Jedro

SZ nima specialnih določb o zastaranju tožbenega zahtevka za sklenitev kupoprodajne pogodbe po 117. členu. Po petem odstavku 117. člena SZ je bil lastnik stanovanja dolžan skleniti kupoprodajno pogodbo v 30 dneh po vloženi zahtevi. V obravnavanem primeru ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj je tožena stranka zavrnila sklenitev kupoprodajne pogodbe. Zato je sodišče druge stopnje pravilno štelo, da je tožnik lahko s tožbo zahteval izpolnitev obveznosti prvi dan po poteku tega roka. V 371. členu ZOR je nato določeno, kako dolg je splošni zastaralni rok. Ta znaša 5 let.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da mora tožena stranka skleniti s tožnikom kupoprodajno pogodbo za trisobno stanovanje v Ljubljani, pod pogoji iz 117. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 - 23/96, v nadaljevanju SZ). Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prve tožene stranke M. in primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne drugostopenjskemu ali prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno odločilo o zastaranju tožbenega zahtevka. Po njegovem mnenju je treba 123. člen SZ razlagati tako, da omogoča prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice nakup stanovanja v dveh letih po uveljavitvi SZ. To pomeni, da v tem času zastaralni roki ne tečejo. Ker je tožnik v navedenem roku vložil zahtevo za odkup, je petletni zastaralni rok lahko začel teči šele po poteku roka iz 123. člena SZ. Revidentka utemeljuje svoje stališče z odločbama Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 770/95 in II Ips 637/95. Tožnik v nadaljevanju še uveljavlja bistveno krišitev določb pravdnega postopka v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom. Trdi, da je sodišče druge stopnje, ko je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, spregledalo, da je bil postavljen tudi podrejen tožbeni zahtevek. Istočasno pa tudi trdi, da drugostopenjsko sodišče o podrejenem zahtevku samo ni moglo odločiti, ker se prvo sodišče z njim ni ukvarjalo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP (1977), ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je primarni tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Tožeča stranka si zmotno razlaga 123. člen SZ in tudi napačno razume pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je to sodišče sprejelo na občni seji dne 18. in 19.6.1996 (Poročilo o sodni praksi VS RS, št. I/96, str. 7). Vrhovno sodišče je s tem mnenjem, ki je izraženo tudi v odločbah, na kateri se revidentka sklicuje, zavzelo le stališče, da je rok iz tega člena prekluziven (in ne zastaralni), in da velja le za vložitev zahteve (izvensodne) za nakup stanovanja, ne pa tudi za vložitev tožbe. S tem je vrhovno sodišče razložilo pomen specialne določbe SZ v razmerju do splošne ureditve zastaranja v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Da je tako, izhaja tudi iz drugega stavka tega mnenja, kjer je navedeno: "Če je ta zahteva postavljena pravočasno, je mogoče vložiti tožbo v splošnem zastaralnem roku".

Drugi stavek pojasnjuje, da SZ nima specialnih določb o zastaranju tožbenega zahtevka za sklenitev kupoprodajne pogobe po 117. členu. Kako dolg je ta rok in kdaj začne teči, je določeno v ZOR. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ravnalo, ko je za podlago svoji odločitvi uporabilo 361. in 371. člen tega zakona.

V 361. členu ZOR je določeno, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je tožnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. To pa lahko stori tedaj, ko obveznost zapade. Po 5. odstavku 117. člena SZ je bil lastnik stanovanja dolžan skleniti kupoprodajno pogodbo v 30 dneh po vloženi zahtevi. V obravnavanem primeru ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj je tožena stranka zavrnila sklenitev kupoprodajne pogodbe. Zato je sodišče druge stopnje pravilno štelo, da je tožnik lahko s tožbo zahteval izpolnitev obveznosti prvi dan po poteku tega roka. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila zahteva vložena najpozneje 5.12.1991, je tridesetdnevni rok potekel 4.1.1992, dan, ko je začel teči zastaralni rok, pa je bil 5.1.1992. V 371. členu ZOR je nato določeno, kako dolg je splošni zastaralni rok. Ta znaša 5 let. Petletni rok je glede na navedeni začetek teka zastralnega roka, potekel 5.1.1997, kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje. Ker je bila tožba vložena 19.2.1998, je bila torej vložena prepozno. Če tožena stranka ugovarja zastaranje, ker je bil tožbeni zahtevek vložen po poteku zastaralnega roka, ga sodišče zavrne. Prav to je storilo sodišče druge stopnje.

Ker je bilo o primarnem tožbenem zahtevku pravilno odločeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).

Kar zadeva ugovor tožeče stranke, da je drugostopenjsko sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker je spregledalo, da je bil v tožbi postavljen tudi podrejeni tožbeni zahtevek, revizijsko sodišče le pripominja, da na ta ugovor odgovarja že sama revidentka. Prav ima, ko trdi, da sodišče druge stopnje ni moglo odločati o podrejenem tožbenem zahtevku, saj bo o njem moralo odločiti prvostopenjsko sodišče (ki doslej o njem ni odločalo, ker je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku). Zato to sodišče ni kršilo določb ZPP (1977). Šele s pravnomočnim končanjem postopka o primarnem tožbenem zahtevku (z njegovo zavrnitvijo na drugi stopnji, ki ji je pritrdilo tudi revizijsko sodišče) so nastopili pogoji za odločanje prvostopenjskega sodišča o podrejenem tožbenem zahtevku.