Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da kljub sklicevanju okoljevarstvenega dovoljenja na deleže prevzema odpadne embalaže, določene s Sklepom Vlade, okoljevarstveno dovoljenje ne določa tožničine obveznosti obsega prevzema odpadne embalaže, saj zakon (ZVO-1) ne daje podlage, da bi o tem odločal pristojni organ z upravno odločbo. Tožeča stranka je tako tudi v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem dolžna prevzemati le takšno količino odpadne embalaže, kot so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi je imela sklenjene pogodbe, dali na trg.

Ker je pogoj za odškodnino po 26. členu URS (in 148. členu OZ), da je šlo za ravnanje državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti ali javnih pooblastil, stališče sodne prakse, da Sklep Vlade ni upravni akt, pa je jasno, pogoji za prisojo odškodnine v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati 108.119,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2020 (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.308,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tako da pritožbo tožeče stranke zavrne in ji naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka družba za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE), katere glavna obveznost v letu 2018 je bila redno prevzemanje odpadne embalaže od izvajalcev javne službe (drugi odstavek 26. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo; v nadaljevanju: Uredba1). Ker je ravnanje z odpadno embalažo v letu 2018 prevzemalo več DROE, je tožena stranka (Vlada RS) s sklepom z dne 27. 6. 2018 (v nadaljevanju: Sklep) določila deleže prevzemanja odpadne embalaže (peti odstavek 19. člena Uredbe). Od 1. 7. 2018 do decembra 2018 je tožeča stranka prevzemala odpadno embalažo v deležu 24,02 odstotkov, določenem v Sklepu. Tožena stranka je nato sprejela dve spremembi Sklepa, in sicer 21. 12. 2018, po kateri se je delež za tožečo stranko znižal na 22,84 odstotkov in dne 8. 3. 2019, po kateri se je delež znižal na na 22,60 odstotkov. Tožeča stranka s tožbo na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS) zahteva plačilo škode (stroškov za prevzem prevelike količine odpadne embalaže), ki je tožeči stranki nastala zaradi večkratne neutemeljene ter protipravne spremembe Sklepa o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2018. 6. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Presodilo je, da je Vlada s tem, ko je po izdaji Sklepa izdala še dve spremembi, sicer ravnala v očitnem nasprotju z Uredbo, ki predpisuje, da mora biti sklep za posamezno koledarsko leto sprejet do 30. junija tekočega leta (peti odstavek 19. člena Uredbe), a kljub temu opisano neskladje sprememb z Uredbo ne predstavlja kvalificiranega protipravnega ravnanja državnega organa. V skladu z obstoječo sodno prakso2 namreč Sklep (in njegovi spremembi) ni posamični oblastveni akt, ki bi določal obveznosti tožeče stranke za prevzem embalaže, in Vlada z njegovo izdajo in izdajo njegovih sprememb ni izvajala oblasti. Pritožbeno sodišče s stališčem sodišča prve stopnje v celoti soglaša. 7. Obravnavana tematika vprašanja narave sklepov Vlade o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe je bila v sodni praksi, tako upravnega, kot sodišča splošne pristojnosti, že večkrat obravnavana. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sodna praksa zavzela jasno stališče, da omenjeni sklepi Vlade ne predstavljajo posamičnega akta, ki bi DROE nalagal obveznost prevzemanja odpadne embalaže. Gre namreč za akt sui generis, s katerim Vlada na podlagi podatkov o DROE in podatkov iz evidenc o masi embalaže, ki so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo dali v promet, določa deleže prevzemanja odpadne embalaže za tekoče koledarsko leto. Država na ta način ne določi obveznosti, temveč le zagotovi podatke za nadaljnji postopek, ki temelji na sklenjenih pogodbah med DROE in zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo (26. in 34. člen Uredbe). Sklep tako ne predstavlja upravnega odločanja o pravici ali obveznosti tožeče stranke za prevzem odpadne embalaže. Da bi obveznost DROE do prevzema odpadne embalaže lahko postala upravna zadeva (2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), bi moral Zakon o varstvu okolja (ZVO-1)3 določiti, da o tej obveznosti (po uradni dolžnosti, na vlogo druge stranke) odloči določen pristojni organ in tako obveznost DROE naloži z upravno odločbo (načelo zakonitosti delovanja uprave; 120., 153. člen URS).4

8. Tožeča stranka v pritožbi očita, da je kljub sodni praksi Višjega sodišča v Ljubljani (sodba I Cpg 546/2017), ki je obravnavalo podobno zadevo, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno presodilo, da tožena stranka ni ravnala v zvezi z izvajanjem oblasti ali javnih pooblastil. To ne drži, saj je bilo dejansko stanje v citirani odločbi drugačno, kot v tej zadevi, saj je tam tožeča stranka zahtevala odškodnino od države zaradi t. i. zakonodajne protipravnosti, torej da ni bil naprej s splošnim in potem še posamičnim aktom določen delež prevzema odpadne embalaže posamične DROE, kar je bilo pravnomočno zavrnjeno, ker sodišče ni ugotovilo protipravnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je v tej zadevi merodajna odločba Vrhovnega sodišča III Ips 1272015, iz katere izhaja, da objava deležev prevzemanje odpadne embalaže nima narave upravne stvari. Tudi v tem primeru Sklepu Vlade RS o določitvi deležev ni mogoče pripisati oblastnega odločanja (in s tem narave upravne stvari), saj o tem niti po ZVO-1 niti po Uredbi Vlada RS ne more odločiti.

