Jedro

Obravnavana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, saj si je tožnik spornega dne v času opravljanja službe pri toženi stranki protipravno prilastil gorivo, ki mu je bilo zaupano v zvezi z zaposlitvijo, in sicer na način, da je iz merilnega avtomata na črpališču točil gorivo v rezervoar svojega osebnega avtomobila, ki ga uporablja za vožnjo in je tudi njegov lastnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo ter reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal. Zatrjuje, da očitanega dejanja ni storil. Sklicuje se na obrazložitev izredne odpovedi, v kateri se mu očita, da je kaznivo dejanje storil s tem, da je neupravičeno uporabil čip v lasti tožene stranke, ki mu je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo, na način, da je z uporabo čipa točil gorivo v svoje osebno vozilo. Meni, da ni bilo dokazano, da je neupravičeno uporabil čip tožene stranke. Sklicuje se na 15. točko obrazložitve sodbe ter izpoved A.A. in trdi, da je A.A. aktiviral čip za točenje goriva in točil gorivo v vlak, pri čemer točenja po prekinitvi brez ponovne aktivacije čipa ni mogoče nadaljevati. Trdi, da ni imel čipa, da bi lahko ponovno aktiviral ročko za gorivo, tako da ni mogel točiti goriva v osebni avto. Sklicuje se na opredelitev kaznivega dejanja iz petega odstavka 209. člena KZ-1 in trdi, da tožena stranka v odpovedi ni obrazložila niti ni pred sodiščem dokazala znakov tega kaznivega dejanja. Trdi, da dejanje, opisano v izredni odpovedi, ni kaznivo dejanje po navedenem predpisu. Dalje navaja, da bi morala tožena stranka v skladu s 33. členom Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitev pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja pravočasno pridobiti pravno mnenje Službe za pravne zadeve in kadre o pravilnosti in zakonitosti postopka ter ustreznosti predlaganega ukrepa ter v zvezi z njegovo predložitvijo uveljavlja prekluzijo. Navaja, da je bilo mnenje napisano 5. 12. 2017, v spis pa predloženo po prvem naroku za glavno obravnavo z vlogo z dne 26. 4. 2018. Meni, da je pravno mnenje procesna predpostavka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo morala tožena stranka dokazati, česar pa ni storila pravočasno. V zvezi s tem zatrjuje arbitrarnost ter kršitev načela enakosti pred zakonom in 22. člena Ustave RS, saj je sodišče uporabilo dokaz, ki ga ne bi smelo uporabiti zaradi prekluzije. Ker ni izpolnjena navedena procesna predpostavka, meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku. V zvezi z ugotovitvijo policistov, da je imel tožnik kritičnega dne rezervoar osebnega avtomobila poln, navaja, da je nekaj dni pred tem vanj točil gorivo v prisotnosti svoje partnerke B.B., ki je to tudi potrdila. Trdi, da tiste dni ni dosti vozil, zaradi česar je rezervoar ostal poln. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da izpoved priče B.B. ni nepristranska in verodostojna, pri čemer sodišče ni pojasnilo, kakšen osebni vtis ob zaslišanju je upoštevalo. Meni, da je bila priča zelo verodostojna, njena izpoved pa jasna in določna. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodba nima razlogov o tem, zakaj je pričanje navedene priče ocenjeno kot pristransko in neverodostojno, kar pomeni tudi kršitev 22. člena Ustave RS. V zvezi z izpovedjo priče C.C., ki naj bi videl, da je tožnik točil gorivo v avto, opozarja, da navedeni ni vedel izpovedati o odločilnih okoliščinah. Sklicuje se na njegovo izpoved, da je bil od vlakovne kompozicije oddaljen okoli 100 m in da je bila že tema ter da je ob vlakovni kompoziciji opazil le eno osebo. Meni, da je to v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je sodišče ugotovilo, da sta bili ob vlakovni kompoziciji dve osebi, poleg tožnika še dežurni strojevodja. Meni, da priča ni dobro opazoval dogajanja, sicer bi videl, da sta bili prisotni dve osebi. Opozarja na nasprotje izpovedi C.C., da je točilni avtomat vklopil tožnik, z drugimi izvedenimi dokazi. Meni, da je glede na njegovo izpoved, da je stal pri stolih oziroma pri peronih, razdalja do vlakovne kompozicije bistveno večja, tj. 200 do 300 m. Glede na navedeno se sklicuje na dokazni predlog za ogled kraja dogodka, da bi se sodišče lahko prepričalo, kje je policist stal in ali je lahko videl dogajanje pri vlakovni kompoziciji in pri črpalki. Meni, da bi glede na vse navedeno sodišče moralo opraviti soočenje med A.A. in C.C., saj si njuni izpovedi nasprotujeta. