Jedro

Odškodnina za negmotno škodo po določbah ZOR se odmerja glede na konkretno, individualno prizadetost oškodovanca - po 200. členu za prestano škodo in po 203. členu za bodočo škodo. Ta je odvisna od vrste dejavnikov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva, ki so za individualizacijo odškodnine pomembna, in jih tudi pravilno upoštevalo. Ugotovljena dejstva so narekovala izpodbijano odločitev sodišča druge stopnje, to je zavrnitev neutemeljene pritožbe tožene stranke in potrditev sodbe prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožnica sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožnici 2,545.408,50 SIT odškodnine za škodo iz prometne nesreče z dne 11.8.1992, medtem ko je zavrnilo tožničin večji zahtevek (za plačilo še nadaljnjih 1,197.549,50 SIT). Tožnici je priznalo odškodnino za gmotno škodo v znesku skupno 45.408,50 SIT in odškodnino za negmotno škodo 2,500.000,00 SIT, to pa za telesne bolečine 1,000.000 SIT (namesto zahtevanih 1,250.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,300.000 SIT (namesto zahtevanih 1,800.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi skaženosti vseh zahtevanih 200.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero izrečno uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku), je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne uveljavlja nobene procesne kršitve. Ni namreč mogoče šteti, da tožena stranka uveljavlja kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (še manj pa ugotoviti, katero kršitev) z zaključno revizijsko "omembo": "Končno pa je tožena stranka primorana še omeniti (Đ) dejstvo, da je konkretno zadevo vodil sodnik, ki je po končanem (Đ) postopku postal odvetniški pripravnik pri zastopnici tožeče stranke, kar je nedvomno kršitev določb pravdnega postopka." Zatorej na to "omembo" ni potrebno odgovarjati.

Neutemeljena je revizijska graja uporabe materialnega prava, kar zadeva temelj obveznosti tožene stranke. Sodišče druge stopnje je toženi stranki ne le pravilno ampak tudi izčrpno odgovorilo, zakaj se povsem neutemeljeno sklicuje na zatrjevano tožničino krivdo za škodni dogodek, v katerem ji je nastala obravnavana škoda. Teh razlogov zato ni potrebno ne ponavljati ne dopolnjevati. Toženkino revizijsko sklicevanje na 3. člen njenih Pogojev za zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus 90, priloga B1 spisa) niti ni jasno - saj v tej odškodninski pravdi niso bila odločilna (v navedeni določbi pogojev urejena) vprašanja: višine zavarovalne vsote, izbire predpisa (po kraju sklenitve pogodbe), pogrebnih stroškov, vštevanja zavarovalnine iz nezgodnega zavarovanja, nedeljivosti odškodnine za negmotno škodo ali krajevne pristojnosti sodišča. Sodišči prve in druge stopnje nista prav nič spregledali pogojev zavarovanja AO-plus, kakor neutemeljeno meni revizija, ampak sta nasprotno prav v skladu s temi pogoji ugotovili plačilno obveznost tožene stranke za vse tiste oblike škode, ki je bila z izpodbijano sodbo tožnici pravnomočno prisojena.

Neutemeljena pa je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava, kar zadeva višino tožnici priznane odškodnine za uveljavljane tri oblike negmotne škode. Ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da bi bila za vso to negmotno škodo pravična in primerna odškodnina skupno 1,500.000 SIT in da je večji znesek tožnici neutemeljeno priznan.

Predvsem je treba opozoriti, da se odškodnina za negmotno škodo po določbah ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) odmerja glede na konkretno, individualno prizadetost oškodovanca - po 200. členu za prestano škodo in po 203. členu za bodočo škodo. Ta je odvisna od vrste dejavnikov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva, ki so za individualizacijo odškodnine pomembna, in jih tudi pravilno upoštevalo.

Revizijsko izpodbijanje odmere odškodnine za negmotno škodo, češ da je prisojena odškodnina previsoka glede na ugotovljeni obseg in intenzivnost vseh treh oblik škode, narekuje revizijski preskus tudi v smeri primerjalne presoje te denarne odškodnine po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odstavka 200. člena ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odstavka 200. člena ZOR (pri odmeri denarne odškodnine sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim name- nom). Ta merila in izhodišča veljajo po 203. členu ZOR tudi za bodočo negmotno škodo.

To pomeni predvsem tudi upoštevanje v sodni praksi znanih primerov tovrstnih oblik negmotne škode (v razponu od tistih najblažje stopnje pa do katastrofalnih škod) in v sodni praksi izoblikovanih, uporabljenih in uveljavljenih meril za odmero odškodnin v razponih (ustreznih prejšnjemu razponu) od najmanjših do največjih odškodnin za negmotno škodo. Pri tej presoji je revizijsko sodišče upoštevalo tista dejstva, ki so natančno ugotovljena v sodbi prve stopnje in katera je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilno ugotovljena, pa jih v tej revizijski sodbi ni potrebno ponavljati. Ta ugotovljena dejstva - glede tožničinih telesnih bolečin in nevšečnosti, prestanih med sorazmerno dolgotrajnim zdravljenjem (prvotnim, pa tudi dodatnim v zvezi z odstranitvijo osteosintetskega materiala med pravdo), glede njenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kakor tudi njenih duševnih bolečin zaradi skaženosti - so narekovala izpodbijano odločitev sodišča druge stopnje, to je zavrnitev neutemeljene pritožbe tožene stranke in potrditev sodbe prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu. S to sodbo druge stopnje torej ni bilo v škodo tožene stranke uporabljeno materialno pravo, kakor neutemeljeno zatrjuje v reviziji.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka (1. odstavek 166. člena ZPP) ima glede odločitve o stroških revizijskega odgovora podlago v določbi 1. odstavka 155. člena ZPP, po katerem se prizna le povračilo potrebnih pravdnih stroškov. Glede na (dokaj pavšalno in na ponavljanju stališč temelječo) vsebino revizije in revizijskega odgovora (ta vsebuje v glavnem pritrjevanje stališčem sodišč prve in druge stopnje ter ponavljanje stališč tožeče stranke iz pravde) - stroškov odgovora na revizijo ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške. Tožena stranka stroškov revizije ni prijavila.