Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so tožniki lahko upravičeni le do kapitalskega deleža njihovega pravnega prednika, oziroma upravičenca, ne pa tudi do celotnega premoženja javne trgovinske družbe. Uporaba določbe 2. odstavka 64. člena ZDen v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Prvostopni upravni organ je zato postopal pravilno, ko je denacionalizacijsko zahtevo tožnikov kot prepozno zavrgel, saj je bila vložena po preteku prekluzivnega materialnega roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper 2. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 13.1.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote Šmarje pri Jelšah z dne 11.9.2001, s katerim je bila zavržena zahteva tožnikov za denacionalizacijo premoženja v korist pok. M.M. Tožena stranka navaja, da so bili lastniki družbe S. V.A. dediči H. trije in sicer A.A. do 37,5 %, M.M. do 37,5 % in K.K. do 25 %. V zahtevi za denacionalizacijo, ki jo je dne 4.3.1993 vložil F.A. je predlagal, da se upravičencu ing. A.A. vrne njegov solastninski delež do 37,5 % firme S. V.A. dediči H. v last in posest. Njegova zahteva je jasna in se nanaša samo na tisti del premoženja, ki je bil v lasti A.A. Prvostopni organ je odločil pravilno, ko je zahtevo za del premoženja po pok. upravičencu M.M. zavrgel kot prepozno, saj so jo njegovi pravni nasledniki vložili šele 3.1.1996. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo stališču tožene stranke. Tudi po mnenju sodišča prve stopnje je možno razumeti določbo 2. odstavka 64. člena ZDen tako, da če je več pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca, je pravočasno vložena zahteva enega od njih v korist vseh, vendar le glede premoženja upravičenca. V tem primeru pa je F.A. z vlogo z dne 5.3.1993 zahteval denacionalizacijo podržavljenega premoženja S. V.A. in dediči H., in sicer v deležu do 37,5 % po upravičencu A.A. Vlogi F.A. pa so se pridružili z dopolnitvijo zahteve dne 3.1.1996 tožniki za denacionalizacijo deleža do nadaljnjih 37,5 %, ki ga je imel njihov pokojni oče M.M. v isti družbi. Ker je bila dopolnitev zahteve za denacionalizacijo vložena šele 3.1.1996 je zahtevek tožnikov vložen prepozno.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje tožniki vlagajo pritožbo iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Navajajo, da stališče sodišča prve stopnje, da v tej zadevi ni uporabljiva določba 2. odstavka 64. člena ZDen, ker gre za premoženje, ki je bilo podržavljeno drugemu upravičencu, ni pravilno. Podržavljena firma S. V.A. dediči H. je bila javna trgovinska družba, ki jo je urejal avstrijski splošni trgovinski zakonik iz leta 1862 (AHGb). Pravna narava te skupne in enotne premoženjske mase je bila, da je premoženje družbe bilo ločeno od osebnega premoženja vseh družbenikov, ki so imeli na njem vsi skupaj le kolektivno lastnino. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da v konkretnem primeru po prenehanju družbe S. V.A. dediči ni nastopila likvidacija, pač pa je bilo na podlagi zaplembenih odločb celotno premoženje družbe ocenjeno, popisano in preneseno v SLP. Vendar ni pravilen sodni zaključek, da so družbeniki upravičeni le to kapitalskega deleža njihovega pravnega prednika, oziroma upravičenca, ne pa tudi do celotnega premoženja javne trgovinske družbe. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo določbe AHGb glede javne trgovinske družbe, kakršna je bila zaplenjena družba S. V.A. dediči. V tem primeru je šlo za osebno družbo, ki so jo sestavljali trije družbeniki. Tako se prvotno vložena zahteva za denacionalizacijo nanaša na celotno premoženje firme S. V.A. dediči in ne samo na 37,5 % družbenika A.A. Da je ta razlaga pravilna je treba pravilno izhajati iz določb AHGb glede delovanja javne trgovinske družbe. Prvostopno sodišče je ravnalo napačno, ko je izhajalo iz določb o likvidaciji javne trgovinske družbe. Ravno tako je sodišče napačno tolmačilo 2. odstavek 64. člena ZDen. Pravno stališče, da je potrebno to določbo tolmačiti restriktivno tudi v primeru upravičencev iz 13. člena ZDen, je v konkretnem primeru neuporabljivo. V prvotni in pravočasni zahtevi je navedeno premoženje, ki je bilo podržavljeno, kot tudi temelj podržavljenja. Tako je ob pravilni uporabi določbe 2. odstavka 64. člena ZDen zahteva za denacionalizacijo tožnikov vložena pravočasno in sicer po prvotnem predlagatelju F.A. Tožniki predlagajo naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožnikov ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavava kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revizija tudi ne navaja, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu in za katero kršitev naj bi šlo. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe tudi v tej smeri ni preizkušalo.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, je v Sloveniji za trgovinske družbe vse do okupacije leta 1941 veljalo avstrijsko pravo. Javno trgovinsko družbo (j.t.d.) je urejal avstrijski Splošni trgovinski zakonik iz leta 1862 (AHGb). Po AHGb je bila j.td. družba dveh ali več oseb zaradi izvrševanja trgovinske dejavnosti pod skupno firmo in o osebnem jamstvu družbenikov za družbene dejavnosti. Premoženje j.t.d. je obsegalo začetne vložke družbenikov in premoženje, ki ga je družba sama ustvarila. Premoženje družbe je bilo ločeno od zasebnega premoženja vseh družbenikov, ki so imeli na njem vsi skupaj le kolektivno lastnino. Ker je bila lastnina kolektivna, je pripadalo vse premoženje skupno vsem družbenikom in vsakemu med njimi, zato posamezni družbenik niti svojega kapitalskega deleža ni mogel odsvojiti ali zastaviti. Tožniki so sicer pravilno opisali usodo kolektivne lastnine na premoženju j.t.d., vendar ta velja le za čas trajanja te družbe. S podržavljenjem podjetij ter osebnih in kapitalskih družb pa so podjetja kot družbe prenehala obstajati po volji državnega organa. Ta način prenehanja družbe je bil predviden za j.t.d. tudi po AHGb (soglasje družbenikov, potek časa, odpoved družbenega razmerja, združitev deležev, konkurs, smrt člana družbe in sodna odločba). Ob vsakem prenehanju družbe je morala družba preiti v likvidacijo, ob likvidaciji pa je šel družbeniku njegov delež na preostanku premoženja družbe. V konkretnem primeru po prenehanju družbe S. V.A. dediči H. ni nastopila likvidacija, ampak je bilo na podlagi zaplembene odločbe celotno premično in nepremično premoženje nekdanje družbe ocenjeno ter popisano in nato preneseno v last FLRJ.

Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so tožniki lahko upravičeni le do kapitalskega deleža njihovega pravnega prednika, oziroma upravičenca, ne pa tudi do celotnega premoženja j.t.d. Uporaba določbe 2. odstavka 64. člena ZDen v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Prvostopni upravni organ je zato postopal pravilno, ko je denacionalizacijsko zahtevo tožnikov kot prepozno zavrgel, saj je bila vložena po preteku prekluzivnega materialnega roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.