Jedro

Pri priznanju pravice do oskrbnine je zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko zvezo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na pravico do oskrbnine, spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi toženca opr. št. ... z dne 26. 10. 2007 in št. ... z dne 14. 6. 2007 v zvezi s sklepom o popravi pomote št. ... z dne 9. 7. 2007. Tožnici se prizna pravica do oskrbnine od 14. 6. 2007 dalje.

O odmeri in izplačevanju oskrbnine ter o plačilu zakonskih zamudnih obresti bo odločil toženec s posebno odločbo.“ V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (glede zavrnitve pravice do vdovske pokojnine) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbe v višini 105,34 EUR v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 25. 10. 2007 in št. ... z dne 26. 4. 2007 ter da se ji prizna pravica do vdovske pokojnine. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 26. 10. 2007 in odločba št. ... z dne 14. 6. 2007 v zvezi s sklepom o popravi pomote št. ... z dne 9. 7. 2007 ter da se ji prizna pravica do oskrbnine od 14. 6. 2007 dalje in da ji je toženec dolžan izplačati vse zapadle mesečne zneske oskrbnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zapadlega neizplačanega zneska do plačila. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki. Odločitev sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov v skladu z določbo 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP). V delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo pravico do oskrbnine, pa tožnica sodno odločitev izpodbija zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je tožnici zavrnilo pravico do oskrbnine z utemeljitvijo, da v skladu z določili Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) zakonska zveza in zunajzakonska skupnost nista izenačeni. Ker med strankama ni sporno, da tožnica z zavarovancem ni sklenila zakonske zveze, temveč da je z njim živela v zunajzakonski skupnosti, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec pravilno ugotovil dejansko stanje in da je tožnici utemeljeno zavrnil zahtevo za priznanje pravice do oskrbnine. Tožnica se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je glede izenačenja zakonske zveze z zunajzakonsko skupnostjo potrebno v skladu z določbo 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZZZDR) upoštevati določbe ZPIZ-1, ki to področje specialno ureja. Ne strinja pa se s stališčem sodišča, da bi zakonodajalec, v kolikor bi želel izenačiti zunajzakonsko skupnost z zakonsko zvezo, to tudi izrecno določil pri pridobitvi pravice do oskrbnine in odpravnine, kakor je to urejeno pri pridobitvi vdovske pokojnine na podlagi 114. člena ZPIZ-1. Oskrbnina je pravica, ki je povezana s pravico oziroma prenehanjem pravice do vdovske pokojnine, tako tudi njena definicija temelji oziroma vsebuje terminologijo vdove oziroma vdovca. 114. člen ZPIZ-1 primarno ureja prav izenačevanje oseb, ki živijo v zunajzakonski skupnosti z osebami v zakonski skupnosti, na kar nakazuje tudi podnaslovitev predmetnega člena. Glede na to, da ZPIZ-1 nikjer izrecno ne opredeljuje zakonskega termina vdove in vdovca, je po mnenju tožnice nesporno, da je zakonodajalec s tem, ko v 114. členu ZPIZ-1 govori o pravici do pridobitve vdovske pokojnine, posredno opredelil tudi termin vdove oziroma vdovca. Navedeno zakonsko ureditev je prav tako mogoče smiselno povezati z določili Zakona o dedovanju, ki prav tako izenačuje zunajzakonsko skupnost z zakonsko zvezo, iz česar izhaja, da je oseba, ki je upravičena dedovati po pokojnem, torej vdova ali vdovec, tako oseba, ki je bila v zakonski zvezi s pokojnim, kakor tudi njegov izvenzakonski partner. Tendenca zakonodaje je v izenačevanju in enakopravnem obravnavanju zakonskih in izvenzakonskih partnerjev, zato je tožnica utemeljeno mnenja, da ni bil zakonodajalčev namen, da v ZPIZ-1 položaj zakoncev in izvenzakonskih partnerjev razlikuje. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku tožnice ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške. Tožnica tudi prosi za oprostitev plačila sodnik taks.

Sodišče prve stopnje je za skupno obravnavanje združilo postopka v zadevah pod opr. št. Ps 3066/2007, ki se nanaša na priznanje pravice do vdovske pokojnine in zadevo Ps 3067/2007, ki se nanaša na priznanje pravice do oskrbnine.

