Up-722/09

U-I-170/09

17. 9. 2009

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in pobude Izeta Hamzića, Ljubljana, ki ga zastopa Alexander von Thurn Taxis, Ljubljana, na seji 17. septembra 2009

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 3/07 – ur. p. b., 17/08 in 21/08 – popr.) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 13026/2007 z dne 22. 4. 2009 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo, ki jo je vložil zoper plačilni nalog prekrškovnega organa. Zatrjuje kršitev 2. člena, 8. člena, drugega odstavka 14. člena, 22. člena, 25. člena in 29. člena Ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je prekrškovni organ navedel napačen pravni pouk, da lahko v roku 8 dni vloži zahtevo za sodno varstvo. Zoper plačilni nalog naj bi imel pritožnik po 57.b členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) pravico do ugovora. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče razveljaviti plačilni nalog in zadevo vrniti prekrškovnemu organu z navodilom, naj postopa po 57.b členu ZP-1. Ker naj pritožniku ne bi bila dana možnost ugovora zoper plačilni nalog, naj bi bil kršen 25. člen Ustave. Navaja, da postopek ni bil pošten in da mu ni bilo zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo. Kršitev 25. člena Ustave in 13. člena EKČP utemeljuje tudi z navedbo, da zoper prvostopenjsko sodbo ni imel možnosti vložiti pritožbe. Navaja tudi, da mu ni bila zagotovljena možnost zaslišanja. Pritožnik predlaga izjemno obravnavo prepozne ustavne pritožbe po tretjem odstavku 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) in hkrati vlaga predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Predlaga tudi zadržanje izvršitve izpodbijane sodbe.

2.Pritožnik oziroma pobudnik vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki ureja pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo. Zatrjuje neskladje z 2. členom, z 8. členom, z drugim odstavkom 14. člena, z 22. členom, s prvim odstavkom 23. člena, s 25. členom, s 33. členom, s 67. členom in z 69. členom Ustave ter s 13. členom EKČP in s 1. členom Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju Protokol k EKČP). Izpodbijana določba naj ne bi zagotavljala pritožbe,13. člen EKČP in 25. člen Ustave pa naj ne bi omejevala pritožbe, ko gre za poseg v premoženje. Vsaka globa naj bi pomenila takšen poseg, ne glede na višino. Kršitev pravice iz 25. člena Ustave naj bi pomenila razlaga, da je "policija ena vrsta sodišča" in da je z odločanjem okrajnega sodišča (na katerem naj bi delale večinoma neizkušene sodnice) zagotovljena pritožbena instanca. Meni, da ne gre za učinkovito pravno sredstvo v smislu 13. člena EKČP. Sodstvo naj bi bilo zaradi "odlašanja postopkov" nesposobno, vendar naj to ne bi pomenilo, da je treba uvesti hitre postopke, ki omejujejo pravice posameznikov. Besedilo izpodbijane določbe (beseda "najnižja") naj bi pomenilo zlorabo zakona. Pobudnik navaja, da lahko država spremeni predpis ter zviša najnižjo globo tako, da prekrškovnemu organu ni treba izrekati višje globe, in da lahko znaša globa 400 ali 4000 EUR, ne da bi bila posamezniku dana možnost vložitve pravnega sredstva. Zakon naj bi bil nerazumljiv, sam s seboj v nasprotju in v neskladju z načeli pravne države. Izpodbijana določba naj bi posegla v lastninsko pravico, ki jo varuje 1. člen Protokola k EKČP. Uporaba izpodbijane določbe naj bi omogočala "razlastitev" pobudnika. Navaja, da je sodišče poseglo v lastninsko pravico v nasprotju z 69. členom Ustave in da slovenska sodišča ne upoštevajo Ustave. Pri utemeljevanju pravnega interesa se sklicuje na ustavno pritožbo in navaja, da pomeni globa poseg v njegovo lastninsko pravico. Ustavnemu sodišču predlaga, naj zadrži izvrševanje izpodbijanega predpisa.

B.

3.Po prvem odstavku 66. člena ZP-1 je zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena, dovoljena pritožba. Po drugem odstavku 66. člena ZP-1 je zoper druge odločbe sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR.

4.Drugi odstavek 66. člena ZP-1 naj bi bil v neskladju s 25. členom Ustave in 13. členom EKČP, ker naj bi omejeval možnost vložitve pravnega sredstva, ko gre za posege v premoženje. Ustavno sodišče je že presojalo ustavnost te določbe, preden je bila spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 17/08 – ZP-1E). Tudi pred navedeno spremembo je bila pritožba v primeru zavrnitve zahteve za sodno varstvo dovoljena le, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR. V odločbi št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07 in OdlUS XVI, 21) je Ustavno sodišče zavrnilo očitke pobudnikov, da pomeni ureditev, ki izključuje pritožbo zoper sodbo, s katero okrajno sodišče zavrne zahtevo za sodno varstvo in s tem potrdi odločitev prekrškovnega organa, poseg v pravico do pravnega sredstva. Navedlo je, da opravlja zahteva za sodno varstvo funkcijo pravnega sredstva, saj se z njo zagotavlja instančna kontrola. Zato dejstvo, da zoper sodbo, s katero je sodišče zavrnilo pobudnikovo zahtevo za sodno varstvo, ni dovoljena pritožba, samo po sebi ne utemeljuje očitka o neskladju izpodbijane ureditve s 25. členom Ustave in s 13. členom EKČP. Pobudnik pa ne pojasni, zakaj zahteva za sodno varstvo ne more pomeniti učinkovitega pravnega sredstva. Z izražanjem splošnega nezadovoljstva z delom sodnikov oziroma sodišč ne more utemeljiti zatrjevane neustavnosti izpodbijane določbe.

5.Pritožnikove navedbe, da pomeni besedilo izpodbijane določbe zlorabo zakona, da lahko država spremeni predpis ter zviša najnižjo globo tako, da prekrškovnemu organu ni treba izrekati višje globe, in da lahko znaša globa 400 ali 4000 EUR, ne da bi bila posamezniku dana možnost vložitve pravnega sredstva, je treba preizkusiti z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave, ki prepoveduje samovoljo zakonodajalca pri urejanju bistveno enakih dejanskih stanov. Pritožnik zatrjevanega neskladja ne utemelji, saj izhaja iz zmotne predpostavke, da je položaj posameznika, ki mu je izrečena najnižja predpisana globa, enak položaju posameznika, ki mu je globa odmerjena v znesku, ki presega posebni minimum. S posebnim zakonom je lahko prekrškovni organ pooblaščen za izrekanje višjih glob od najnižjih predpisanih oziroma v katerikoli višini razpona. Takšno izrekanje sankcije pomeni zahtevnejše obravnavanje, saj mora prekrškovni organ opraviti tudi vrednotenje teže prekrška.[1] Ker gre za različne položaje posameznikov, ki jim je v postopku o prekršku izrečena globa, očitek pobudnika o neskladju izpodbijane določbe z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ni utemeljen.

6.Pobudnik zatrjuje tudi neskladje izpodbijane določbe z načeli pravne države iz 2. člena Ustave. Izpodbijani določbi očita, da je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Eno od načel pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. Iz izpodbijane določbe nedvoumno izhaja, v katerih primerih je posamezniku zagotovljena možnost vložitve pritožbe, tj. če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR. Zakaj naj bi bila izpodbijana določba protislovna, pobudnik ne pojasni. Pavšalne navedbe o protislovnosti izpodbijane določbe ne zadoščajo za ugotovitev neskladja z 2. členom Ustave.

7.Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in 1. člena Protokola k EKČP. Izpodbijana določba ne pomeni zakonske podlage za izrek katerekoli sankcije v postopku o prekršku, zato pritožnik z navedbami, da je prišlo do posega v njegovo premoženje, ne more utemeljiti zatrjevanega neskladja z Ustavo.

8.Preostale trditve o neskladjih so bodisi nesklepčne bodisi neobrazložene. To velja za očitke o neskladju z 8. členom Ustave (ki določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Slovenijo), z 22. členom Ustave (ki določa pravico do enakega varstva pravic), s prvim odstavkom 23. člena Ustave (ki določa pravico do sodnega varstva), s 67. členom Ustave (ki daje pooblastilo zakonodajalcu, da uredi način pridobivanja in uživanja lastnine ter način in pogoje dedovanja) in z 69. členom Ustave (ki določa odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini).

9.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti drugega odstavka 66. člena ZP-1 kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

10.Ker je ustavna pritožba pravočasna, sta predloga pritožnika za izjemno obravnavo in vrnitev v prejšnje stanje brezpredmetna. Ne glede na to je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo, saj ni dovoljena in niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS (2. točka izreka).

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s četrto alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik

Predsednik

zanj dr. Ciril Ribičič

Podpredsednik

[1] Prim. odločbo št. U-I-56/06, tč. 19.