Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo tožniku, da je med strankama obstajal ustni dogovor o obračunavanju plače glede na število prevoženih kilometrov. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za obdobje od januarja 2009 do avgusta 2010 od neto zneskov premalo izplačane plače, kot so razvidni iz izreka sodbe, obračunati bruto znesek plače, od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine in prispevke, ter tožeči stranki izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. V presežku je zahtevek iz navedenega naslova zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 589,19 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila. Naložilo ji je tudi izplačilo dela regresa za letni dopust za leto 2012 v znesku 320,97 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na del regresa za letni dopust za leto 2012, ter da je tožena stranka dolžna na račun sodišča za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 1.584,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da je med strankama obstajal ustni dogovor o plačilu za delo glede na število prevoženih kilometrov (0,11 EUR za kilometer). Napačno je razlagalo izpoved zakonite zastopnice. Ta ni potrdila navedene vsebine dogovora, ampak je izpovedala le o načinu izplačila - delavci so dobili z dnevnicami vse na plačilni listi, razliko na blagajniški prejemek. Tožena stranka je predlagala njeno dodatno zaslišanje. Sodišče temu ni ugodilo, češ da ni potrebe po dodatnem zaslišanju, iz zapisnika pa se vidi, da je imela tremo, da je izpovedovala nerazumljivo, da ni razumela vprašanj, da ni točno vedela, kaj bi sodišče rado od nje. Tožena stranka je skušala pojasniti, da tožniku pripada plača po pogodbi o zaposlitvi in dnevnice, kilometri pa da so se upoštevali le pri oblikovanju potnih nalogov in obračunu dnevnic. Tožnik je imel pravico do plače, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Poleg plače je prejemal dnevnice - na plačilnih listah označeno z "druga nadomestila". Stranki sta se le občasno dogovorili, da se mu del plače oz. nadomestil nakaže na račun, preostali del pa izplača v gotovini, o čemer obstajajo pisna potrdila. Predvsem so se v gotovini ali z dodatnimi nakazili izplačevale dnevnice, če niso bile zajete v mesečnem obračunu potnih stroškov. Sodišče je v korist tožnika ocenilo izpoved priče A.A., ni pa sledilo izpovedbama drugih dveh voznikov. Sodišče mnenja izvedenca ni pravilno upoštevalo. Brez ustreznih navedb je presodilo, da je bil med strankama sklenjen dogovor o neto, ne o bruto plačilu. Tožnik v tožbi ni posebej opredelil, za kakšne zneske gre, zgolj tožbeni zahtevek je vseboval besedico neto. Tožnik je v modifikaciji tožbenega zahtevka sledil bruto - neto koncepciji iz izvedenskega mnenja. Glede gotovinskih izplačil je sodišče neutemeljeno podvomilo v verodostojnost blagajniških izdatkov. Tožnik je priznal podpise blagajniških izdatkov, a se je nato izgovarjal, da jih je podpisoval bianco. Zanikal je tudi, da mu je tožena stranka del plače izplačala v gotovini. Sodišče je napačno zaključilo, da tudi če bi tožnik prejemal gotovinska izplačila dnevnic, kot je zatrjevala tožena stranka, takšna izplačila ne bi predstavljala plače, ampak dodatno plačilo dnevnic. Tožnik je prejel tudi oba vtoževana regresa za letni dopust. Višina odločitve ni ustrezno obrazložena in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Tožnik je po dopolnitvi izvedenskega mnenja zahtevek modificiral in ga po višini praktično podvojil, pa je sodišče vseeno zaključilo, da ni uspel zgolj s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Uspel je kvečjemu s polovico zahtevka. Sodba nima jasnih razlogov glede dopuščene spremembe tožbe. Napačno je razlogovanje sodišča glede delne ustavitve postopka. Zahtevek v zvezi z umikom tožbe je bil plačan in kot tak neutemeljen. Ni šlo za domnevo privolitve v umik, četudi tožena stranka umiku res ni nasprotovala v roku 15 dni, ampak po izteku roka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba neutemeljeno izpodbija sklep o delni ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe. Po 188. členu ZPP lahko tožeča stranka tožbo umakne do konca glavne obravnave, če tožena stranka v to privoli, če pa se o umiku ne izjavi v 15 dneh, se šteje, da je v umik privolila. Tožena stranka, kot sama priznava v pritožbi, v navedenem roku umiku tožbe ni nasprotovala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v umik privolila. To, da naj bi do delnega umika tožbe prišlo v posledici izpolnitve zahtevka, na pravilnost odločitve o delni ustavitvi postopka ne vpliva.