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev ter ustrezno obrazložilo svojo odločitev, tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitev znakov kaznivega dejanja, ki se je očitalo tožniku. Kolikor pa pritožnik to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, pa to pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka z neizvedbo s strani tožnika predlaganega dokaza z ogledom kraja točenja goriva. Tožnik je ogled kraja predlagal zaradi ugotovitve razdalje od mesta, s katerega je kriminalist C.C. opazoval dogajanje, in točilnega mesta, kar pa glede na ostale ugotovljene okoliščine (dobro osvetljena vlakovna kompozicija, uporaba daljnogleda, dvakratna nedvoumna identifikacija tožnika) ni odločilno, zato sodišču prve stopnje tega dokaza ni bilo treba izvesti. Tudi neizvedba soočenja med pričama C.C. in A.A. ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka. Soočenje ni dokazno sredstvo oziroma dokazni predlog, temveč le metoda zaslišanja. Ker dokazovanje izvaja sodišče, je odločitev o soočenju sklep procesnega vodstva, sodišče pa ga ni dolžno izvesti. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zaslišalo vsako od navedenih prič posebej, njuni izpovedi pa je ustrezno dokazno ocenilo. Glede na vsebino obeh izpovedi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da soočenje ni bilo potrebno. Ob tem ni nepomembno, da je priča A.A. izpovedal, da se dogajanja 12. 10. 2017 zaradi časovne oddaljenosti dogodka ne spomni točno ter da ne more potrditi, da je bil tožnik prisoten, ko je zaslišani opremljal vlak. Na vprašanje sodišča prve stopnje, kako komentira predočeni del izpovedi A.A. glede čipa, pa je priča C.C. povedal, da je ne more komentirati. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da soočenje prič ne bi pripomoglo k ugotavljanju pravno relevantnih dejstev.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 8. 12. 2017, na podlagi prve alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) v povezavi s petim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. – KZ-1).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu strojevodja I v Službi D. (E.); - da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hujše naklepne kršitve pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja v skladu s petim odstavkom 209. člena KZ-1, zaradi tatvine okrog 40 l nafte 12. 10. 2017 med 20.48 in 20.50 uro (natočene v rezervoar tožnikovega osebnega vozila); - da je tožena stranka pridobila pravno mnenje Službe za pravne zadeve (priloga B 26); - da je kriminalist C.C. nastavil 12. 10. 2017 policijsko zasedo v bližini točilnega mesta, ki je namenjeno vlakom v F., in je ob 20.45 uri opazil tožnika, ki je iz vlakovne kompozicije vzel točilno pipo in z njo stopil do parkiranega osebnega vozila, kjer se je zadrževal slabo minuto in nato točilno ročico vrnil nazaj na točilno mesto; - da je C.C. ugotovil identiteto tožnika po pregledu podatkov in ogledu slike; - da so 12. 10. 2017 okrog 21.20 ure med kontrolo cestnega prometa policisti ugotovili, da je osebni avtomobil, ki ga je upravljal tožnik, v rezervoarju imel polno goriva, saj je kazalec posode goriva na armaturni plošči kazal polno; - da A.A. ob točenju goriva ni bil vedno ves čas navzoč pri ročki, ko je točil gorivo, saj točenje goriva v en rezervoar traja v povprečju 10 minut. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima obravnavana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, saj si je tožnik 12. 10. 2017 med 20.48 in 20.50 uro v času opravljanja službe pri toženi stranki protipravno prilastil gorivo, ki mu je bilo zaupano v zvezi z zaposlitvijo, in sicer na način, da je iz merilnega avtomata na črpališču v F. točil gorivo v rezervoar svojega osebnega avtomobila, ki ga uporablja za vožnjo in je tudi njegov lastnik. Ugotovilo je še, da obravnavano ravnanje tožnika predstavlja tudi hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma, torej odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovilo je tudi obstoj drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj je medsebojno zaupanje med strankama nepopravljivo porušeno.

11. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi morala tožena stranka posebej dokazovati, da je tožnik neupravičeno uporabil čip v lasti tožene stranke, zato da je lahko natočil gorivo v svoje osebno vozilo. Vsebina očitka tožniku namreč ni bila sama neupravičena uporaba čipa, temveč protipravna prilastitev goriva, kar pa predstavlja tudi odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navedbe v zvezi z uporabo čipa je tožena stranka podala zgolj zaradi pojasnila, kako je tožnik očitano dejanje storil, ni pa bila dolžna ob dokazanem tožnikovem točenju goriva v rezervoar njegovega osebnega avtomobila dokazovati, da je neupravičeno uporabil čip tožene stranke in ali mu je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo. Ni pomembno, kdo je aktiviral čip, ampak je odločilno, da je bil tožnik zaloten, da je natakal gorivo v rezervoar svojega osebnega vozila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so s tem podani znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, saj si je tožnik protipravno prilastil gorivo, to pa mu je bilo zaupano v zvezi z zaposlitvijo oziroma prepuščeno kot uradni osebi v službi, oziroma je zaupano gorivo neupravičeno uporabil (peti odstavek 209. člena KZ‑1). Ne drži niti, da tega tožena stranka tožniku ni očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je prav to srž očitkov tožene stranke v njej.

12. Tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi C.C., G.G. in H.H., delno tudi A.A., ni pa sledilo tožnikovi izpovedi niti izpovedi B.B.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. V zvezi z izpovedjo A.A. je treba dodati, da je ta na izrecno vprašanje, ali se spominja, kje je bil tožnik 12. 10. 2017, ko je opremljal vlak, odgovoril, da ne more trditi, ker je od takrat preteklo preveč časa, medtem ko je priča C.C. suvereno in prepričljivo izpovedoval, da je videl v osebni avtomobil točiti gorivo prav tožnika. Ni mogoče šteti, da je zaradi A.A. načelnega opisa običajnega točenja goriva v kompozicijo oziroma aktivacije čipa neverodostojna izpoved C.C., da je kritičnega dne videl samo eno osebo (tožnika). Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati protispisnosti in kršitve 22. člena Ustave v zvezi z razlogi, navedenimi v 15. točki obrazložitve, saj priča A.A. ni potrdil tožnikovega zatrjevanja o tem, da si goriva ni prilastil, dogajanja kritičnega dne se namreč sploh ni spominjal, prav tako pa v času točenja kot dežurni ni bil ves čas navzoč pri kompoziciji, dostop do čipa na ključih pa je bil tudi ves čas mogoč. Ugotovitve sodišča prve stopnje tako niso neskladne z njegovo izpovedjo. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo tudi, zakaj ni sledilo izpovedi priče B.B. oziroma zakaj je štelo, da ni verodostojna. Tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ustrezno obrazložilo, zakaj je štelo pričo B.B. za neverodostojno, s čimer naj mu ne bi zagotavljalo enakega varstva pravic pred sodišči iz 22. člena Ustave RS. Tudi ta del sodbe je zadosti obrazložen, saj je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, zakaj priči ni verjelo (razmerje do tožnika, osebni vtis ob zaslišanju, nesposobnost pojasniti določene trditve ter neskladnost s tožnikovo izpovedjo). Iz obrazložitve je razvidno, da je tudi na podlagi osebnega vtisa ob zaslišanju sodišče prve stopnje presodilo, da priča ni verodostojna, dodatna obrazložitev v zvezi s tem pa ni potrebna. Neutemeljeno pa je zavzemanje tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo izrecno navesti, kakšen osebni vtis je dobilo v zvezi z njeno izpovedjo. Zatrjevana kršitev 22. člena Ustave tako ni podana. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in logična, tako da jo je bilo mogoče preizkusiti, pritožbena navajanja pa pri pritožbenem sodišču niso vzbudila dvoma vanjo.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obveznost tožene stranke pridobiti mnenje Službe za pravne zadeve in kadre pred izredno odpovedjo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka to mnenje pridobila pred izredno odpovedjo (5. 12. 2017), kar je skladno s 33. členom Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitev pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja, pravilno pa ga je upoštevalo kot dokaz v postopku skladno z določbo 286. člena ZPP, saj je trditve v zvezi z njim pravočasno navedla, naknadna predložitev tega mnenja pa ni zavlekla reševanja spora (predloženo je bilo v spis 26. 4. 2018, to je skoraj dva meseca pred narokom za glavno obravnavo, na katerem so se izvajali prvi dokazi, in kar pol leta pred zadnjim narokom za glavno obravnavo). Tudi sicer pa je zmotno stališče tožnika, da gre pri tem mnenju za procesno predpostavko za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj postopek pri delodajalcu pred izredno odpovedjo ni nek formalni postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in načeli postopka, ki bi jih bilo potrebno spoštovati, ampak gre za postopek odpovedi pogodbenega razmerja. Glede na to sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve iz 22. člena Ustave.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. O stroških tožnika pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih ni priglasil. Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1).