila odškodnina določena previsoko, ni bil upoštevan tožnikov soprispevek, prav tako pa je nepravilna odločitev v obrestnem delu. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane odločitve ter zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik in toženka odgovora na pritožbi nista podala.

4. Pritožba toženke je delno utemeljena. Pritožba tožnika ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih, niti s pritožbama grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

6. Neutemeljena so pritožbena izvajanja toženke, ki sodišču prve stopnje očitajo, da je neutemeljeno zavrnilo nekatere dokazne predloge, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji. Ker toženka zavrnitvi dokaznih predlogov na naroku za glavno obravnavo dne 26. 2. 2015 ni nasprotovala, tega v pritožbenem postopku glede na določbo 286.b člena ZPP ne more več uveljavljati, saj bi morala kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. 7. Po skrbno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik pri zavarovancu toženke ni bil na obisku, ampak je tja pripeljal hrano (točka 7 obrazložitve sodbe). Sodišče druge stopnje prav tako soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je toženka za tožniku nastalo škodo odgovorna po načelu krivdne odgovornosti (131. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) ter da tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode.

8. Do škodnega dogodka je prišlo izključno zaradi malomarnega ravnanja zavarovanca toženke, ki tožnika ni opozoril na to, da je lestev poškodovana (bil je počen klin), čeprav je za to vedel (točka 9. obrazložitve sodbe). Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje odločalo izven trditvene podlage v tožbi, saj že iz tožbenih navedb izhaja da „je zavarovanec toženke kasneje izjavil, da je sicer vedel, da so določeni deli lestve, predvsem konkreten prečnik nekoliko razmajani oziroma poškodovani, vendar je menil, da bodo vzdržali in zato tožnika ni posebej opozarjal na previdnost pri uporabi lestve“, to pa je potrdil tudi ob svojem zaslišanju. Tožniku ni mogoče očitati, da ni bil dovolj skrben in da bi lahko že na prvi pogled opazil, da lestev ni izpravna, zaradi česar so pritožbena izvajanja toženke v tej smeri neutemeljena.

9. Pritožbeno sporna je tudi s strani sodišča prve stopnje določena višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj se tožnik zavzema za njeno zvišanje, toženka pa za znižanje. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, in sicer: - da je tožnik utrpel prelom zunanjega maleola desnega gležnja; - da je stalne hude telesne bolečine trpel 2 dni, stalne srednje hude telesne bolečine 5 dni, stalne lahke telesne bolečine 2 tedna, po tem pa so telesne bolečine prešle v občasne, ki so bile intenzivnejše še približno 1 mesec ter so se postopoma umirjale in so se kot lažje pojavljale še 2 meseca, kasneje pa le ob večjih obremenitvah desnega gležnja; - tožnik je trpel tudi nevšečnosti med zdravljenjem, in sicer preglede pri specialistu, RTG snemanje gležnja, hoja s pomočjo bergel 4 tedne, opravil je 20 fizioterapevtskih tretmajev ter je jemal protibolečinske tablete; - ob padcu je utrpel zmeren primarni strah, ki ni vplival na njegovo duševno ravnovesje, tekom zdravljenja pa je bil prisoten strah za izid zdravljenja – zlasti zaradi morebitnih trajnih posledic poškodbe – ki pa je bil zmerne intenzitete in je trajal vse do končanega zdravljenja – to je približno 4 mesece; - kot posledico poškodbe je utrpel omejeno gibljivost in ohlapnost desnega gležnja lažje stopnje; zaradi tega vlaga več napora kot pred poškodbo zlasti pri hoji po neravnem terenu, hoji po stopnicah ter pri opravljanju domačih opravil (košnja trave, sprehodi psa), povsem pa je moral opustiti rekreacijsko ukvarjanje z odbojko in nogometom, ima pa tudi določene težave pri opravljanju poklica; sicer je že pred predmetno poškodbo utrpel tri manjše poškodbe desnega gležnja, vendar je 2/3 opisanih težav pripisati tej poškodbi oziroma je ta poškodba pri tožniku zapustila 5 odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti; je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da predstavlja pravično in primerno odškodnino na podlagi določila 179. člena OZ iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 4.000,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje ter iz naslova strahu 400,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znesek 3.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina prestavlja pravično denarno zadoščenje za vse oblike nepremoženjske škode ter je skladna z višinami odškodnin, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi. Od skupnega zneska 7.400,00 EUR je potrebno odšteti še 500,00 EUR odbitne franšize, kar pritožbeno ni sporno, tako da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 6.900,00 EUR, kakor izhaja iz izreka sodbe.

10. Toženka se prav tako utemeljeno pritožuje zoper prvostopenjsko odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Tožniku zakonske zamudne obresti glede na določbo 943. člena OZ pripadajo štirinajst dni po tem, ko je zavarovalnica dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal oziroma v konkretnem primeru od 18. 4. 2013 dalje – to je štirinajst dni po 3. 4. 2013, ko je tožnik toženki predložil še fotokopijo ambulantnega kartona kot dopolnitev odškodninskega zahtevka, ki ga je prejela 26. 3. 2013. 11. Sodišče druge stopnje je glede na spremenjen uspeh pravdnih strank moralo na novo odločiti o stroških vsega postopka. Pri tem je glede na to, da pravdni stranki nista grajali prvostopenjske stroškovne odločitve, povzelo s strani sodišča prve stopnje pravilno izračunane stroške tožnika in prve toženke ter na novo izračunalo uspeh. Tožnik je uspel v višini 46,62 odstotkov (od vtoževanih 14.800,00 EUR je uspel v višini 6.900,00 EUR), toženka pa v višini 53,38 odstotkov. Glede na uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 971,26 EUR (od skupnih priznanih stroškov v višini 2.083,35 EUR), toženka pa do 16,01 EUR (od skupno priznanih stroškov v višini 30,00 EUR), kar po pobotu pomeni, da je dolžna toženka tožniku povrniti stroške v znesku 955,25 EUR.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I. in III. izreka spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je pritožbo toženke in pritožbo tožnika v celoti kot neutemeljeni zavrnilo (353. člen ZPP) in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker je toženka delno uspela s pritožbo, ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške (po drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP) v višini 25 odstotkov (od spornih 9.200,00 EUR je uspela v višini 2.300,00 EUR). Sodišče druge stopnje ji je priznalo naslednje stroške: 20,00 EUR za materialne stroške ter takso za pritožbo v znesku 405,00 EUR, kar je skupaj 425,00 EUR. Glede na uspeh ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 106,25 EUR.