Jedro

Obveznostno razmerje kupca in odvetnika (sestavljalca prodajne pogodbe) glede odvetnikove obveznosti, da zadrži del kupnine dokler prodajalka ne bo izpolnila določenih obveznosti iz prodajne pogodbe, je potrebno presojati praviloma v skladu s pravili mandatne pogodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, razveljavita se sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo uveljavljal primarni tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati protivrednost zneska 30.000 DEM, v primeru zavrnitve takšnega zahtevka pa je predlagal, da sodišče ugodi "podrednemu tožbenemu zahtevku", da je toženec dolžan tožniku pri poslovni banki v Ljubljani odpreti devizno hranilno knjižico na geslo in nanjo položiti vrednost 30.000 DEM v EUR ter knjižico izročiti tožniku ali jo deponirati tako, da razpolaganje z njo ne bo mogoče brez njegovega soglasja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in ugodilo drugemu navedenemu tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbama pravdnih strank ugodilo tožnikovi pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku.

Toženec je proti sodbi pritožbenega sodišča vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena, 14. točke Zakona o pravdnem postopku, bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Stališče revidenta je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je opredelilo zadržani znesek kupnine v višini 30.000 DEM kot depozit, za toženčeve obveznosti proti tožniku pa je uporabilo določbo 718. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Iz prodajne pogodbe, sklenjene med V. R. in tožnikom, je jasno razvidno, da sta kupec in prodajalka nastopala kot naročnika. Obseg naročila je bil polog 30.000 DEM na hranilno knjižico pri komercialni banki. Mandat toženca je bil v tem, da zadrži izplačilo zneska toliko časa, dokler ne bodo izpolnjene obveznosti iz 9. člena (2., 3., 4. in 5. točka) pogodbe. Rok izpolnitve obveznosti je bil postavljen, dogovorjena pa je bila tudi možnost podaljšanja zaradi objektivnih razlogov.

Toženčev položaj naj bi zato presojali v okviru določb 18. poglavja ZOR. Revident trdi, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato, ker je ugotovitev sodišča, da določene obveznosti prodajalke v razmerju do tožnika niso bile izpolnjene, v nasprotju s strokovnim mnenjem izvedenca in izpovedbami prič.

Pritožbeno sodišče naj bi po revidentovem mnenju storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, čeprav je bil ta v nasprotju z načelom poštenja in vestnosti v obligacijskih razmerjih.

Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Nižji sodišči sta očitno presojali obligacijsko razmerje pravdnih strank v okvirjih shranjevalne pogodbe (712. - 721. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), čeprav tega v sodbah nista eksplicitno zapisali. Pritožbeno sodišče je spremembo sodbe sodišča prve stopnje oprlo na določbe 718. člena ZOR, ki ureja dolžnost shranjevalca, da vrne stvar položniku.

Za pravilno pravno kvalifikacijo spora so odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so razvidne iz zadnjega odstavka druge strani njegove sodbe. Iz teh ugotovitev je razvidno, da sta V. R. kot prodajalka in toženec kot kupec dne 18.2.1993 sklenila prodajno pogodbo za nepremičnino s parc. št. 264/3 - gozd in 260/23 - gozd, vl. št. 476 k.o..., na parceli 264/3 postavljeno stanovanjsko hišo ter leseno lopo, ki stoji na parceli 260/23, za kupnino v višini 600.000 DEM. V IX. točki pogodbe sta pogodbeni stranki zapisali obveznosti prodajalke, ki naj bi jih izpolnila v dveh mesecih po podpisu pogodbe. Zaradi izvedbe teh obveznosti sta se tudi sporazumeli, da se del kupnine v višini 30.000 DEM ne izplača prodajalki, ampak se za ta znesek pooblasti toženca (sestavljalca pogodbe), da jih položi pri poslovni banki na devizno knjižico in jih zadrži toliko časa, dokler ne bodo izpolnjene obveznosti iz IX. točke prodajne pogodbe. Dogovorjena izpolnitev toženca zato ni v tem, da toženec na tožnikov poziv vrne tožniku shranjeni denar, temveč v tem, da toženec za tožnika izplača prodajalki preostanek kupnine, ko bo izpolnjen odložni pogoj (prodajalkina izpolnitev obveznosti v skladu z IX. členom prodajne pogodbe). Toženec je tako v razmerju do strank prodajne pogodbe v vlogi prevzemnika naročila in bi zato sodišče moralo odločiti o tožbenih zahtevkih v skladu z določbami ZOR, ki urejajo pogodbo o naročilu (749. člen in naslednji ZOR). V zvezi z relevantnim trditvenim in dokaznim gradivom so za odločitev o tožbenih zahtevkih pomembne predvsem določbe 751. in 752. člena ZOR.

Ker sta sodišči razmerje strank zmotno kvalificirali, tudi niso bila ugotovljena dejstva, ki so relevantna za odločanje o kršitvah mandatne pogodbe. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je bilo zato potrebno razveljaviti sodbi v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP. Ker tako odločilna dejstva sploh še niso bila ugotovljena, tudi ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revidentova trditev o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka je nerazumljiva in zato nanjo ni mogoče odgovoriti.

O stroških postopka v zvezi z revizijo bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).