Pritožba glede zavrnitve pravice do vdovske pokojnine, ni utemeljena.

Toženec je s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 26. 4. 2007 odločil, da uživalki vdovske pokojnine preneha pravica do družinske pokojnine s 24. 4. 2007 in da se izplačevanje ustavi. Z drugostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 25. 10. 2007 pa je pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil, v nadaljevanju pa izrek prvostopenjske odločbe spremenil tako, da tožnici preneha pravica do vdovske pokojnine z dnem 24. 4. 2007 in da se s tem dnem izplačevanje vdovske pokojnine ustavi.

V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje, da se ji še naprej izplačuje vdovska pokojnina.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnica po odločbi toženca z dne 11. 6. 2002 pridobila pravico do vdovske pokojnine od 13. 2. 2002 dalje, saj je kot zunajzakonska partnerica umrlega zavarovanca preživljala otroka, ki sta imela pravico do družinske pokojnine po umrlem očetu. Potem ko otroci niso bili več upravičeni do družinske pokojnine, je tožnici prenehala tudi pravica do vdovske pokojnine. Tožnica je bila torej upravičena do vdovske pokojnine po 3. alineji 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova oziroma vdovec umrlega zavarovanca, če ji (mu) je po zavarovančevi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem zavarovancu, vdova oziroma vdovec pa ima do njih dolžnost preživljanja.

V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da vdova oziroma vdovec, ki postane med trajanjem pravice do vdovske pokojnine po 3. alineji 1. odstavka tega člena popolnoma nezmožen za delo, obdrži pravico do vdovske pokojnine, dokler je takšna nezmožnost podana. V sporni zadevi ne gre za tak primer. Za presojo sporne zadeve je odločilno, ali tožnica izpolnjuje pogoje po 6. odstavku 110. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da vdova oziroma vdovec, ki med trajanjem pravice do vdovske pokojnine, pridobljene ob pogojih med drugim tudi iz 3. alineje 1. odstavka tega člena, dopolni 53 let starosti, obdrži pravico do vdovske pokojnine trajno. Če ji ta pravica preneha pred dopolnjenim 53. letom, toda po dopolnjenem 48. letu, jo lahko znova uveljavi, ko dopolni 53 let starosti. Tožnica je rojena 6. 5. 1963 in ob prenehanju pravice do vdovske pokojnine še ni dopolnila niti 44 let. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Nenazadnje tudi pritožba ne navaja, v čem naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je torej sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do oskrbnine.

Sodišče prve stopnje je presojalo tudi drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 26. 10. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 9. 7. 2007 in sklepom o popravi pomote, opr. št. ... z dne 9. 7. 2007. Toženec je v predsodnem postopku zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do oskrbnine.

