Jedro

Tožničine trenutne zdravstvene težave narekujejo časovno razbremenitev, tako da dela po 6 ur dnevno. Nikakor pa objektivne zdravstvene težave ne narekujejo časovne razbremenitve v smeri, kot se zavzema tožnica, torej da bi delala le po 4 ure dnevno. Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za dodatne razbremenitve v smeri kot se zavzema tožnica in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 27. 2. 2019 in prvostopenjsko odločbo iste opr. št. z dne 25. 9. 2018. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delu v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu, v skrajšanem delovnem času 6 ur dnevno, 30 ur tedensko, brez pogostega dela v globokem predklonu, kleče in čepe, od 25. 9. 2018 dalje. Delodajalcu je naložilo, da je dolžan tožnici zagotoviti ergonomske pripomočke, ki bodo omogočili dosledno upoštevanje razbremenitev pri delu. Določilo je kontrolni pregled v roku 2 let po pravnomočnosti sodbe. Toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna o pravici, odmeri in izplačevanju delnega nadomestila odločiti s posebno odločbo ter tožnici povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je uveljavljala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve na drugo lahko psihofizično nezahtevno, pretežno stoječe delo, brez dvigovanja in premeščanja bremen težjih od 5 kg, brez počepanja ali dvigovanja s tal, v ugodnim mikroklimatskih pogojih, s skrajšanim delovnim časom (20 ur na teden) od 25. 9. 2018 dalje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za MDPŠ, s čimer pa se tožnica ne strinja. Že tekom postopka je na podano izvedensko mnenje podala pripombe. Časovna razbremenitev 6 ur na dan namreč pri tožnici ne bi bistveno pripomogla k temu, da se njeno stanje ne bi poslabšalo. Tožnica se tudi ne strinja z ugotovitvami sodne izvedenke, da gre za stabilno obliko bolezni z občasnimi akutnimi zmernimi poslabšanji in da to terja zgolj začasno bolniško odsotnost. Bolniški stalež niti ne bi bil potreben, če bi pri delu imela ustrezne razbremenitve. Tako sodišče kot tudi sodna izvedenka nista upoštevala vseh delovnih obremenitev. Tožnica mora dvigovati koše za smeti in jih vleči čez celo dvorišče. Delo opravlja v več nadstropjih, s tem da mora prenašati vedra in ostale čistilne pripomočke. Pri delu uporablja tudi težke električne aparate. Premikati in dvigovati mora stole in mize. Dnevno mora očistiti do 900 m² površin. Pri delu je veliko pripogibanja in čepenja. Tedaj jo zaboli kila. Zaradi Chronove bolezni mora velikokrat na hitro na stranišče. Del dela poteka tudi na prepihu. Tožnica se tudi ne strinja z ugotovitvijo izvedenke, da se na delovnem mestu ne zahtevajo visoke psihične zahteve ter obremenitve v smislu višjih kognitivnih funkcij in da njeno delovno mesto ni stresno. Tudi fizično delo je namreč lahko stresno. Potrebno je upoštevati pritiske, ki jih delodajalec izvaja nad delavcem v smislu čim hitrejšega opravljanja dela. Nadalje se tožnica ne strinja z odločitvijo sodišča, da mora opraviti kontrolni pregled v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe z namenom, da se pridobi mnenje kirurga o smotrnosti ponovne operacije dimeljske kile desno. Tožnica se sklicuje tudi na izvid SB A. z dne 28. 9. 2020, iz katerega izhaja, da zdravnica predlaga, da tožnica opravlja delo s polovičnim delovnim časom. Prilaga tudi izvid ultrazvoka desnega stegna z dne 27. 11. 2020. Ne strinja se tudi glede stroškov postopka, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje. Po njenem mnenju je neutemeljeno zavrnilo 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 10. 10. 2019. Tožnica namreč meni, da je bila navedena vloga potrebna za sam postopek. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnica je s tožbo uveljavljala priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Skladno s prvim odstavkom 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije, s tem da se v III. kategorijo razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil 12. 3. 2018 podan predlog za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tožnici gre za okvaro medvretenčne ploščice ter za stanje po operaciji obojestranske ingvinalne kile ter za ulcerozni kolitis. Tožnica opravlja delo snažilke na osnovni šoli. V dokumentaciji upravnega spisa se nahaja delovna dokumentacija z opisom delovnih obremenitev. Sodišče je glede tega tožnico tudi zaslišalo. Za razjasnitev dejanskega stanja je pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke MDPŠ. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je njena delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Zmožna je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez pogostega dela v globokem predklonu, kleče in čepe, v skrajšanem delovnem času 6 ur na dan oziroma 30 ur na teden. Invalidnost je nastala 19. 9. 2018, vzrok pa je bolezen. Sodišče je sodno izvedenko tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo.

7. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke MDPŠ. Le-ta je proučila medicinsko dokumentacijo in tožnico tudi osebno pregledala. Temeljito in jasno je odgovorila na zastavljena vprašanja. Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev utemeljeno oprlo na podano izvedensko mnenje in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

8. Ne držijo pritožbene navedbe, da sodna izvedenka ni upoštevala vseh delovnih obremenitev. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja podrobno izhaja vsebina delovne dokumentacije s podrobnim opisom dela snažilke. Tožnica v pritožbi zgolj ponavlja tožbene navedbe, ki se nanašajo na obremenitve pri delu. Bistveno pri tem pa je, da je izvedenke prepričljivo pojasnila, da obremenitve na delovnem mestu lahko vplivajo na občasno pojavljanje bolečin, ne pa na poslabšanje ulceroznega kolitisa. Na delovnem mestu tudi ne gre za visoke psihične zahteve in obremenitve, kar izhaja tudi iz opisa delovnih obremenitev v delovni dokumentaciji. Izvedenka je tudi ustrezno strokovno pojasnila vprašanje glede dvigovanja bremen. Po operaciji obojestranskih kil je odpadel razlog za omejitev dvigovanja bremen. V primeru dvigovanja težjih bremen, pa je to predmet organizacije samega dela in s tem v zvezi je sodišče delodajalcu tudi naložilo, da tožnici zagotovi ergonomske pripomočke. Tri do štirikrat dnevno odvajanje blata v primeru dela, ki ni v vsiljenem normiranem ritmu dela, tudi ni odločilno za presojo glede tožničine invalidnosti in potrebe po razbremenitvah pri delu. Le akutne težave povezane z ulceroznim kolitisom lahko vplivajo na tožničino delovno zmožnost, s tem da je v takem primeru potreben bolniški stalež. Glede bolečin v desnem delu, ki se tožnici pojavljajo po operaciji kile, pa je izvedenka prav tako prepričljivo pojasnila, da je to lahko povezano z čepki, ki so bili vstavljeni pri operaciji kile. Tudi iz zapisa abdominalnega kirurga z dne 6. 9. 2017 izhaja, da če bi to tožnico močno oviralo pri delu, je smiselna odstranitev čepkov. S tem v zvezi je izvedenka tudi predlagala kontrolni pregled, čemur je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo in v izreku določilo, da je kontrolni pregled potreben v roku 2 let po pravnomočnosti sodbe. V primeru, da bi se stanje popravilo, bi po mnenju sodne izvedenke lahko tožnica opravljala delo v polnem delovnem času, torej po 8 ur dnevno. Njene trenutne zdravstvene težave pa narekujejo časovno razbremenitev, tako da dela po 6 ur dnevno. Nikakor pa objektivne zdravstvene težave ne narekujejo časovne razbremenitve v smeri, kot se zavzema tožnica, torej da bi delala le po 4 ure dnevno. Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za dodatne razbremenitve v smeri kot se zavzema tožnica in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Novi medicinski izvidi, na katere se tožnica sklicuje v pritožbi, za odločitev niso relevantni, saj pomenijo novoto (izdani so bili po zaključku postopka pri toženi stranki).

9. V zvezi z odmero in priznanjem stroškov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni priznalo priglašenih 300 točk za vlogo z dne 10. 10. 2019. Tožnica je navedeno vlogo vložila po tem, ko je prejela odgovor na tožbo z dne 12. 4. 2019. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica v vlogi zgolj ponavlja tožbene navedbe. ZPP v prvem odstavku 155. člena določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo priglašenih 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 10. 10. 2019, saj le-ta glede na to, da je šlo zgolj za ponavljanje že podanih tožbenih navedb, ni bila potrebna.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.