6. Prav tako pritožba neutemeljeno izpodbija dopuščeno spremembo tožbe, saj je bilo to po pravilnem stališču sodišča prve stopnje smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (185. člen ZPP). Zato dodatno razlogovanje sodišča prve stopnje o tem, da naj bi se tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi tožbe, čemur pritožba nasprotuje, niti ni bistveno. Tako tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo z navedbo, da sodba glede dopuščene spremembe tožbe nima jasnih razlogov, neutemeljeno uveljavlja pritožba.

7. Iz izpodbijane sodbe in tudi iz pritožbe izhaja, da so za odločitev v tem sporu (iz naslova razlike v plači in regresa za letni dopust) ključna predvsem vprašanja, ali je med strankama poleg pogodb o zaposlitvi obstajal še ustni dogovor glede plačil za delo, kakšen pomen imajo v zvezi s tem gotovinska plačila po predloženih blagajniških prejemkih ter ali se je sodišče prve stopnje ustrezno oprlo na mnenje izvedenca finančne stroke.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo tožniku, da je med strankama obstajal ustni dogovor o obračunavanju plače glede na število prevoženih kilometrov, pri čemer se je tožena stranka zavezala k plačilu 0,11 EUR za prevoženi kilometer (pa tudi 5,00 EUR za vsak naklad in razklad ter 50,00 EUR za vsak vikend, preživet na vožnji, česar pa pritožba niti ne problematizira, saj izpodbija le zaključke sodišča glede plačila 0,11 EUR za prevoženi kilometer).

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitve o obstoju navedenega dogovora. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi bilo treba zakonito zastopnico tožene stranke v zvezi s tem ponovno zaslišati, ker naj bi imela ob prvotnem zaslišanju tremo, ki je vplivala na razumevanje vprašanj in podano izpoved o okoliščinah v zvezi z izplačilom plač. Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze, torej upoštevaje tudi izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, ter ob pravilni uporabi pravila o dokaznem bremenu, utemeljeno sledilo tožniku, da se je izračun pripadajočega mesečnega plačila za delo opravil tako, da se je število prevoženih kilometrov, kot so izhajali iz potnih nalogov in tahografov, pomnožilo z 0,11 EUR. Pri tem je poleg tožnikove izpovedi izpostavilo tudi izpoved priče A.A., tožnikovega sodelavca, ki je tudi sam imel s toženo stranko sklenjen enak dogovor o plačilu za delo kot tožnik. Poudarjanje pritožbe, da takšnega dogovora s toženo stranko nista imela tudi priči B.B. in C.C., še ne daje podlage za zaključek, da ga ni mogel imeti tožnik. Tožena stranka je, sklicujoč se na določila pisnih pogodb o zaposlitvi, tožniku plačo priznavala na podlagi osnovne plače v višini minimalne plače in še pripadajočih dnevnic. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta tožnik in A.A. od tožene stranke vsak mesec poleg uradnega obračunskega lista prejela tudi obračunski list, ki je bil v skladu z ustnim dogovorom. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja posebnega dogovora med strankama, ki je ključna podlaga tožnikovega zahtevka.

