Jedro

Dogovor o ceni ni bistvena sestavina pogodbe o delu.

Toženec je z elektronskim sporočilom z dne 27. 1. 2007 naročil vgradnjo polic tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.1.2010, opr. št. VL 895/2010, v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 136,15 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče napačno uporabilo določila 8. člena ZPP. Sodišče je zmotno presodilo toženčevo elektronsko sporočilo z dne 27.1.2007 zgolj kot odraz toženčevih povpraševanj po ceni storitve tožeče stranke. Sodišče se je pri tem napačno naslonilo na izpoved priče J.K., ki je glede posameznih okoliščin izpovedal nasprotujoče. Po eni strani je zatrjeval prisotnost vseh treh strank pri dogovarjanju o menjavi materiala polic, po drugi strani pa je izpovedal, da je izraženo toženčevo željo po menjavi materiala polic prenesel tožeči stranki sam. Elektronsko sporočilo jasno kaže na to, da gre za naročilo storitve. Prvo sodišče je to sporočilo napačno presojalo le kot željo po posredovanju predračuna. Napačen je zaključek, da do dogovora med pravdnima strankama o menjavi materiala okenskih polic ni prišlo niti ustno. Sodišče ni presodilo dejstva, da so bile police glede na izraženo toženčevo željo dejansko zmontirane in po tožencu brez ugovorov prevzete. Nerazumljivi so razlogi sodbe v delu, ki se nanaša na očitek, da se je tožeča stranka prekmalu lotila posla, preden je s svojim sopogodbenikom uredila razmerja v celoti. Razmerje med tožečo stranko in J. K. oziroma družbo K. d.o.o. ni predmet tega postopka.

3. Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodbo v sporu majhne vrednosti je dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno uveljavljanje kršitve 8. člena ZPP je zato neupoštevno.

6. Tožnica (smiselno) utemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Dogovor o ceni ni bistvena sestavina pogodbe o delu, kot je napačno štelo prvo sodišče (drugi odstavek 642. člena OZ). Prvo sodišče je s tem v zvezi zato izhajalo iz materialnopravno napačnega izhodišča pri presoji elektronskega sporočila z dne 27.1.2007, katerega je opredelilo tudi v nasprotju z njegovo vsebino. Toženec je to sporočilo poslal tudi tožeči stranki (očitno naslovljeno neposredno na direktorico tožeče stranke), v njem pa izrecno omenja medsebojni dogovor (torej tudi med pravdnima strankama), v zvezi s katerim pošilja tožeči stranki podatke o izbranih kamnih za notranje police in razpored po posameznih prostorih stanovanjske hiše, ki jo je toženec kupil od družbe K. d.o.o. V tem sporočilu je toženec opredelil, v katerih prostorih in iz katerega materiala naj se vgradijo police, pri čemer je določil njihovo debelino in način obdelave (po standardnem postopku), z izrecnim opozorilom, da "morajo biti vse police vgrajene enako, tako kot ste to definirali že sami" (očitno pri tem misli na tožečo stranko). Toženčeva izjava v tem sporočilu jasno kaže, da tožeči stranki naroča vgradnjo polic iz naravnega kamna ter da ne gre za toženčevo povpraševanje po ceni ali željo za posredovanje ponudbe oziroma predračuna, kot je vsebino tega elektronskega sporočila opredelilo prvo sodišče (toženec tudi ni trdil kaj takega in je prvo sodišče v tem delu presojalo toženčeve ugovore oziroma njegovo izpoved mimo njegove trditvene podlage).

7. Da gre pri toženčevem elektronskem sporočilu z dne 27.1.2007 za naročilo dela tožeči stranki izhaja tudi iz zapisnika z dne 6.1.2007, v katerem je za toženčev objekt K1 zapisano, da se na željo stranke (toženca) zamenjajo vgrajene police s policami iz granita, da material izbere stranka (toženec) sama in da stranka (toženec) doplača razliko v ceni materiala. S tem v zvezi iz dopisa J. K. z dne 23.4.2008 izhaja, da "toženec ni plačal polic oziroma, da si je izbral tri različne vrste kamna različnih dimenzij in da so mu (očitno tožeča stranka) zaračunali samo razliko v materialu (razliko v ceni), kakor je bilo tudi dogovorjeno". Prvo sodišče se ni opredelilo do odločilnih dejstev, ki izhajajo iz teh listin, in sicer, da je toženec naročil zamenjavo polic in se zavezal plačati razliko v ceni materiala tožeči stranki. Tudi če bi toženec to naročilo izrazil le družbi K. d.o.o., ne bi na stvari spremenilo ničesar. V tem primeru bi šlo v materialnopravnem pogledu med tožencem in družbo K. d.o.o. za pogodbo v korist tretjega (tožeče stranke), na podlagi katere bi tožeča stranka (spet) imela pravico zahtevati plačilo razlike v ceni po vtoževanem računu od toženca (126. člen OZ).

8. Nepomembno je, da iz vtoževanega računa ni razvidna dolžina polic in da ni mogoča primerjava med cenami, saj toženec takšnih ugovorov (glede višine tožbenega zahtevka) ni uveljavljal. Navedba "K." v računu pod rubriko naročilo, glede na doslej povedano, ni odločilna, saj lahko pomeni le to, da so poslovni stiki med pravdnima strankama potekali tudi preko družbe K. d.o.o. Dejstva, da je toženec prevzel zgrajene police, da mu je družba K. d.o.o. zaračunala le ceno polic iz prvotnega umetnega kamna, ki so bile nato zamenjane s policami iz naravnega kamna, in da toženec glede tega ni imel nobenih ugovorov, le potrjujejo, da je toženec z elektronskim sporočilom z dne 27.1.2007 res naročil vgradnjo polic tožeči stranki.

9. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje (354. člen ZPP). Glede na dosedanjo obrazložitev posebni napotki prvemu sodišču niso potrebni. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).