Jedro

Izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sklepa namreč ni razvidno, katero vrednost spornega predmeta je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala, razvidno pa tudi ni, kateri odstavek 23. člena ZOdvT je pri svoji odločitvi uporabila.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Bpp 423/2011 z dne 30. 10. 2012 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odvetniku A.A. - sedaj tožniku, za izvedbo brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku IV P 24/2012 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu priznala nagrado in izdatke v višini 231,00 EUR. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila prosilki z odločbo Bpp 423/2011 z dne 11. 11. 2012 dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze ter je bila oproščena plačila stroškov postopka. Izvedba brezplačne pravne pomoči je bila zaupana tožniku. Tožnik je dne 11. 10. 2012 vrnil izpolnjeno napotnico ter priglasil nagrado in izdatke, ki so nastali z izvedbo brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je tožniku nagrado in izdatke za opravljeno brezplačno pravno pomoč odmerila v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter priznala nagrado za postopek v višini 89,70 EUR (tar. št. 30100 ZOdvT v zvezi s členom 23 ZOdvT), nagrado za narok v višini 82,80 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT v zvezi s členom 23 ZOdvT) in izdatek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), skupaj 159,50 EUR ter na navedeni znesek priznala še priglašeni 20 % davek na dodano vrednost v višini 38,50 EUR (tarifna št. 6007 ZOdvT), skupno mu je tako priznala 231,00 EUR. Tožena stranka se sklicuje na določbe 44., 45., 48. in 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je bil z odločbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Bpp 423/2011 z dne 11. 11. 2011 prosilki določen za izvedbo brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo in določitve preživnine in stikov. Postopek je bil končan s sodbo opr. št. IV P 24/2012 z dne 25. 9. 2012, ki je postala pravnomočna dne 23. 10. 2012. Dne 8. 10. 2012 je sodišču vrnil napotnico s priglašenimi stroški, skupaj v znesku 459,00 EUR, pri čemer je v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZOdvT pri obračunu stroškov kot vrednost spora upošteval znesek 5.000,00 EUR. Tožena stranka je izdala izpodbijani sklep, s katerim je odločila, da se mu priznajo nagrada in izdatki v višini 231,00 EUR; pri tem pa ni posebej zavrnila zahtevka v presežnem delu, niti ni v obrazložitvi obrazložila, zakaj priglašenih stroškov ni priznala v celoti. Zato je odločba pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Tožnik sicer domneva, da je tožena stranka pri ugotavljanju višine pripadajočih stroškov kot vrednost spora upoštevala vrednost 1.500,00 EUR, očitno v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZOdvT, kar pa je v nasprotju z ZOdvT, saj drugi odstavek ureja vrednost spora iz razmerij med starši in otroki, medtem ko je v konkretni zadevi postopek tekel zaradi razveze zakonske zveze. V zakonskih sporih pa se v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZOdvT vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena stvari in premoženja in dohodkov zavezancev. Pri tem se kot dohodek zavezancev upošteva znesek zadnjih treh bruto dohodkov, ki sta ga oba zakonca dosegala pred nastankom nagrade in zaradi navedenega je tožnik kot vrednost spora upošteval znesek 5.000,00 EUR. Ker tožena stranka v obrazložitvi ni navedla vrednosti spornega predmeta, na podlagi katerega bi lahko odmerila pripadajoče stroške tožniku, je nepopolno ugotovila dejansko stanje, hkrati pa je sklep pomanjkljiv do te mere, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tudi če bi tožena stranka kot vrednost spornega predmeta upoštevala prvi odstavek 23. člena ZOdvT, bi morala to posebej navesti in obrazložiti višino ugotovljene vrednosti spornega predmeta po kriterijih, določenih v prvem odstavku 23. člena ZOdvT. Tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla samo 23. člen ZOdvT, ne pa tudi konkreten odstavek tega člena. Tožena stranka mora zato najprej ugotoviti pravilno vrednost spornega predmeta, ga ustrezno obrazložiti in šele nato odločiti o višini stroškov, do katerih je tožnik upravičen (tako tudi sodba Upravnega sodišča III U 507/2010). Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 30. 10. 2012 odpravi ter zadevo vrne istemu sodišču v novo odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik prosilki določen za izvedbo brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku IV P 24/2012 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu in mu je tožena stranka priznala nagrado in izdatke v višini 231,00 EUR. Pri tem je upoštevala, da znaša vrednost spora 1.500,00 EUR. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je namreč s sodbo IV P 24/2012 z dne 25. 9. 2012 razvezalo zakonsko zvezo sklenjeno med prosilko in njenim možem ter hkrati odločilo tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju njunih mladoletnih otrok. Opredeljuje vsebino prvega in drugega odstavka 23. člena ZOdvT ter navaja, da so zakonski spori in spori iz razmerij med starši in otroci opredeljeni v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Sklicuje se na prvi in drugi odstavek 406. člena ZPP ter navaja njuno vsebino. Nato se sklicuje tudi na prvi odstavek 421. člena ZPP, po katerem sodišče v sodbo, s katero razveže zakonsko zvezo na podlagi predloga za sporazumno razvezo, vnese tudi sporazum zakoncev o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o stikih med zakoncema in skupnimi otroki. Ob upoštevanju navedenih določb gre po presoji tožene stranke v obravnavanem primeru za spor iz razmerij med starši in otroki (tako tudi sodba Upravnega sodišča I U 1897/2011). Tožena stranka sodišču predlaga, da zahtevek tožeče stranke zavrne.

