Jedro

Tožena stranka je tožnici delovno razmerje prekinila pred iztekom enomesečnega odpovednega roka, tako da jo je odjavila iz socialnih zavarovanj, ne da bi pred tem izpeljala katerega od postopkov, ki jih ZDR predpisuje za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, zato je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici z dnem 10. 12. 2011 nezakonito prenehalo delovno razmerje (I. tč. izreka), nadalje je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 10. 12. 2011, ampak je trajalo do vključno 6. 1. 2012 (II. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici vzpostavi delovno razmerje po obstoječi pogodbi o zaposlitvi ter jo prijavi v socialna zavarovanja za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 11. 12. 2011 do 6. 1. 2012 in ji za ta čas obračuna in izplača nadomestilo plače, odvede zakonsko določene davke in prispevke od plač, neto plačo pa izplača tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do dneva plačila ter ji prizna in izplača vse druge pravice in denarne prejemke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (III. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka v znesku 447,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila (IV. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka izpostavlja, da je bila očitno tudi po mnenju sodišča prve stopnje tožba nesklepčna in da je tožnica nesklepčnost odpravila šele s spremembo tožbe na glavni obravnavi. Vprašanje sklepčnosti tožbe je vprašanje materialnega prava, sprememba tožbe pa ima učinke vložitve nove tožbe na dan, ko je bila spremenjena. To pa pomeni, da je bila spremenjena tožba vložena po izteku prekluzivnega roka iz 3. odst. 204. čl. ZDR. Tožena stranka je na nesklepčnost tožbe opozarjala že v odgovoru na tožbo. Da tožba ni ustrezala kriterijem trditvenega bremena, potrjuje tudi obrazložitev izpodbijane sodbe. Po mnenju tožene stranke bi zato moralo sodišče po spremembi tožbo zavreči. Pravočasnost tožbe je glede na sprejemni žig na tožbi vprašljiva tudi glede na navedbe tožnice, da je za domnevno kršitev izvedela dne 27. 12. 2011. Tožena stranka smatra, da so odločilni razlogi v očitnem nasprotju, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Zmotno so bila uporabljena tudi pravila o stroških postopka, saj glede na spremembo tožbe nikakor ni moč zaključiti, da je tožnica v postopku v celoti uspela. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica z dnem 7. 12. 2011 toženi stranki podala odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „kuharski pomočnik“. Enomesečni odpovedni rok po 92. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) ter po pogodbi o zaposlitvi je začel teči z dnem 7. 12. 2011 in je iztekel dne 6. 1. 2012. Tožena stranka pa je tožnici delovno razmerje prekinila že z dnem 10. 12. 2011 (delovna knjižica - priloga A6) in sicer tako, da jo je odjavila iz socialnih zavarovanj in ne da bi pred tem izpeljala katerega od postopkov, ki jih ZDR predpisuje za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnici delovno razmerje dne 10. 12. 2011 nezakonito prenehalo. Posledično je tudi pravilno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku za čas od 11. 12. 2011 do 6. 1. 2012. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je za kršitev izvedela dne 27. 12. 2011, ko ji je mož tožene stranke izročil delavsko knjižico. Tožena stranka takšne tožničine navedbe ni substancirano prerekala, zato se ta trditev šteje za dokazano, saj neprerekanih dejstev oz. trditev ni treba dokazovati in jih sodišče tudi posebej ne ugotavlja (214. člen ZPP). Glede na navedeno je zaključiti, da je tožnica tožbo dne 26. 1. 2012 glede na 3. odst. 204. čl. ZDR vložila pravočasno. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnica z vložitvijo tožbe prepozna, pa pritožbeno sodišče tudi sicer ugotavlja, da so te navedbe po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe niti ne sme upoštevati. Tožena stranka namreč ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP.

Nesklepčnost pomeni, da utemeljenost zahtevka ne izhaja iz navedb oziroma dokazov, navedenih v tožbi. Tožničina tožba, vložena dne 26. 1. 2012, glede uveljavljanja nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni bila nesklepčna in kaj takega sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Delno nesklepčnost zgolj glede reintegracijskega in reparacijskega zahtevka pa je tožnica odpravila, navedeno pa v nobenem primeru ne vpliva na vprašanje pravočasnosti vložene tožbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi stroške postopka. Tožnica je zahtevek tako v tožbi kot kasneje, ko je zahtevek modificirala, podala opisno, zato skrčenje obdobja, za katerega je tožnica zahtevala reintegracijo in reparacijo ne vpliva na odmero stroškov postopka.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.