Jedro

Vendar je bilo treba pri presoji v obravnavanem primeru upoštevati tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc (za nazaj).

Tako je bilo treba tudi v obravnavani zadevi upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.

Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini tega posameznega določila. Prav tako nista imela vpliva na oblikovanje pogodbenih pogojev glede predčasnega odplačila ter drugih bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Ker torej valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.

Tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot Ustavno sodišče RS v zadevi Up-14/21 do 30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.

V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da toženka v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla predvideti svetovne gospodarske krize in posledično velikega padca EUR v razmerju do CHF v letu 2015, saj slednje ni bilo pričakovano za toženko kot bančnega strokovnjaka, ter tudi ne odločitve tuje nacionalne banke v zvezi s tečajem CHF/EUR, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je standard pojasnilne dolžnosti v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektiven in gre za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika.

Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni.

Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I. izreka ugotovilo, da sta pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu številka 615-153-169 z dne 15. 1. 2008 in notarski zapis pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu številka 615-153-169 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in ustanovitvi hipoteke na podlagi 142. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), notarja A. A. iz Maribora, opr. št. SV 180/2008 z dne 30. 1. 2008, nična. V točki II. izreka je ugotovilo, da je vknjižba skupne hipoteke pod ID pravice: ... pri nepremičnini ID: parcela .../33, ID: . in nepremičnini ID znak: parcela .../12, ID: ..., ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi zgoraj navedenega notarskega zapisa za zavarovanje denarne terjatve v znesku glavnice 164.000,00 CHF s pripadki oziroma v evro protivrednosti po referenčnem tečaju ECB na dan plačila, s pogodbenimi obrestmi po obrestni meri, ki znaša dvanajstmesečni LIBOR CHF+1,20 % letno, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti citiranega notarskega zapisa neveljavna in se izbriše. V točki III. izreka je še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih argumentov ter predlaganih dokazov toženke, ki govorijo v prid zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke (v nadaljevanju tožniki), in sicer se ni opredelilo do stališča toženke glede delne ničnosti kreditne pogodbe v primeru ugotovitve nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja, do stališča glede izključitve uporabe Direktive sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13) ter s tem povezane sodne prakse sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), nadalje do stališča, da določbe kreditne pogodbe ne morejo biti predmet presoje z vidika Direktive 93/13 in Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ker ne predstavljajo pogodbenega pogoja v smislu navedenih aktov, temveč pogoj, o katerem sta se pogodbeni stranki dogovorili posamično.

Sodišče tudi ni opravilo dokazne ocene pisnih izjav prič B. B., C. C. in D. D. Z opisanim ravnanjem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Opustitev ustrezne obrazložitve pa predstavlja tudi kršitev 22. in 25. člena URS. Očitno je sodišče prve stopnje pri odločanju štelo za relevantno tudi splošno prakso, saj je svojo odločitev utemeljilo tudi na podlagi izpovedbe E. E., medtem pa se glede pisnih izjav B. B. in C. C., ki se obe nanašata na splošno poslovno prakso toženke, ni opredelilo.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo pri presoji pojasnilne dolžnosti, ki jo je dal F. F. Toženka citira prakso SEU in navaja, da sodišče prve stopnje te prakse ni upoštevalo na pravilen način, ko je ugotovilo, da so bila pojasnila F. F. zgolj obvestila o splošnem tveganju možnosti nihanja tečaja CHF, ne pa tudi podrobnejša in natančna opozorila. Zaradi tega je ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna, kar predstavlja pritožbeni razlog iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. F. F. je namreč izpovedal tudi o tem, da je strankam pojasnil, da če švicarski frank naraste za 25 %, se za toliko poveča tudi obrok po kreditni pogodbi, poveča pa se tudi glavnica. Sodišče je pri presoji pojasnilne dolžnosti izhajalo iz napačne predpostavke, da odplačevanje kredita v CHF vsebuje kompleksen mehanizem, ki ga povprečen potrošnik naj ne bi bil sposoben razumeti, sodišče prve stopnje sicer konkretno ne pojasni, kakšno bi moralo biti ustrezno informiranje potrošnika in zato sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka le sklepa, da sodišče prve stopnje meni, da je treba potrošniku v okviru pojasnilne dolžnosti predstaviti tudi konkretne izračune vpliva spremembe tečaja na kreditne obveznosti, vendar je taka zahteva povsem pretirana.