V pripravljalni vlogi tožnik vztraja, da je izpodbijani sklep tako pomanjkljiv, da ga ni mogoče preizkusiti. Prav tako je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Nasprotuje temu, da gre v obravnavanem primeru za spor iz razmerij med starši in otroki. Enako izhaja iz sodbe Upravnega sodišča št. III U 507/2010 z dne 22. 4. 2011, v kateri je to sodišče obravnavalo identično dejansko stanje, saj je šlo za razvezo zakonske zveze, ob kateri je sodišče hkrati odločalo tudi o varstvu in vzgoji ter o preživnini za mladoletne otroke pravdnih strank. Potrebno je torej uporabiti prvi odstavek in ne drugi odstavek 23. člena ZOdvT.

Tožba je utemeljena.

Izplačilo nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči odvetnika ureja Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Le-ta v 6. točki 30. člena določa, da je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči. To pomeni, da mora biti odmera nagrade odvetniku v skladu z odločbo o dodelitvi BPP, kar pomeni, da mora nagrada ustrezati opravljeni storitvi, kot je opredeljena v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči upravičencu. Izvajalec BPP mora torej navesti stroške za vsako posamezno procesno dejanje posebej. Naloga upravnega organa pa je, da pred odločitvijo o stroških te stroške odmeri. To pomeni, da mora o vsaki posamezni priglašeni stroškovni postavki odločiti posebej. Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov za opravljeno pravno storitev, ki jih mora naročnik storitve plačati odvetniku, pa je določen v ZOdvT. Tako je v 23. členu ZOdvT predpisano, kako se določi vrednost spornega predmeta v zakonskih sporih (prvi odstavek), v drugem odstavku istega člena pa je določeno, da znaša vrednost spornega predmeta v sporih iz razmerij med starši in otroki 1.500,00 EUR.

Po proučitvi zadeve sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva v tolikšni meri, da ga z vidika standardov 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno katero vrednost spornega predmeta je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala, niti ne, kateri odstavek 23. člena ZOdvT je pri svoji odločitvi uporabila, na kar zato utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Tožena stranka sicer svojo odločitev v tem delu dodatno pojasnjuje v odgovoru na tožbo, vendar pa odgovor na tožbo ni sestavni del izpodbijanega sklepa, zato to naknadno pojasnjevanje ne odpravlja pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega akta.

Nadalje sodišče ugotavlja, da ima tožnik prav, ko v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom odločila le o delu tožnikovega zahtevka, ker je odločila le o višini stroškov, ki se tožniku priznajo, ni pa odločila o presežku tožnikovega zahtevka, niti ni tega z ničemer obrazložila. To pomeni, da tožena stranka ni odločila o predmetu postopka v celoti oziroma o celotnem tožnikovem zahtevku (kršitev 213. člena ZUP).

Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da dejansko stanje pred izdajo izpodbijanega akta ni bilo popolno ugotovljeno, prav tako niso bila upoštevana pravila postopka. Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka najprej ugotoviti vrednost spornega predmeta za razvezo zakonske zveze v zadevi IV P 24/2012, ga nato ustrezno obrazložiti in šele potem bo lahko odločila o višini stroškov, do katerih je odvetnik upravičen (tako tudi sodba tega sodišča opr. št. III U 507/2010, izdana v primerljivi zadevi, na katero se tožnik sklicuje). Odločiti pa bo morala tudi o delu zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno, to je o presežku tožnikovega zahtevka.

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca.