Jedro

Z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja. Pravni posli v nasprotju z navedenim so nični. V upravnem postopku se vprašanje ničnosti lahko obravnava kot predhodno vprašanje. Pobudo za rešitev predhodnega vprašanja mora dati stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1811/2001-9 z dne 6.11.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.10.2001, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 27.2.2001. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje določil upravičencu do denacionalizacije, pokojnemu S.A.A., odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe kot razliko med vrednostjo 7/12 podržavljene nepremičnine parc. št. 36 (sedaj parc. št. 955), stavba z dvoriščem, vl. št. 84 k.o. S.Š. in že vrnjenim poslovnim prostorom. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe navedla, da je vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka A.A. dne 4.6.1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine, nato pa dne 22.10.1993 zahtevo za denacionalizacijo hiše umaknila. Dne 11.12.1996 je njen pooblaščenec izjavo o umiku preklical. Upravni organ do preklica umika ni izdal sklepa o umiku. V času od umika zahtevka do preklica umika pa je Občina L. Š. prodala stanovanje v pritličju stanovanjske hiše fizični osebi. Prodajna pogodba med Občino L. Š. in O.Č. je bila sklenjena dne 11.11.1994 (v nadaljevanju pogodba). Glede na navedeno je tožena stranka pritrdila odločitvi upravnega organa prve stopnje, da ta okoliščina predstavlja oviro za vrnitev v naravi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, vendar iz drugih razlogov kot jih je v obrazložitvi navedla tožena stranka. Pravni posli, sklenjeni v nasprotju z določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), so nični, pogodbo pa za nično, v skladu z določbo 92. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), izreče sodišče v sodnem postopku. Po presoji sodišča prve stopnje imata v obravnavanem primeru pravni interes za uveljavljanje ničnosti pogodbe tako denacionalizacijski upravičenec kot tudi tožeča stranka. Odločanje o lastninski pravici spada v sodno pristojnost, zato lahko upravni organ v upravnem postopku o tem odloči le kot o predhodnem vprašanju, po določbi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), z učinkom v stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Zato odločitev upravnega organa o ničnosti pogodbe ne bi mogla učinkovati nasproti tretjim, v obravnavanem primeru ne bi imela učinka na kupca stanovanja. Iz podatkov v upravnih spisih je sodišče prve stopnje povzelo ugotovitev, da je upravni organ tožečo stranko pozval, da vloži tožbo na ugotovitev ničnosti sporne pogodbe in nadalje, da ni podatka, da bi tožeča stranka sprožila sodni postopek, niti sama tega ne trdi.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 72. členu ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zmotno uporabilo določbo 88. člena ZDen. Upravni organ prve stopnje ni uvedel postopka za ugotavljanje predhodnega vprašanja pri drugem pristojnem organu, kar bi po določbi 144. člena ZUP/86 moral storiti in s sklepom postopek prekiniti. Če je sodišče prve stopnje menilo, da gre za stvar, v kateri se uvede predhodni postopek na zahtevo stranke, bi moralo z obrazloženim sklepom naložiti eni izmed strank, naj pri pristojnem organu sproži ustrezen postopek, ji za to določiti rok in jo opozoriti na posledice, če tega ne bi storila. Upravni organ pa je tožečo stranko le na ustni obravnavi dne 9.1.2001 in z dopisom z dne 31.1.2001 pozval, naj pri pristojnem sodišču vloži tožbo na ugotovitev ničnosti, če meni, da je pogodba nična. Ne glede na navedeno pa meni, da bi upravni organ lahko sam rešil predhodno vprašanje.

Tožena stranka, prizadeta stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je, glede na ugotovljeno dejansko stanje, zavezanec za denacionalizacijo v obliki odškodnine, tožeča stranka. ZDen je v 1. odstavku 88. člena določil, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve.

Prepoved se nanaša na vsakršno razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja oziroma s katerim bi se poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Po 2. odstavku 88. člena ZDen so nični pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ima v obravnavanem primeru, ko je premoženje prešlo v last fizične osebe, pravni interes za uveljavljanje ničnosti pogodbe tudi tožeča stranka, ki je zavezanec za denacionalizacijo v obliki odškodnine. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da pogodbo izreče za nično sodišče v sodnem postopku, v upravnem postopku pa se vprašanje ničnosti lahko obravnava kot predhodno vprašanje. Pobudo za rešitev predhodnega vprašanja bi morala dati tožeča stranka. Ni sporno, da je upravni organ tožečo stranko na ustni obravnavi in z dopisom pozval, naj pri pristojnem sodišču vloži tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe, če šteje sporno pogodbo za nično. Določil ji je rok 15 dni, v katerem ga mora obvestiti o vloženi tožbi. Vložitve tožbe tožeča stranka ni izkazala, niti ni tega dejstva zatrjevala v pritožbi. Ker tožeča stranka ni podala pobude za rešitev predhodnega vprašanja, niti ni vložila tožbe pred pristojnim sodiščem, čeprav je bila k temu pozvana, tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala pogojev za izdajo sklepa o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral upravni organ sam obravnavati kot predhodno vprašanje ničnost prodajne pogodbe. Po določbi 87. člena OZ mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Ničnost učinkuje na vse stranke pogodbe. Po določbi 2. odstavka 144. člena ZUP/86 pa ima rešitev predhodnega vprašanja učinek samo v stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno, zato nasproti tretjim odločitev upravnega organa ne bi mogla učinkovati. Glede na navedeno v obravnavani zadevi upravni organ o predhodnem vprašanju ni mogel odločati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.