Jedro

Iz ugotovitev, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali, ne izhaja tudi, da je med pravdnima strankama soglasje o tem, v kakšnem obsegu naj bi bila storitev dogovorjena in opravljena. Ker tožeča stranka v tej smeri ni ponudila konkretiziranih trditev, niti ni predložila v dokaz računa, iz katerega naj bi izhajala specifikacija opravljenih storitev, je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo na nedokazanost podlage tožbenega zahtevka. Ob tako nekonkretiziranih trditvah tožeče stranke je zato neutemeljeno njeno pritožbeno sklicevanje na nezanikanje njenih trditev s strani tožene stranke. Domneva o priznavanju nezanikanih dejstev lahko učinkuje samo glede konkretizirano opredeljenih trditev stranke, ki jih nasprotna stranka ni prerekala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 2993/2008 z dne 13. 02. 2008 in št. VL 5536/2008 z dne 26. 02. 2008 v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneskov 1.916,86 EUR in 656,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2007 dalje in znesek izvršilnih stroškov 2 x 143,00 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (1. in 2. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 601,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

V pritožbenem roku je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbe zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na višino tožbenega zahtevka, ki ga je v obeh združenih postopkih uveljavljala tožeča stranka, gre v skladu s 1. odst. 495. člena ZPP v tej zadevi za spor majhne vrednosti, saj tožbeni zahtevek ne presega denarne terjatve 4.000,00 EUR. Čeprav sodišče prve stopnje postopka ni vodilo upoštevaje določila ZPP, ki veljajo v postopku v sporu majhne vrednosti, pa le-to ne vpliva na obseg pritožbenih razlogov, ki jih tožeča stranka lahko uveljavlja s pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo preizkušalo samo v okviru dopustnih pritožbenih razlogov iz 1. odst. 458. člena ZPP.

Tožeča stranka se je pri utemeljevanju zahtevka sklicevala na opravljene storitve po dogovoru med pravdnima strankama, ki so bile toženi stranki zaračunane z računom št. 2007010010 z dne 17. 10. 2007. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazil za vtoževano terjatev. Po mnenju prvostopenjskega sodišča ni jasno, v kakšnem obsegu sta se stranki dogovorili za popravilo vozila, tožeča stranka je zgolj pavšalno navedla, da je morala opraviti dodatnih 64 servisnih ur.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Med pravdnima strankama očitno ni sporno, da je obstajalo pogodbeno razmerje, na osnovi katerega je tožeča stranka izvedla zamenjavo motorja na delovnem stroju tožene stranke. Ni pa mogoče pritrditi pritožnikovim trditvam, da je med pravdnima strankama bil nesporen obseg storitve, ki jih je po dogovoru izvršila tožeča stranka. Tožena stranka je namreč v ugovoru zoper sklep o izvršbi št. VL 2993/2008 zatrjevala, da je bil predmet dogovora med pravdnima strankama zamenjava motorja, pri čemer je bila dogovorjena cena v višini 1.000,00 EUR, ki jo je tožena stranka tudi poravnala. Hkrati je zatrjevala tudi, da je tožeči stranki račun, na katerega se sklicuje tožeča stranka, zavrnila.

Ob takšnih konkretiziranih ugovorih tožene stranke je bilo na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme za utemeljitev zahtevka, ki ga uveljavlja do tožene stranke. Ker se je tožeča stranka sklicevala na pogodbeno podlago, bi v tem okviru morala ponuditi konkretizirane trditve glede obsega naročil tožene stranke, na podlagi katerih naj bi tožena stranka opravila storitev, iz katere naj bi izvirala terjatev do tožene stranke, ki presega znesek, ki naj bi ga tožena stranka že poravnala z zatrjevanimi plačili. V pripravljalni vlogi z dne 17. 02. 2009 se je tožeča stranka zgolj sklicevala na opravljene storitve, ki so predmet vtoževanega računa, katerega pa sodišču ni predložila, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V tej vlogi je tožeča stranka glede obračunanih postavk v nepredloženem računu konkretizirano zatrjevala zgolj, da naj bi zaračunana cena za opravljeno storitev zamenjave motorja ne presegala zneska 1.000,00 EUR, na katerega se je sklicevala tudi tožena stranka. Glede ostalih postavk pa so trditve tožene stranke ostale na nekonkretizirani ravni (defektaža, premontaža itd.), ki naj bi se izvajale na zahtevo tožene stranke. Na osnovi navedenega je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni ponudila konkretiziranih trditvenih navedb, s katerimi bi utemeljila obseg pogodbeno dogovorjenih del, ki naj bi jih izvedla tožeča stranka. Zaradi navedenega je neutemeljen pritožbeni očitek, da si razlogi prvostopenjskega sodišča med seboj nasprotujejo. Iz ugotovitev, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali, ne izhaja tudi, da je med pravdnima strankama soglasje o tem, v kakšnem obsegu naj bi bila storitev dogovorjena in opravljena. Ker tožeča stranka v tej smeri ni ponudila konkretiziranih trditev, niti ni predložila v dokaz računa, iz katerega naj bi izhajala specifikacija opravljenih storitev, je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo na nedokazanost podlage tožbenega zahtevka. Ob tako nekonkretiziranih trditvah tožeče stranke je zato neutemeljeno njeno pritožbeno sklicevanje na nezanikanje njenih trditev s strani tožene stranke. Domneva o priznavanju nezanikanih dejstev lahko učinkuje samo glede konkretizirano opredeljenih trditev stranke, ki jih nasprotna stranka ni prerekala.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo dolžnost opozorila tožeči stranki na predložitev dokazov, na katere se je sklicevala v pripravljalni vlogi v smislu 2. odst. 286. člena ZPP. Po eni strani predstavlja navedeni očitek le zatrjevanje relativne kršitve pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Po drugi strani pa je takšen pritožbeni očitek tudi neutemeljen, saj je bila tožeča stranka na navedeno pomanjkljivost (nepredložitev računa) opozorjena s strani tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 05. 03. 2009. Ob tem, ko tožeča stranka ni ponudila zadostne trditvene podlage, so tako neutemeljeni pritožbeni očitki glede neizvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in prič ter postavitve izvedenca ekonomske stroke. Z dokaznimi predlogi tožeča stranka namreč ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Neutemeljena je zato tudi zatrjevana kršitev ustavne pravice do izjave ter glede odvzema možnosti obravnavanja pred sodiščem, saj je bila glede na podane ugovore tožene stranke na njeni strani trditveno in dokazno breme glede utemeljitve pogodbene podlage vtoževanega zahtevka. Če tožeča stranka v tem okviru temu trditvenemu bremenu ni zadostila zaradi nekonkretiziranosti svojih trditev, je neutemeljen njen pritožbeni očitek o kršitvi njene ustavne pravice do izjave.

Neupoštevna so tudi pritožbena sklicevanja na specifikacijo računa, ki ga je tožeča stranka predložila šele ob vložitvi pritožbe (1. odst. 337. člena ZPP).

Iz zgoraj navedene obrazložitve izhaja, da niso utemeljeni pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje pritožnik v pritožbi. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP.