Jedro

Tako ZPPOLS kot ZLPPOD predpisujeta spremembo družbenega kapitala v državno lastnino, s tem, da je po prvem družbeni kapital v celoti ali delno v lasti sklada, torej posredno v lasti države, medtem ko je po ZLPPOD na podlagi 3. člena Republika Slovenija lastnik družbenega kapitala. Po 3. odst. 65. člena ZZLPPO se še vedno uporablja 1. odst. 25. H člena ZPPOLS. Slednji pa daje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, s katero se po splošnih pravilih obligacijskega prava izpodbija pravna dejanja iz 48. ali 48.a člena ZLPP, zaradi katerih je prišlo do zmanjšanja premoženja družbe in pravico zahtevati povrnitev škode, od dneva vpisa v sodni register vsakemu delničarju oziroma družbeniku. Premoženje, ki je olastninjeno, od dneva trenutka vpisa v sodni register varuje družbenik oziroma delničar sam. Najkasneje z dnem vpisa v sodni register, (čeprav je že z dnem uveljavitve ZLPPOD) na podlagi 3. člena ZLPPOD Republika Slovenija postala lastnica družbenega kapitala, je DP izgubil aktivno legitimacijo za vložitev tožb v zvezi z varovanjem družbene lastnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: 1. "Ugotovi se, da sta nična in brez pravnega učinka dne 27.2.1998 izvršeno izplačilo dodatka za minulo delo s strani prvotožene stranke C. d.d., prirejanje posebnih iger na srečo drugotoženi stranki M.B. ter sklep nadzornega sveta prvotožene stranke C. d.d., prirejanje posebnih iger na srečo o odobritvi povračila dodatka za minulo delo drugotoženi stranki M.B. z dne 6.5.1998. 2. Drugotožena stranka M.B. je dolžan prvotoženi stranki C. d.d., prirejanje posebnih iger na srečo, plačati znesek 2.300.195,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 28.2.1998 dalje do plačila, v roku 8 dni. 3. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v 8 dneh nerazdelno plačati znesek 143.216,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh plačati 106.205,00 SIT pravdnih stroškov. Tožeča stranka je dolžna povrniti v roku 8 dni toženi stranki 102.691,50 SIT pritožbenih stroškov. Zahteva tožeče stranke za plačilo pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta nična in brez pravnega učinka dne 27.2.1998 izvršeno izplačilo dodatka za minulo delo prvotožene stranke C. d.d., prirejanje posebnih iger na srečo, drugotoženi stranki M.B. ter sklep nadzornega sveta prvotožene stranke o odobritvi povračila dodatka za minulo delo drugotoženi stranki dne 6.5.1998. Zato je drugotožena stranka dolžna prvotoženi stranki plačati znesek 2.300.195,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 28.2.1998 dalje do plačila v roku 8 dni. Sklenilo je, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki v 8 dneh nerazdelno plačati znesek 143.216,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Obrazložilo je, da je tožeča stranka pravočasno, v roku 30 dni na podlagi 2. odst. 50. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (dalje ZLPP) po prejemu revizijskega poročila začela ustrezen postopek za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih dejanj ali pogodb sklenjenih v škodo družbenega kapitala. Delovno pravna zakonodaja in sicer Zakon o delovnih razmerjih in Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v svojih določbah nimata kogentnih določil, s katerimi bi bilo uveljavljeno izplačilo dodatka za minulo delo kot zakonska kategorija. Določbe teh dveh zakonov namreč napotujejo glede elementov za obračun višine plače in drugih prejemkov na kolektivne pogodbe. Za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili, pa je po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo in splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti izrecno izključena uporaba določb, ki opredeljujejo pravico do dodatka za delovno dobo. Zato za drugotoženo stranko določila splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo kakor tudi kolektivna pogodba za panožne dejavnosti ne velja. Ker plačila dodatka za minulo delo drugotožena stranka ni imela opredeljenega z individualno pogodbo o zaposlitvi, ga ni mogoče utemeljiti na določilih pogodbe o zaposlitvi. Zato je drugotožena stranka prejela sporni znesek brez pravne podlage. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili prva in druga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagali sta, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasili sta tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške postopka z odgovorom na pritožbo. Pritožba je utemeljena (čeprav iz drugih razlogov). Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij je dne 11.6.1999 izdala revizijsko poročilo o postopku revizije za obdobje od 19.6.1994 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register pri prvotoženi stranki (A/2) in 20.9.1999 dopolnilno revizijsko poročilo za prvotoženo stranko (A/3). Na strani 22 (tč. III zmanjšanje družbenega kapitala oziroma premoženja pravne osebe od 19.6.1994 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register) je ugotovilo, da je bilo ugotovljeno zmanjšanje kapitala oziroma premoženja prvotožene stranke zaradi pravnih poslov in drugih pravnih dejanj navedenih v 48. členu ZLPP in sicer izplačila dodatka za minulo delo brez verodostojne podlage v višini 2.300.195,00 SIT po 1. alinei 2. odst. 48. člena ZLPP. Dodatek na minulo delo je bil izplačan drugotoženi stranki dne 27.2.1998 za čas od leta 1995 do 1998 kot poračun dodatka za minulo delo. Prvotožena stranka je izvedla postopek lastninskega preoblikovanja na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo (ZLPPOD, Ur. l. RS št. 40/2194/97). ZLPPOD je začel veljati v skladu s 24. členom dne 5.7.1997. Po 3. členu ZLPPOD je postala z dnem 5.7.1997 Republika Slovenija lastnik družbenega kapitala v PPIS (ta pojem je opredeljen v 2. členu ZLPPOD) in je s tem dnem prevzela izvrševanje vseh upravljalskih pravic iz naslova družbenega kapitala. V nadaljnjih členih je v zakonu določena nadaljnja izvedba lastninskega preoblikovanja in vpis le-tega v sodni register. ZLPPOD ne ureja pristojnosti družbenega pravobranilca Republike Slovenije (dalje DP) v zvezi z morebitnim ugotavljanjem oškodovanja družbene lastnine. Kljub temu, da se ZLPP ni uporabljal za podjetja katerih dejavnost je prirejanje iger na srečo (3. alinea 2. člena ZLPP), se je po 50.a členu ZLPP tudi v teh podjetjih izvedel postopek revizije. Po Zakonu o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti slovenske razvojne družbe (ZZLPPO) z veljavnostjo od 1.5.1998 dalje, je prenehal veljati ZLPP z izjemo posameznih določb, kar je urejeno v 63. členu ZZLPPO. Ker je legitimacija za vse postopke v katerih je nastopal kot stranka družbeni pravobranilec (dalje DP) temeljila na ZLPP tudi za podjetja, ki so se lastninila po ZLPPOD, so bile po prenehanju veljavnosti le-teh za pristojnost DP bistvene določbe ZZLPPO. Ker pa je bila prvotožena stranka vpisana v sodni register 14.7.1998, tožba da pa je bila vložena dne 27.10.1999, ni podana aktivna legitimacija DP za vložitev te tožbe, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe. Čeprav se Zakon o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (dalje ZPPOLS) ni uporabljal za prvotoženo stranko je vseeno možno izvesti primerjavo v zvezi s postopki, ki jih vodi DP pred sodišči pri omenjenih pravnih osebah in pri prvotoženi stranki. Tako ZPPOLS kot ZLPPOD predpisujeta spremembo družbenega kapitala v državno lastnino, s tem, da je po prvem družbeni kapital v celoti ali delno v lasti sklada, torej posredno v lasti države, medtem ko je po ZLPPOD na podlagi 3. člena