Jedro

Ker je v času ugotavljanja trajnih presežkov delodajalec zaposloval manj kot 10 delavcev, mu glede na določilo 36. i čl. ZDR v postopku ugotavljanja trajnega prenehanja potreb po delu delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov ni bilo treba upoštevati določbe 2. odst. 34. čl. in 35. čl. ZDR. Obstoj trajnega prenehanja potreb po delu je lahko delodajalec ugotavljal, ne da bi imel sprejet progam razreševanja trajnih presežkov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke z dne 6.5.1994, na podlagi katerega je tožnici prenehalo delovno razmerje po preteku 6 mesecev po dokončnosti sklepa, odločbo odbora tožene stranke z dne 15.6.1994, s katero je bil prvostopni sklep potrjen in odločbo tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 10.3.1995, s katero je tožnici prenehalo delovno razmerje z dnem 17.3.1995 ter da ji je tožena stranka dolžna plačati nadomestilo plače in prispevke za obdobje od 17.3.1995 do 31.1.1997, kot bi jih prejemala, če bi opravljala svoje dosedanje delo pri toženi stranki, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega osebnega dohodka dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka.

S sklepom je umik tožbe v delu, ki se nanaša na reintegracijski zahtevek, vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo ter odločilo, da tožnica in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo ter glede odločitve o stroških postopka tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oz.

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče v pravilno izvedenem postopku popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razloge za svojo odločitev pa natančno in logično pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Zaradi jasnih in prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe, ki v dejanskem pogledu izhajajo iz izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti sprejema, v podkrepitev svoje odločbe pa navaja še sledeče argumente.

Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča v ponovnem postopku ugotovilo, da je tožena stranka na dan 6.5.1994, to je v času ugotavljanja trajnih presežkov, zaposlovala 6 delavcev, od tega so 4 zaposleni imeli sklenjeno delovno razmerje za poln delovni čas, 2 pa za eno tretjino delovnega časa. Ker je tožena stranka zaposlovala manj kot 10 delavcev, ji glede na določilo 36.i čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v postopku ugotavljanja trajnega prenehanja potreb po delu delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov v letu 1994 ni bilo treba upoštevati določbe 2. odst. 34. čl. in 35. čl. ZDR. Obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavcev je tako lahko ugotavljala, ne da bi imela sprejet program razreševanja presežnih delavcev.

Upoštevajoč določbo 36.i čl. ZDR je tožena stranka tožnico zakonito opredelila za trajno presežno delavko, s tem ko je ugotovila, da je prenehala potreba po delu na delovnem mestu poslovni administrator, ki ga je opravljala tožnica. Tožena stranka je izhajala iz analize poslovanja, racionalnejše izrabe delovnega časa, zlasti pa je upoštevala upad dela zaradi konkurence privatnih avtošol (zapisnik - priloga B 14). Ker pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev toženi stranki ni bilo potrebno postopati po 2. odst. 34. čl. in celotnem 35. čl. ZDR, tudi ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev, v katerem bi določila ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, seznam nepotrebnih delavcev, ter ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja (ponudba zaposlitve v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu, zagotovitev denarne pomoči, zagotovitev pomoči za začetek samostojne dejavnosti, odkup zavarovalne dobe, delo s skrajšanim delovnim časom, ipd.). Zato tožena stranka tudi ni kršila določbe 36. b čl. ZDR, ki določa kriterije, katere mora delodajalec upoštevati pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno. Ne glede na navedeno pa se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izbrala tožnico, upoštevajoč različnost del, ki sta jih opravljali tožnica in Janševa ter dejstva, da je bilo njeno delovno mesto dejansko zaradi racionalizacije poslovanja ukinjeno, zakonito opredelila tožnico za trajno presežno delavko.

Opravila delovnega mesta - poslovodni administrator, kjer se je zmanjšal obseg dela, ki ga je opravljala tožnica, je tožena stranka prenesla na računovodjo - finančno knjigovodjo.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 166. čl. ZPP/77. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).