Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med strankami obstoj pogodbe sporen, se izpodbijana odločitev, da se na pravdo napoti dediča, ki zatrjuje drugačno zemljiškoknjižno stanje, izkaže za pravilno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v toliko spremeni, da se v I. točki izreka sklepa izpusti besedilo ″oziroma podredno, da dokaže vlaganja v nepremičnino″.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje dediča S. F. napotilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa vloži tožbo zaradi dokazovanja obstoja pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med njim in zapustnikom oziroma podredno, da dokaže vlaganja v nepremičnino. Odločilo je še, da se zapuščinski postopek prekine do pravnomočne rešitve pravde in pri tem dediča opozorilo, da se bo zapuščinska obravnava nadaljevala ne glede na zahtevek, s katerim ga je sodišče napotilo na pravdo, če v določenem roku ne bo ravnal po tem sklepu,

2. Odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija dedič F. S. Navaja, da je po naroku našel pogodbo, katere kopijo prilaga pritožbi. Pojasnjuje, da se je sedaj, po najdbi pogodbe, izkazalo, da je pogodba sicer naslovljena kot ″izročilna pogodba″. Predlaga odpravo sklepa in nadaljevanje zapuščinske obravnave, saj meni, da je sporno dejstvo obstoja pogodbe sedaj postalo nesporno.

3. Dedinja F. O. v odgovoru na pritožbo trdi, da s predložitvijo pogodbe zadeva ni rešena, saj pogodbe ne priznava, ker meni, da ni veljavna in verodostojna. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po prvem odstavku 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je stranke zapuščinskega postopka potrebno napotiti na pravdo v primeru, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Po prvem odstavku 213. člena ZD pa se na pravdo napoti tista stranka, katere pravica se šteje za manj verjetno.

6. Dedič, ki je pritožbi priložil pogodbo s pojasnilom, da jo je našel, pravzaprav trdi, da to dejstvo med strankami ni več sporno. Pravilnosti ugotovitve prvostopnega sodišča, da je bilo to dejstvo sporno v času izdaje sklepa, pa niti ne izpodbija. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med strankami obstoj pogodbe sporen, se izpodbijana odločitev, da se na pravdo napoti dediča, ki zatrjuje drugačno zemljiškoknjižno stanje, izkaže za pravilno. Če tožba ne bo vložil, torej v kolikor po sklepu ne bo ravnal, se bo pač zapuščinski postopek končal glede na zemljiškoknjižne podatke, ker pokojni ne more ostati vpisan kot lastnik, sam pa lahko še kasneje vloži tožbo (220. člen ZD).

7. V delu, s katerim je sodišče prve stopnje dediča še napotilo, „da podredno dokaže vlaganja v nepremičnino“, pa se je ob presojanju utemeljenosti pritožbe izkazalo, da v tem delu sklep ni materialnopravno pravilen. Ne gre namreč za zahtevek, zaradi katerega bi bilo potrebno zapuščinski postopek prekiniti do pravnomočne rešitve pravdne zadeve1, tudi v kolikor bi bil oziroma bo uveljavljan, saj ne vpliva na obseg zapuščine.

8. Delna ugoditev pritožbi z delno spremembo izpodbijanega sklepa je bila potrebna zaradi pravilne uporabe materialnega prava (3. točka 365. člena, 366. člen, drugi odstavek 350. člena in peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, ki se v zapuščinskem postopku uporablja na podlagi 163. člena ZD). Zavrnitvi preostalega dela pritožbe pa je botrovalo dejstvo, da niso bili podani niti pritožbeni razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (2. točka 365. člena, 366. člen in 353. člen ZPP).

1 Dedič F. S. ki ni živel z zapustnikom, je navedel, da bo (podredno) zahtevek uveljavljal kot odmeno za vlaganja v zapustnikovo kmetijo, za delo ter za skrb za zapustnika, pa niti ni živel z zapustnikom.