Toženka izpostavlja tudi zadevo SEU Paribas, na katero se sodba sicer izrecno ne sklicuje, vendar je sklepati, da zahteva sodišča prve stopnje po informiranju potrošnikov o delovanju kompleksnega mehanizma, izhaja ravno iz te zadeve, vendar gre v zadevi Paribas za bistveno drugačen produkt.

V vsakem primeru toženka meni, da je pri presoji pojasnilne dolžnosti uporaba Direktive 93/13 in s tem povezane prakse SEU v konkretnem primeru izključena. V času sklepanja zadevne kreditne pogodbe je namreč pravno podlago za sklepanje potrošniških kreditov v tuji valuti predstavljal Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK-UPB1, 2004). Izključitev uporabe Direktive 93/13 v smislu člena 1(2) le-te nadalje utemeljuje 371. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer načelo monetarnega nominalizma. V zvezi s tem se sklicuje na zadevo C-81/19 SEU, v kateri je SEU odgovorilo, da je člen 1(2) Direktive 93/13 treba razlagati tako, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, temveč temelji na pravilu, ki se v skladu z nacionalnim pravom med pogodbenima strankama uporablja, če v zvezi s tem ni bilo dogovorjeno drugače, ne spada na področje uporabe te direktive. V predmetni zadevi gre v bistvenem za podoben primer, saj sta pogodbeni stranki sklenili čisti devizni kredit, kjer sta se dogovorili, da se kredit vrača v CHF.

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru napačno ugotovilo dejansko stanje, kar je posledica dejstva, da pri dokazni oceni ni sledilo metodološkim napotkom, ki izhajajo iz 8. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, ali je sodišče izpovedi F. F. sploh sledilo, oziroma ali je le ocenilo, da niti pojasnila, v zvezi s katerimi je izpovedal, ne zadoščajo za ustrezno informiranje tožnikov kot potrošnikov. Iz konteksta 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe lahko toženka sklepa le slednje, kar je posledica napačnih materialnopravnih izhodišč pri presoji pojasnilne dolžnosti. V okviru dokazne ocene bi morali upoštevati tudi pisne izjave prič C. C. in B. B., ki se nanašajo na splošno poslovno prakso toženke pri ponudbi kreditov v CHF. Tako sodišče prve stopnje ne bi smelo zgolj povzemati izpovedb strank in prič, pač pa vsak dokaz posebej in skupaj tudi oceniti. Sodišče prve stopnje naj bi pri povzemanju izpovedbe priče F. F. izpustilo nekaj pomembnih dejstev, ki so navedena v točki 3.23 pritožbe.

Prav tako je treba izpostaviti dejstvo, da je toženka v samo kreditno pogodbo vključila izrecno opozorilo na valutno (in obrestno) tveganje ter pogodbeno klavzulo o možnosti predčasnega poplačila oziroma konverzije (17. člen kreditne pogodbe), kar bi pri povprečnem potrošniku, poleg zgoraj navedenih pojasnil, moralo vzbuditi posebno pozornost. Še več, druga tožnica je izpovedala, da ji je toženka ob znatni apreciaciji leta 2014 ponudila konverzijo (možnost prestavitve v evrski kredit), pa se tožnica za to ni odločila, razen tega je notar vsem udeležencem notarskega zapisa tudi na razumljiv način opisal vsebino ter pravne posledice sklenjenega pravnega posla, notarski zapis pa je tudi javna listina.

V zvezi s presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja je sodišče prve stopnje prav tako napačno uporabilo materialno pravo, toženka pa tudi ni bila v slabi veri, če ni bila zadostno opravljena pojasnilna dolžnost. Z informacijo oziroma pojasnilom, da "se ne ve, kaj bo", ter da je lahko tudi "katastrofa", kar je bilo prikazano na več načinov, kaže na to, da je bila pojasnilna dolžnost zadostno opravljena.

