Jedro

Navedbe, da bi bilo od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, ne predstavljajo utemeljenega pritožbenega razloga zoper sklep o nedopustitvi revizije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila razveljavljena 2. točka odločbe tožene stranke, št. 123-5490/96 z dne 31.7.1996, o tožnikovi upokojitvi na podlagi določb 108. člena Zakona o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94). V okviru razveljavitve 2. točke navedene odločbe je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da izda tožniku novo odločbo o višini pokojninske osnove v višini povprečne plače zaposlenega pri toženi stranki s IV. stopnjo izobrazbe v zadnjem koledarskem letu, upoštevaje tudi naknadne poračune na podlagi odločb Ustavnega sodišča RS, ki pri izdaji sporne odločbe niso bili upoštevani. Sodišče druge stopnje je soglašalo, da do višje pokojninske osnove na podlagi primerljive plače za dela s V. stopnjo zahtevnosti oziroma do višje pokojninske osnove na podlagi primerjave z dohodki sodelavca G. tožnik ni upravičen. Hkrati je sodišče na podlagi 5. točke 31. člena ter 1. in 2. odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) sklenilo, da se v zadevi revizija ne dopusti, ker zakonski razlogi za dopustitev revizije niso podani.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije se pritožuje tožnik in navaja, da bi mu morala biti v smislu pokojninske osnove upoštevana plača, obračunana po višjem plačnem razredu, tako upoštevaje ustrezno razporeditev na dela v IV. stopnji zahtevnosti kot tudi glede na sorazmerje s plačo sodelavca G. za dela v V. stopnji zahtevnosti. Od odločitve Vrhovnega sodišča RS je tako pričakovati odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, to je o primerjavi z dohodki primerljivega sodelavca, o še sprejemljivih razlikah med plačami za primerljiva delovna mesta in o višini tožnikove pokojninske osnove, od katere je odvisna njegova pokojnina za daljše časovno obdobje. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in dopustitev revizije.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 3. odstavka 32. člena ZDSS-1 lahko nezadovoljna stranka vloži pritožbo zoper sklep o nedopustitvi revizije le iz razlogov po 2. alineji 1. odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Navedbe, da bi bilo od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, torej ne morejo pomeniti utemeljenega pritožbenega razloga zoper sklep o nedopustitvi revizije.

Ker tožnik ni niti zatrjeval in ne dokazal, da odločitev v zadevi pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, oziroma da v praksi sodišč druge stopnje glede bistvenih vprašanj za odločitev v zadevi ni enotnosti, s svojo pritožbo ni mogel uspeti. Zato je sodišče v smislu 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Sodišče prve stopnje je v točki 2. izreka navedlo ("odločilo"): "Kar zahteva tožnik več, se zavrne." Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke glede točke 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V tretjem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 73/97, v nadaljevanju: ZPP) je določeno, da "izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo..." Ker sta izreka sodb sodišč druge in prve stopnje pomanjkljiva in v nasprotju z navedeno določbo ZPP, tudi ni mogoče ugotoviti, kaj (kateri zahtevek!) je predmet presoje na pritožbeni stopnji. Tudi zato pritožba ne more biti uspešna.