9. Pritožnica navaja, da so deleži, določeni s Sklepom Vlade postali del posamičnega oblastvenega akta s tem, ko je tožena stranka spremenila OVD in vanj vključila določbo (točka 1.4 izreka Odločbe Agencije RS za okolje; priloga spisa A7), da mora družba (tožeča stranka) prevzemati odpadno embalažo v deležih, določenih s Sklepom Vlade, kar je v izpodbijani sodbi ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (točka 11 obrazložitve). Vendar pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da kljub sklicevanju OVD na deleže prevzema odpadne embalaže, določene s Sklepom Vlade, OVD ne določa tožničine obveznosti obsega prevzema odpadne embalaže, saj zakon (ZVO-1) ne daje podlage, da bi o tem odločal pristojni organ z upravno odločbo. Tožeča stranka je tako tudi v skladu z OVD dolžna prevzemati le takšno količino odpadne embalaže, kot so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi je imela sklenjene pogodbe, dali na trg. Kljub spremembi deležev s spremembami Sklepa in vključitvijo določbe o deležih v OVD, je bila glede na vse navedeno tožeči stranki s strani tožene stranke naložen prevzem le takšne količine odpadne embalaže, kot je izhajala iz njenih pogodbenih obveznosti. Da bi spremenjeni deleži vplivali na njene pogodbene obveznosti, pa tožeča stranka ni zatrjevala.5 Sodišče prve stopnje je glede na zavzeto stališče sodne prakse presojalo relevantne trditve in predložene dokaze pravdnih strank in tako ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da naj bi spregledalo trditve in dokaze tožeče stranke, kako tožena stranka navedene sodne prakse ni spoštovala in da naj bi sklepe Vlade štela za zavezujoče za vse DROE, tožeči stranki pa naj bi zaradi neusklajenih količin z deleži, določenimi v spremembah Sklepa, grozili inšpekcijski postopki. Navedeno po mnenju pritožbenega sodišča za presojo v konkretni zadevi ne more biti bistveno. Ker je pogoj za odškodnino po 26. členu URS (in 148. členu Obligacijskega zakonika – OZ), da je šlo za ravnanje državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti ali javnih pooblastil, stališče sodne prakse, da Sklep Vlade ni upravni akt, pa je jasno, pogoji za prisojo odškodnine v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Ker torej že temeljni pogoj za uporabo 26. člena URS ni izpolnjen, sodišče prve stopnje navedenih trditev in dokazov v zvezi z ravnanjem tožene stranke ni bilo dolžno upoštevati pri svoji odločitvi, zato absolutna bistvena kršitev določba postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Iz navedenih razlogov tudi pritožbeno sodišče ni bilo dolžno odgovarjati na pritožbene navedbe z zvezi z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti tožene stranke (v zvezi z zavestnostjo kršitve). Tako za odločitev ni bistveno, da so bile sistemske pomanjkljivosti, da je Uredba določala količinski prag dajanja embalaže, kar je pomenilo, da so bili posamezni proizvajalci izvzeti kritja stroškov ravnanja z odpadno embalažo, da Uredba ni razlikovala med tujo in domačo odpadno embalažo, ni zagotavljala načina transparentnosti podatkov o embalaži, da je tožena stranka zavestno odstopila od sodne prakse, da je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in je s spreminjanjem Sklepa namenoma poizkusila prekiniti vzročno zvezo v razmerju med DROE in njenimi strankami (zavezanci).

12. Glede na vse navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedla ničesar takšnega, s čimer bi prispevala k odločitvi o pritožbi, in zato po oceni pritožbenega sodišča ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 84/06, 106/06, 110/07, 67/11, 18/14, 57/15, 103/15, 2/16, 35/17, 60/18, 68/18, 84/18. 2 VS RS Sklep III Ips 12/2015, VSL Sodba I Cpg 576/2020, VSL I Cpg 564/2017, UPRS Sodba I U 2536/2017-10, UPRS Sodba in sklep I U 242/2018-9 in druge. 3 Uradni list RS, št. 41/04, 17/06 - Uradni list RS, št. 41/04, 20/06, 49/06 - ZMetD, 66/06 - odl. US, 33/07 - ZPNačrt, 57/08 - ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 - ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 60/17 - ZDMHS, 61/17 - GZ, 21/18 - ZNOrg, 84/18 – ZIURKOE. 4 VS RS Sklep III Ips 12/2015, VSL Sodba I Cpg 576/2020, VSL I Cpg 564/2017, UPRS Sodba I U 2536/2017-10, UPRS Sodba in sklep I U 242/2018-9 in druge. 5 Primerjaj VSL I Cpg 576/2020, ki se sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča (sodba UPRS I U 1746/2017, sodba UPRS I U 260/2018 ter sodba in sklep UPRS I U 424/2018).