ZPIZ-1 v 2. odstavku 129. člena določa, da ima pravico do oskrbnine tudi vdova oziroma vdovec, ki je izgubil pravico do vdovske pokojnine, ker še ni dopolnil 53 let starosti, če se je v 30 dneh od dneva izgube pravice do vdovske pokojnine prijavil pri Zavodu za zaposlovanje. Razlog za zavrnitev pravice do oskrbnine je bilo dejstvo, da je tožnica z zavarovancem živela v zunajzakonski skupnosti. Po stališču toženca, kateremu pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, v krog upravičencev do odpravnine oziroma oskrbnine sodijo le tiste vdove oziroma vdovci, ki so imeli sklenjeno zakonsko zvezo z zavarovancem. Glede na pritožbene navedbe je torej odprto vprašanje, ali je v primeru pridobitve pravice do oskrbnine tako razlikovanje skladno z določbami ZPIZ-1. ZZZDR v 12. členu določa, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, vendar to velja le za razmerja, ki jih ureja ta zakon in ob pogoju, da ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. Glede drugih razmerij je torej urejanje te materije prepuščeno posameznim področnim zakonom, ti zakoni pa vsak v svojem okviru na svoj način urejajo pravne posledice takšne skupnosti (tako tudi odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I-111/95 z dne 5. 3. 1998). ZPIZ-1 je torej kot specialni predpis v 114. členu določil, da ob pogojih iz 110. člena tega zakona pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovanem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Navedena določba je umeščena v V. poglavje, v katerem so urejene pravice za primer zavarovančeve smrti, v isto poglavje pa sta uvrščeni tudi pravici do odpravnine in oskrbnine. Po stališču pritožbenega sodišča gre v primeru oskrbnine za posebno pravico, ki se v bistvu navezuje na samo pravico do vdovske pokojnine, saj jo lahko pridobi le vdova oziroma vdovec, ki je izgubil pravico do vdovske pokojnine, ker še ni dopolnil 53 let starosti, ob dodatnem pogoju, da se je v 30 dneh od dneva izgube pravice do vdovske pokojnine prijavil pri Zavodu za zaposlovanje. Torej če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, bo vdova oziroma vdovec še vedno prejemal določen denarni znesek, vendar ne več vdovske pokojnine, temveč oskrbnino, ki pa se skladno z 2. odstavkom 130. člena izplačuje najdlje 24 mesecev po prenehanju izplačevanja odpravnine oziroma vdovske pokojnine. V 3. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da vdova oziroma vdovec izgubi pravico do oskrbnine v primerih iz 4. odstavka 128. člena, v primeru, če ne izpolnjuje več premoženjskih pogojev za pridobitev pravice do varstvenega dodatka in v primeru, če neupravičeno ne izpolnjuje več obveznosti, določenih s predpisi o zaposlovanju. Ravno v 4. odstavku 128. člena pa je zakonska zveza ponovno izenačena z zunajzakonsko skupnostjo, saj je določeno, da se vdovi oziroma vdovcu ustavi izplačevanje odpravnine (enako torej tudi oskrbnine) z dnem, ko izpolni pogoje za starostno, invalidsko ali vdovsko oziroma družinsko pokojnino oziroma z dnem, ko vstopi v zavarovanje po tem zakonu ali če sklene novo zakonsko zvezo oziroma živi v zunajzakonski skupnosti. Če torej vdova oziroma vdovec izgubi pravico do oskrbnine tudi v primeru, če živi v zunajzakonski skupnosti, pomeni, da bi bilo neutemeljeno razlikovanje, da oskrbnine ne bi bilo mogoče priznati v primeru, če je tožnica z zavarovancem živela v zunajzakonski skupnosti. Glede na navedeno določbo, še posebej pa glede na določbo 114. člena ZPIZ-1, ki izenačuje zunajzakonsko skupnost z zakonsko zvezo, po stališču pritožbenega sodišča ni nobenega utemeljenega razloga za različno obravnavanje vdov oziroma vdovcev tako v primeru pridobitve oziroma izgube pravice do vdovske pokojnine kot tudi v primeru pridobitve oziroma izgube pravice do oskrbnine.

Glede na navedeno je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Ker dejansko stanje med strankama očitno niti ni sporno (iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnica prijavljena na Zavodu za zaposlovanje ter da ji je pred dopolnitvijo 53 let starosti prenehala pravica do vdovske pokojnine, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do oskrbnine ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženca z dne 26. 10. 2007 in 14. 6. 2007 v zvezi s popravnim sklepom z dne 9. 7. 2007. Tožnici je skladno s tožbenim zahtevkom priznalo pravico do oskrbnine od 14. 6. 2007 dalje. Skladno z 2. alinejo 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljnjem besedilu: ZDSS-1) pa je tožencu naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju oskrbnine ter o plačilu zakonitih zamudnih obresti odločil s posebno odločbo. Toženec namreč razpolaga s potrebnimi podatki, potrebnimi za odmero in za odločitev o samem izplačevanju oskrbnine.

Ker je tožnica s pritožbo uspela le glede priznanja pravice do oskrbnine, ne pa glede priznanja pravice do vdovske pokojnine, je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da je toženec tožnici dolžan povrniti stroške postopka, odmerjene po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl., v nadaljnjem besedilu: OT) in sicer za vložitev pritožbe namesto 375 točk, 187,5 točke, materialne stroške v višini 2 % in 20 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 105,34 EUR, v roku 8 dni. V zvezi s prošnjo za oprostitev plačila sodne takse pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v socialnih sporih o pravicah iz pokojninskega zavarovanja, skladno z 71. členom ZDSS-1, sodne takse ne plačujejo.