Jedro

Z nadzidavo bi investitorici pridobili eno stanovanjsko etažo, ki bi predstavljala tretjo etažo nad koto terena, kar je v nasprotju z določbami PUP. Zato je upravni organ zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja utemeljeno zavrnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Murska Sobota, št. 351-1469/2008-13 (03092) z dne 27. 10. 2010 (1. točka izreka); razveljavila gradbeno dovoljenje istega upravnega organa št. 351-1469/2008-7 (0307) z dne 7. 4. 2009 (2. točka izreka) ter zavrnila zahtevek tožnic za izdajo gradbenega dovoljenja za nadzidavo in prizidavo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 4313/4 k. o. ... (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni upravni organ z odločbo z dne 27. 10. 2010, ki jo je izdal v obnovljenem postopku, odločil, da že izdano gradbeno dovoljenje z dne 7. 4. 2009 ostane v veljavi. Navedena odločitev pa po ugotovitvah tožene stranke ni v skladu s prostorskim aktom in sicer Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Mestne občine Murska Sobota (Uradni list RS, št. 83/03, v nadaljevanju PUP). Ta v 56. členu določa, da na območju posega (MS/Si-4) višina individualnih stanovanjskih hiš ne sme presegati dveh stanovanjskih etaž nad terenom. Etaža pa je po slovenskem standardu SIST ISO 6707-1 prostor med dvema zaporednima stropnima konstrukcijama ali med zadnjo stropno konstrukcijo in streho. Iz projekta, zlasti iz prereza, je razvidno, da z nadzidavo objekta investitorki pridobita eno stanovanjsko etažo, kar glede na obstoječi objekt, ki ima v delu že dve etaži, pomeni tri etaže. To pa ni v skladu s 56. členom PUP, zato je tožena stranka odločbo, izdano v obnovljenem postopku, odpravila, obstoječe gradbeno dovoljenje pa je razveljavila, ker bi naj bilo že izvršeno. Po uveljavljeni sodni praksi namreč odločbe ni mogoče odpraviti, če je že izvršena.

Tožnici v tožbi navajata, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje. Z nadzidavo in prizidavo sta želeli obstoječe neizkoriščeno podstrešje v stanovanjskem objektu preurediti v stanovanjsko enoto z dodatnim zunanjih vhodom prek novega stopnišča. Tako ni šlo za pridobitev nobene nove etaže, saj je ta etaža že obstajala. V konkretnem primeru namreč gre za nadzidavo medetažne stanovanjske hiše, ki ima na vzhodnem delu dve etaži nad terenom, na zahodnem pa le pol kleti, pritličje in neizkoriščeno podstrešje. Obstoječa hiša bo nadzidana za 1,5 m, tako da se izgradi mansarda, ne izvede pa se nobena nova plošča, ki bi predstavljala novo etažo. Prišlo bo le do povišanja podstrešnih prostorov, ki še vedno ostanejo mansardni prostori s poševnim stropom. To izhaja tudi iz projektne dokumentacije, ker je število etaž opredeljeno kot K+P+M, torej klet, pritličje in mansarda. Sicer pa na istem območju stoji več hiš, ki so grajene po enakem principu, za vse pa je upravni organ izdal ustrezno gradbeno dovoljenje. Tožena stranka pa je tudi kršila določbe 252. in 247. člena ZUP. V kolikor se tožena stranka ni strinjala z dejanskim stanjem, kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, bi morala uporabiti določbo 251. člena ZUP, torej bi moralo odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponoven postopek. Tožnici predlagata, da sodišče odločbo tožene stranke spremeni tako, da pritožbo A.A. in B.B. zavrne ter v celoti potrdi gradbeno dovoljenje z dne 27. 10. 2010. Prav tako zahtevata povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Odgovor na tožbo sta podala tudi A.A. in B.B., ki imata v tem postopku položaj prizadete stranke. V svoji vlogi opisujeta postopek izdaje gradbenega dovoljenja, v zvezi s katerim sta dosegla obnovo postopka. Prvostopni upravni organ je dolgo zavlačeval s postopkom obnove, ter je s tem investitorjema omogočil, da sta izvajala gradnjo. Zanikata, da bi bile v neposredni bližini tudi druge hiše adaptirane na podoben način. Predlagata, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v svoji odločbi podala pravilne razloge za svojo odločitev, zato sodišče v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče ugotavlja, da niso utemeljene. Upravni organ je pred izdajo gradbenega dovoljenja dolžan preveriti, ali je predložena projektna dokumentacija v skladu s prostorskim aktom (PUP). Ta pa v 56. členu določa, da v območjih za individualno stanovanjsko gradnjo višina individualnih stanovanjskih hiš ne sme presegati dveh stanovanjskih etaž nad terenom. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je iz projektne dokumentacije, predvsem iz prečnega prereza razvidno, da se obstoječi objekt na južni strani dviguje v dveh etažah nad koto terena. Tudi tožnici v tožbi priznavata, da ima obstoječa hiša v enem delu dve etaži, ker gre za medetažni objekt. Že navedeno dejstvo tudi po presoji sodišča zadošča za zaključek, da predvidena gradnja ni v skladu z določbo 56. člena PUP. Tožnici namreč želita z nadzidavo obstoječega podstrešja za 1,50 m preurediti podstrešje v stanovanjsko enoto. V skladu s slovenskim standardom SIST ISO 6707 pa med drugim etažo predstavlja tudi prostor med zadnjo stropno konstrukcijo in streho. Po projektu bi naj višina navedene etaže presegala 1,6 m ter bi bila namenjena bivanju. Z nadzidavo bi torej tožnici pridobili eno stanovanjsko etažo, ki pa bo hkrati predstavljala tretjo etažo nad koto terena, kar pa je v nasprotju z določbami PUP. Pri tem tudi ni upošteven tožbeni ugovor, da je v neposredni bližini več stanovanjskih hiš grajenih po istem principu (kar je razvidno iz predloženih fotografij), za katere je upravni organ izdal gradbeno dovoljenje. Navedena okoliščina namreč ni predmet presoje v tem upravnem sporu, v katerem se presoja le zakonitost predvidene gradnje tožnic.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede kršitev pravil postopka. Dejstva, na katera je tožena stranka oprla svojo odločitev, so razvidna iz podatkov v spisu (predvsem iz projektne dokumentacije), navedena dejstva pa je prvostopni organ zmotno presodil, tako da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačni sklep o dejanskem stanju ter posledično tudi napačno uporabljen materialni predpis. V obravnavanem primeru so bili torej izpolnjeni pogoji iz 252. člena ZUP, da je tožena stranka sama rešila zadevo.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnici sta v tožbi tudi zahtevali povrnitev stroškov postopka. Povračilo stroškov postopka tožnikom v upravnem sporu ureja 25. člen ZUS-1. Ta pa v četrtem odstavku določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.