Jedro

Zgolj možnost priti do svojih nepremičnin in imeti možnost nadzora nad njimi ne zadostuje za posest stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna sama trpeti stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje, tako da odstrani ograjo, postavljeno preko parcele ... k.o. P. (pravilno P.) v delu, kjer meji ta parcela na parcelo ... in ..., obe k.o. P., sicer se pooblašča tožečo stranko, da odstrani ograjo na stroške in nevarnost tožene stranke, ter da se toženi stranki v bodoče prepovedujejo takšna ali podobna posestmotitvena dejanja, s katerimi bi preprečila tožeči stranki vožnjo po dovozni cesti po parceli ... k.o. P. in s tem preprečila dostop in dovoz do njenih lastnih nepremičnin, parc.št. ..., ..., ... in ..., vse k.o. P.; ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka).

V delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke odstranitev ograje, postavljene na dovozni cesti, ki poteka po parceli ... k.o. P., in sicer v južnem delu te dovozne poti, kjer meji na parcelo ... k.o. P. in stoji delno na tej parceli, pa je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe ustavilo pravdni postopek (točka II).

V točki III izreka je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 9.11.2006 in le-tega razveljavilo; ter v točki IV izreka naložilo tožeči stranki povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.098,16 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od prejema sklepa dalje.

Proti takšnemu sklepu je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišču je očitala, da ne bi smelo ugoditi ugovoru pasivne legitimacije, saj je priča S. T. izpovedal, da sta z očetom postavila ograjo po nalogu D. Š. Ali je bilo naročilo v imenu zavoda ali v imenu D. Š. osebno, je sicer lahko sporno vprašanje, vendar v tistem času zavod še ni bil vpisan kot lastnik nepremičnin, ki jih je koristil, zato tega dejstva ni bilo moč preveriti. Spor o lastništvu pa je bil sprožen glede tistih nepremičnin, ki so v lasti tožeče stranke in ne tistih, ki jih je zavod kupil od A. Č., ki je neresnično izpovedal, da ob nakupu teh nepremičnin ni vedel o lastništvu tožeče stranke. Navedeno je bilo dokazano v lastninski pravdi, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju, kar se lahko preveri z vpogledom v spis. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti, ki je bilo takšno, da je tožeča stranka lahko prišla do svojih nepremičnin in imela nad njimi nadzor. Tožeča stranka ni zatrjevala motenja v posesti uporabe hlevov, ampak v posesti svojih nepremičnin, ki so predmet zahtevka. Tudi dopis z dne 12.10.2005 dokazuje, da je tožeča stranka pred postavitvijo ograje lahko prišla do svojih objektov in jih nadzorovala, česar zdaj ne more. Priča D. H. je sam zaznal, da je napravljena ograja z zadnje strani in da je onemogočen dostop do hlevov, sodišče pa je na podlagi njegove izpovedbe zmotno zaključilo, da tožeča stranka nima posestnega varstva, ker ni opravljala nobenih del znotraj ograje. Tožeča stranka je opravljala nadzor nad svojo nepremičnino, tako da je direktor občinske uprave M. Š. opravljal občasne kontrole, kot izhaja iz njegove izpovedbe, te pa je delal tudi delavec na področju komunale D. H. Tožeča stranka je tako tudi ugotovila, da opravlja tožena stranka dejavnost kompostiranja, kar pomeni, da ji je bil omogočen dostop do dvorišča in njenih objektov, kar ji je zdaj onemogočeno. Pritožnica se zato ne more strinjati z izpodbijanim sklepom, saj se sodišče ne bi smelo omejiti le na posest objektov, ampak bi moralo slediti opisanemu zadnjemu stanju, ki je bilo takšno, da je tožeča stranka lahko prišla na svoje dvorišče in nadzirala, kaj se dogaja z njenimi nepremičninami. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in s tem zavrne ugovor zoper začasno odredbo, podredno pa, da se sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo obravnavo ter da se ji povrnejo stroški pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zoper drugo toženca D. Š. zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije, saj je le-ta zakoniti zastopnik prvo tožene stranke, ki je kot pravna oseba (zavod) lahko subjekt posesti in izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko pooblaščenih oseb, ki izvršujejo posest za pravno osebo in ne zase. Pritožnica je neutemeljeno navedla, da je pasivna legitimacija drugo toženca podana že na podlagi njegovega naloga za postavitev sporne ograje. V pritožbi navedeni dopis z dne 12.10.2005 (priloga B3) za izpraznitev hlevov, katerega je tožeča stranka naslovila na prvo toženo stranko (zavod) in pravdni postopek zaradi ugotovitve lastninske pravice, ki teče glede na zatrjevanja strank med tožečo in prvo toženo stranko, namreč kažeta na dejansko posest spornih nepremičnin prvo tožene stranke in ne drugo toženca osebno ter potrjujeta zaključek sodišča prve stopnje, da je drugo toženec kot zakoniti zastopnik in direktor prvo tožene stranke izvrševal sporna dejanja, ki so predmet motenja, v imenu in za račun drugo tožene stranke in ne v svojem imenu, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek zoper njega zavrniti kot neutemeljen. Pritožbene navedbe, da zavod v tistem času ni bil vpisan kot lastnik nepremičnin, ki jih je koristil, zaradi česar tega dejstva ni bilo mogoče preveriti ter da je izpovedba priče Č. glede lastništva lažna, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, katerih pritožbeno sodišče v skladu s I. odstavkom 337. člena ZPP ne more upoštevati, saj pritožnica ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno ni sporno, da tožeča stranka ni imela v posesti nepremičnin parc.št. ..., ..., ... in ..., vse k.o. P., ki v naravi predstavljajo gospodarska poslopja (hleve) in dvorišča, ampak je imela te nepremičnine v posesti tožena stranka. Tožeča stranka tudi ni uveljavljala motenja teh nepremičnin, ampak motenje soposesti na dovozni cesti, ki pelje do teh nepremični in poteka po parceli št. ... k.o. P. Na tej cesti je tožena stranka namreč postavila ograjo in s tem preprečila tožeči stranki vožnjo po njej ter dostop do zgoraj navedenih nepremičnin.

V pravdah zaradi motenja posesti je ključno vprašanje, ali je bila tožeča stranka pred motenjem posestnik stvari, saj je po 33. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) za varstvo posesti potrebno zatrjevati in dokazati dejansko posest stvari, torej da je bilo zadnje posestno stanje takšno, da je tožeča stranka imela posest in ne le možnost oziroma pravico do posesti. Pravica do posesti (na primer na podlagi lastninske ali služnostne pravice) v pravdah zaradi motenja posesti ni upoštevna, ker SPZ ne daje varstva posesti iz naslova pravice do posesti (I. odstavek 33. člena SPZ), ampak mora biti podana posest stvari, posredna ali neposredna, kot je opredeljena v 24. členu SPZ. Znak neposredne posesti je njena dejanska oblast nad stvarjo, posestnik pa lahko izvršuje dejansko oblast nad stvarjo tudi preko drugega - imetnika (posredna posest). Tožeča stranka pa mora takšno posest zatrjevati in dokazati. Sodišče je namreč v skladu z 2. členom ZPP vezano na postavljeni zahtevek in stranke morajo navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, na katera svoje zahtevke opirajo (7. in 212. člen ZPP), saj je razpravno načelo eno temeljnih načel pravdnega postopka. Stranka je torej odgovorna, da v zadevi priskrbi ustrezno trditveno podlago in če določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče razen v izjemnih primerih dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Trditvene podlage pa tudi ni mogoče nadomestiti z izpovedbami prič, saj se lahko s pričami zgolj ugotavlja resničnost že zatrjevanih dejstev, ne morejo pa se širiti zatrjevanja strank.

Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da ji je bil s postavitvijo ograje onemogočen dostop do njenih nepremičnin, saj parcela št. ... v naravi predstavlja dovozno cesto in čeprav svojih objektov fizično ni uporabljala, je kot lastnik zanje skrbela in jih imela vse do motenja možnost pregledovati. Dejanske oblasti, torej neposredne ali posredne posesti oziroma soposesti na dovozni cesti, ki poteka na parceli št. ... in na kateri je prišlo do motenja, tožeča stranka ni zatrjevala. Tudi v pritožbi je zgolj navedla, da je bilo zadnje stanje posesti takšno, da je lahko prišla do svojih nepremičnin in je lahko imela nadzor nad svojimi objekti. V zvezi s takšnimi zatrjevanji pa je tožeči stranki pojasniti, da zgolj možnost posesti ne zadostuje zakonskemu pogoju posesti stvari, torej dejanske oblasti nad stvarjo, ki ga je v pravdi zaradi motenja posesti potrebno zatrjevati in dokazati (I. odstavek 33. člena SPZ). Pritožbenega sklicevanja na izpovedbe posameznih prič, ki naj bi opravljale nadzor, pa ob že obrazloženem, da izpovedbe priče ne morejo nadomestiti zatrjevanj strank, tudi ne gre upoštevati. Iz razloga nedovoljenih pritožbenih novot po I. odstavku 337. člena ZPP pa so nadalje neupoštevne pritožbene navedbe, da naj bi dopis z dne 12.10.2005 dokazoval, da je tožeča stranka pred postavitvijo sporne ograje lahko prišla do svojih objektov in jih nadzorovala ter na takšen način ugotovila kompostiranje.

V zvezi s pritožbenim predlogom za vpogled v spis gospodarskega oddelka glede ugotavljanja lastninske pravice je pritožnici pojasniti, da v pravdnem postopku zaradi motenja posesti ni pomembno lastništvo stvari, ampak posest stvari, saj daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (I. odstavek 33. člena SPZ).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v skladu z ugotovljenim zadnjim stanjem posesti in nastalim motenjem pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni bila v posesti nepremičnin, parc.št. ..., ..., ... in ... ter dovozne poti na parc.št. ..., vse k.o. P., zaradi česar prvo tožena stranka s postavitvijo sporne ograje ni samovoljno spremenila oziroma ovirala dotedanjega načina izvrševanja posesti tožeči stranki (35. člen SPZ) in je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi zoper prvo toženo stranko.

Tožeča stranka je pritožbeno izpodbijala sklep sodišča prve stopnje tudi v odločitvi o začasni odredbi in stroških postopka (točka III in IV izreka), vendar pritožbe v tem delu ni obrazložila. V okviru uradnega pritožbenega preizkusa (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) je ugotoviti, da tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato mora na podlagi I. odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti pravdne stroške, katere je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (stran 8 in 9), drugačna odločitev o začasni odredbi pa tudi ne bi bila smiselna, saj je bil tožbeni zahtevek meritorno zavrnjen.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker pritožnica s svojo pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).