Jedro

Pri hitrih, eksplozivnih reakcijah obstaja možnost nastanka poškodbe, toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora biti nevarnost povečana. Objektivna odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter da kljub še tako veliki skrbnosti ni moč preprečiti nastanka praviloma znatne škode. Eksploziven tek za povprečnega poklicnega policista ne predstavlja neobičajno nadpovprečnega tveganja za nastanek škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje po temelju ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo odškodnine. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je tožnik 23. 5. 2009 utrpel delovno nezgodo, ko je kot policist želel ujeti voznika, ki je skušal pobegniti iz avtomobila na sovoznikovi strani. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je sodelovanje tožnika pri ustavljanju pobeglega voznika kombija, vožnja za njim, večkratni poskusi ustavljanja, nato pa postopek ugotavljanja identitete kršitelja, ki je imel poleg sebe v vozilu še dva sopotnika, ki bi bila lahko potencialno nevarna za tožnika, nevarna dejavnost, zato tožena stranka za tožnikovo škodo objektivno odgovorna.

2. Zoper vmesno sodbo se je pritožila tožena stranka, ki nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je škoda nastala pri opravljanju nevarne dejavnosti, in meni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do razlogov o zatrjevani krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni opredelilo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Presoja prvostopenjskega sodišča o obstoju objektivne odgovornosti temelji na v nadaljevanju povzetih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso sporne: Tožnik je bil kot policist 22. 5. 2009 v večernem času razporejen v skupino, ki je preverjala alkoholiziranost udeležencev v prometu v okviru akcije „promil“. Po radijski zvezi je bil obveščen, da se mu približuje pobegli voznik belega kombija, zato ga je poskušal ustaviti. Ker voznik na tožnikove znake ni reagiral, se je tožnik usedel v svoj avto in nemudoma odpeljal za njim z lučjo in sireno. Za njim sta v drugem avtomobilu pobeglega voznika zasledovala še dva policista. Pobegli voznik je nato zapeljal s ceste in kombi ustavil. Za njim je ustavil tudi policist in ko je poskušal opraviti identifikacijo voznika, je opazil, da so vrata na voznikovi strani zaklenjena in da voznik skuša pobegniti na sovoznikovi strani. Zato je nemudoma in eksplozivno stekel na drugo stran vozila, kjer je voznika tudi prijel. Na način hoje in teka ni mogel biti pozoren, ker je bila vsa njegova pozornost usmerjena na nevarnega kršitelja. Med tekom si je poškodoval desni gleženj.

6. Bistvena je dejanska ugotovitev prvostopnega sodišča, da si je tožnik poškodoval desni gleženj v trenutku, ko je nemudoma in eksplozivno stekel na drugo stran vozila, da bi prijel voznika, ki je poskušal pobegniti. Pri hitrih, eksplozivnih reakcijah obstaja možnost nastanka poškodbe, toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora biti nevarnost povečana. Objektivna odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter da kljub še tako veliki skrbnosti ni moč preprečiti nastanka praviloma znatne škode. Eksploziven tek za povprečnega poklicnega policista ne predstavlja neobičajno nadpovprečnega tveganja za nastanek škode. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je presoja sodišča prve stopnje nevarne dejavnosti zmotna. Konkretne okoliščine primera so sicer pravilno ugotovljene, niso pa v takšni vzročni zvezi z delom, ki ga je opravljal tožnik, da bi dejavnost povzročile za posebno nevarno.

7. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnik po službeni dolžnosti ustavljal voznika pobeglega kombija, ki je skušal pobegniti, vendar slednje ni v nobeni vzročni povezavi z nastalo škodo. Tožnik se namreč ni ponesrečil, ko je poskušal ustaviti pobeglo vozilo. Tudi ugotovitev, da tožniku ni moglo biti znano, koliko oseb je v avtomobilu in kako nevarne so, nima nobenega pomena za nastanek škode glede na izrecno ugotovitev prvostopne sodbe, da se je tožnik poškodoval, ko je eksplozivno stekel na drugo stran vozila, saj do škodnega dogodka ni prišlo zaradi sodelovanja drugih oseb, ki so bile v vozilu. Tudi dejstvo, da je tožnik pobeglega voznika prijel sam, brez pomoči drugih policistov, nima nobenega pomena za nastanek škode, ki je nastala pri eksplozivnem teku. Zato se je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava izkazal kot utemeljen, saj v tej škodni zadevi ne gre za objektivno odgovornost (131. člen OZ).

8. Ker sodišče prve stopnje dokaznih zaključkov v zvezi z zatrjevano krivdno odgovornostjo zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni naredilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 380. člena ZPP).

9. Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).