Republika Slovenija lastnik družbenega kapitala. Po 3. odst. 65. člena ZZLPPO se še vedno uporablja 1. odst. 25. H člena ZPPOLS. Slednji pa daje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, s katero se po splošnih pravilih obligacijskega prava izpodbija pravna dejanja iz 48. ali 48.a člena ZLPP, zaradi katerih je prišlo do zmanjšanja premoženja družbe in pravico zahtevati povrnitev škode, od dneva vpisa v sodni register vsakemu delničarju oziroma družbeniku. Če bi lahko od vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register DP še naprej vlagal tožbe v olastninjenih podjetjih, potem bi bila določba 1. odst. 25. H člena ZPPOLS odveč. Kot je bilo povedano se sicer 25. H člen ZPPOLS uporablja za pravne osebe v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj, ne pa za podjetja, ki prirejajo posebne igre na srečo, t.j. prvotoženo stranko. Vendar pa je dejansko stanje v zvezi s statusom družbenega kapitala v lasti Republike Slovenije med pravnimi osebami v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in v lasti Republike Slovenije povsem primerljivo. Premoženje, ki je olastninjeno, od dneva trenutka vpisa v sodni register varuje družbenik oziroma delničar sam. Najkasneje z dnem vpisa v sodni register, (čeprav je že z dnem uveljavitve ZLPPOD) na podlagi 3. člena ZLPPOD Republika Slovenija postala lastnica družbenega kapitala, je DP izgubil aktivno legitimacijo za vložitev tožb v zvezi z varovanjem družbene lastnine. Sklep nadzornega sveta prvotožene stranke o izplačilu povračila za minulo delo drugotoženi stranki je bil sprejet dne 6.5.1998, izplačilo pa izvršeno dne 27.2.1998, oboje torej po 5.7.1997, ko je postala Republika Slovenija po izrecni zakonski določbi ZLPPOD lastnica prvotožene stranke. Ker opravlja DP na podlagi 2. alinee 2. odst. 1. člena Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (dalje ZDRuP), naloge v zvezi z varstvom družbene lastnine po drugih veljavnih predpisih, sodišče druge stopnje meni, da na podlagi 63. člena ZZLPPO teh pristojnosti v konkretni zadevi ni več imel. Tudi kot zainteresirana oseba v smislu 109. člena ZOR mora delovati DP v smislu 2. aline 1. člena ZDRuP. Le na podlagi še veljavnih določb ZLPP bi lahko izkazal DP pravni interes za uveljavljanje ničnosti. Zato po mnenju sodišča druge stopnje, kot je bilo že obrazloženo, DP tudi nima pravnega interesa za vložitev ničnostne tožbe, ker je prvotožena stranka že vpisana v sodni register kot lastninsko olastninjena firma. Svoje interese lahko varuje sama. Zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije iz razloga zmotne uporabe materialnega prava je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo. Zato tudi ni odgovarjalo na pritožbene navedbe tožene stranke, ker zaradi odločitve sodišča druge stopnje niso bili odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP). Izrek o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je priznalo toženi stranki stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje, za sestavo odgovora na tožbo (500 točk) za zastopanje strank na naroku (280 točk) in za porabljeni čas (50 točk) vse po Odvetniški tarifi (tar. št. 14, 15, 13. člen OT). Za sodno takso za odgovor na tožbo pripada toženi stranki 23.000,00 SIT po 2. odst. tar. št. 1 Zakona o sodnih taksah (dalje ZST). Vseh skupaj pripada toženi stranki 106.205,00 SIT prvostopenjskih stroškov. Za sestavo pritožbe pa ji gre 625 točk po tarifni številki 16 OT in za sodno takso za pritožbo 92.004,00 SIT po tarifni št. 3 ZST, skupaj 102.691,50 SIT. V vseh stroških je že upoštevan 19% DDV, ker je pooblaščenka tožene stranke davčna zavezanka. Tožeči stranki pa stroški za odgovor na pritožbo ne gredo, ker je v pritožbnem postopku tožena stranka uspela (1. odst. 154. čl. ZPP).