10. Med strankama število prevoženih kilometrov (in opravljenih razkladanj ter nakladanj tovora) ni bilo sporno, kakor tudi ne število delovnih vikendov v tujini. Sodišče prve stopnje se je pri izračunu dolgovanih razlik v plači utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca ekonomske stroke. Glede na to, da se je sporni dogovor o plači nanašal na neto zneske, je sodišče prve stopnje izračunane zneske iz izvedenskega mnenja ustrezno upoštevalo v neto, ne v bruto višini. Pri tem je pravilno upoštevalo, da delodajalčeva obveznost iz naslova plače ne pomeni le neto izplačil, ampak tudi odvod davkov in prispevkov v zvezi s tem. Tako je v bistvenem sledilo tožnikovi modifikaciji tožbenega zahtevka, oblikovani po prejemu izvedenskega mnenja.

11. Pri izračunu dolgovanih razlik so bila upoštevana vsa nakazila tožene stranke, izvršena na TRR tožnika, ki izhajajo iz listinskih dokazov, razen plačila regresa za letni dopust, vključno z nakazili na njegov TRR, odprt v tujini. Pri izračunu prikrajšanja pri plačilu za delo pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo zatrjevanih gotovinskih izplačil, kot izhajajo iz predloženih blagajniških izdatkov tožene stranke. Ugotovilo je namreč, da sta bila tožnik in priča A.A. večkrat primorana podpisovati neizpolnjene blagajniške izdatke, zato sodišče prve stopnje vsebini predloženih blagajniških izdatkov ni sledilo. V zvezi z neupoštevanjem teh listin je tudi razlogovalo, da iz vsebine blagajniških izdatkov kot tudi iz izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke in priče D.D. (administratorke pri toženi stranki) izhaja, da naj bi se v gotovini izplačevali stroški v zvezi z delom (pa še to izjemoma), ne pa plača. Zato tudi pritožbeno zavzemanje za upoštevanje spornih blagajniških prejemkov ni utemeljeno.

12. Ne drži pritožbeni očitek postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da odločitev po višini ni ustrezno obrazložena in da se sodbe glede tega ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tako prisojeno razliko v plači kot regres za letni dopust za leto 2009 in 2012 jasno obrazložilo in pritožbeno sodišče z razlogi soglaša. 13. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik za navedeni leti upravičen do celotnega regresa za letni dopust, kakor tudi ne, da je bil za leto 2012 delno poplačan, zaradi česar je tožnik, kot že omenjeno, tožbo delno umaknil (zato del tožbenega zahtevka v zvezi z delnim umikom tožbe ne more biti predmet zavrnitve oziroma meritorne odločitve, kot predlaga pritožba). Med strankama pa je bilo sporno, ali je bil tožniku regres za letni dopust obračunan oz. izplačan v celoti oziroma ali je utemeljen zahtevek v višini 589,19 EUR bruto za leto 2009 in 320,97 EUR neto za leto 2012. Tožena stranka je (enako kot izplačilo plače) tudi plačilo regresa za letni dopust dokazovala z blagajniškima izdatkoma, čemur pa sodišče prve stopnje, kot že pojasnjeno, zaradi ugotovljenega vnaprejšnjega podpisovanja neizpolnjenih blagajniških izdatkov, ni sledilo.

14. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o stroških prvostopenjskega postopka, pri čemer naj bi napačno upoštevalo delež uspeha strank v postopku (154. člen ZPP). To, da je tožnik po prejemu izvedenskega mnenja svoj prvotni zahtevek zvišal oziroma ga po navedbah pritožbe celo podvojil (nato pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje z njim v celoti uspel, razen v malenkostnem delu), ne pomeni, da je uspel kvečjemu s polovico zahtevka, kot to napačno razloguje pritožba, zato se posledično neutemeljeno zavzema za znižanje stroškov postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku.

15. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe ter sklep sodišča prve stopnje (353., 366. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen ZPP).