Toženka ponavlja tudi trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla predvideti svetovne gospodarske krize in posledično velikega padca EUR v razmerju do CHF v letu 2015, saj slednje ni bilo pričakovano niti za toženko kot bančnega strokovnjaka ter tudi ne odločitve Švicarske nacionalne banke v zvezi s tečajem CHF/EUR. Četudi je toženka strokovnjak na področju bančništva, v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF/EUR s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti. Za gibanje tečajnega razmerja CHF/EUR pa bi lahko vedela tudi tožnika, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da sta bila s strani toženke izrecno opozorjena. V zvezi s presojo obstoja znatnega neravnotežja toženka graja odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu in poudarja, da teže bremena, ki izvira iz prevzetega valutnega tveganja, ni mogoče ocenjevati ločeno od obrestnega tveganja. V določeni meri so namreč negativne učinke gibanja tečaja blažili oziroma jih v pretežni meri celo izničili pozitivni učinki obrestne mere, na kar kaže tudi dejstvo, da je obrok po sklenitvi kreditne pogodbe znašal 880,88 CHF oziroma v času vložitve odgovora na tožbo dne 12. 6. 2020 518,80 CHF, kar je znašalo na dan sklenitve kreditne pogodbe 543,14 EUR oziroma na dan vložitve odgovora na tožbo 484,99 EUR, kar je skladno tudi z izpovedbo druge tožnice. Kljub uresničevanju valutnega tveganja so se torej obveznosti tožnikov na račun variabilne obrestne mere celo zmanjšale, zato se znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v konkretnem primeru sploh ni uresničilo.

Eventuelna ugotovitev nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja nima za posledico ničnosti celotne kreditne pogodbe, temveč zgolj njeno delno ničnost, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sankcija ničnosti je najstrožja pogodbena sankcija in kot taka zadnje sredstvo, ki ga lahko utemelji predvsem le izrazito javni interes ali kršitev temeljnih moralnih norm. To je tudi skladno s prvim in drugim odstavkom 88. člena OZ. V primeru delne ničnosti je izbrisni zahtevek tožnice v vsakem primeru neutemeljen.

Ker je pritožba utemeljena glede glavne stvari, je nepravilen tudi izrek pod točko III izpodbijane sodbe, v kateri je bilo toženki naloženo plačilo pravdnih stroškov tožnikov.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnikom naloži plačilo pravdnih stroškov toženke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožniki v odgovoru na pritožbo prerekajo navedbe iz pritožbe in se zavzemajo za njeno zavrnitev in za potrditev izpodbijane sodbe. Strinjajo se s stališči sodišča prve stopnje in zahtevajo povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v CHF in sporazuma o zavarovanju terjatve na nepremičnini tožnikov, utemeljilo na ugotovitvah, da je šlo za, s strani toženke, enostransko, v naprej pripravljeno (tipsko) kreditno pogodbo, pri kateri na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere, tožnika nista imela možnosti vplivati, da v kreditni pogodbi določena valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja in sta izključno tožnika prevzela neomejeno valutno tveganje, da uslužbenec toženke tožnikov ni opozoril, kaj vse vpliva na gibanje tečaja CHF, katerega spremembe so lahko hipne in nenadne ter povsem neomejene, in da uslužbenec toženke tožnikoma ni predstavil vseh ekonomskih posledic morebitnega tveganja nihanja menjalnega tečaja. Tako je nadalje ugotovilo, da pojasnilna dolžnost s strani toženke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnika nista bila seznanjena s posledicami sklenitve kreditne pogodbe na način, da bi jima bilo pojasnjeno, da gre v pogodbi za neomejeno tveganje, s čimer je toženka kot banka kršila 4. alinejo 24. člena ZVPot.

Glede očitanih procesnih kršitev:

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo tožena stranka izrecno uveljavlja tudi v pritožbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus.

Pritožba uveljavlja tudi kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe F. F. ugotovilo, da je šlo zgolj za obvestila o splošnem tveganju možnosti nihanja tečaja CHF, ne pa tudi za podajo podrobnejših in natančnih opozoril.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za tako imenovano protispisnost, ki se mora nanašati na odločilna dejstva, pri čemer je protispisnost napaka povsem tehnične narave, ko sodišče samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov, in šele potem tako vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zgolj ocenilo izpovedbo priče F. F. in ni napačno preneslo njegove izjave v obrazložitev sodbe. Morebitna napačna presoja določenega dokaza pa lahko pomeni zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe presojalo v okviru tega pritožbenega razloga (2. točka prvega odstavka 338. člena in 340. člen ZPP).

Prav tako ni podana v pritožbi izrecno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to je kršitev načela kontradiktornosti, ki jo pritožba uveljavlja s tem, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb v zvezi z delno ničnostjo kreditne pogodbe glede izključitve uporabe Direktive 93/13, do navedb o tem, da določbe kreditne pogodbe ne morejo biti predmet presoje z vidika Direktive 93/13 in ZVPot, ker dogovor o valutni klavzuli (CHF) ne predstavlja pogodbenega pogoja v smislu navedenih aktov, temveč pogoj, o katerem sta se pogodbeni stranki dogovorili posamično, in ker se ni opredelilo oziroma ni opravilo dokazane cene pisnih izjav prič B. B., C. C. in D. D. v zvezi s splošno poslovno prakso toženke pri ponudbi kreditov v CHF.

Bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka, določeno v 5. členu ZPP, po katerem mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Sicer je načelo kontradiktornosti del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), katere del je med drugimi tudi pravica do obrazloženosti sodne odločbe, ki zajema obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost, ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Na področju dokazovanja pa pravica do izjave omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede.

Ne držijo pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje ni direktno opredelilo do stališča toženke glede izključitve uporabe Direktive 93/13 in s tem povezane sodne prakse SEU. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje o tem jasno opredelilo v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, zato zgoraj navedena procesna kršitev ni podana. Enako velja za pritožbena zatrjevanja o tem, da dogovor o kreditu v CHF ne predstavlja splošnega (formularnega) pogoja, temveč pogoj, o katerem sta se stranki dogovorili posamično. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da v kreditni pogodbi določena valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja, saj je le-ta bila vnesena v vnaprej pripravljeno kreditno pogodbo, ki so jo tožniki lahko le podpisali.

Kar zadeva pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do stališča toženke glede delne ničnosti kreditne pogodbe v primeru ugotovitve nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišču prve stopnje do teh navedb niti ni bilo treba opredeliti, saj iz celotne obrazložitve izhajajo razlogi, zakaj je nična celotna pogodba. Ni namreč nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.

15.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pisnih izjav prič B. B., C. C. in D. D. v zvezi s splošno poslovno prakso toženke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da očitana kršitev načela kontradiktornosti tudi iz tega razloga ni podana. V postopku namreč ni bilo pomembno, kakšna je bila splošna poslovna praksa toženke ob sklepanju kreditov, temveč kakšno je bilo postopanje toženke v konkretni zadevi ob konkretni odobritvi spornega kredita. Res je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo tudi na podlagi izpovedbe priče E. E., vendar pa iz celotnega dokaznega postopka pravilno izhaja, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti v konkretni zadevi tožnikoma ni ustrezno opravila, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zato izpovedba te priče niti ni bila bistvena.

Materialnopravna podlaga:

16.Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določbe ZPotK, OZ ter ZVPot v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13).

17.Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Velja torej: kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU.

18.Vendar je bilo treba pri presoji v obravnavanem primeru upoštevati tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.

19.Odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na zadevo SEU C-81/19, v kateri se je zastavilo vprašanje, ali določilo romunskega civilnega zakonika, ki odraža načelo denarnega nominalizma, predstavlja razlog za izključitev uporabe Direktive 93/13, zato naj bi bilo v predmetni zadevi, ker tudi slovenski OZ v 371. členu določa načelo denarnega nominalizma, izključena uporaba Direktive 93/13. Res je bil v obravnavani zadevi sklenjen devizni kredit, s katerim se je toženka zavezala izplačati znesek kredita v evrski protivrednosti CHF, tožnika pa sta se zavezala plačevati obroke kredita po vsakokratni vrednosti CHF, prav tako v evrski protivrednosti. Vendar je bistveno, da sta tožnika plačo in dohodke prejemala v EUR in sta morala ob zapadlosti vsakega mesečnega obroka obračunavati mesečni znesek obroka po takratni trenutni vrednosti valute CHF in za vračilo kreditnega obroka "kupovati" takratno vrednost CHF ter sta tako v obdobju odplačevanja kredita morala vračati bistveno več, kot sta prejela. Iz tega razloga je treba tudi to določbo OZ razlagati v duhu Direktive 93/13 in jo, ker nasprotuje varstvu potrošnikov, iz uporabe izključiti.

20.Pritožba nadalje izpostavlja tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določila ZPotK in ne ZVPot, saj je ZPotK v razmerju do ZVPot lex specialis. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da se po izrecni določbi tretjega odstavka 21. člena ZPotK za potrošniške pogodbe poleg ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Tak predpis je ZVPot, ki ureja širši obseg pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK. Kot izhaja iz točke 31 obrazložitve sklepa VSRS II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, je zato vselej možna presoja nepoštenosti pogoja po ZVPot.

21.Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru glede nepoštenih pogodbenih pogojev in sankcije ničnosti tako pravilno uporabilo 23. in 24. člen ZVPot. Pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Zakonodajalec je zahteval, da so pogodbeni pogoji jasni in za nejasne pogoje določil, da se morajo razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot).

22.Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec prenesel v slovenski pravni red Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13). Drugače kot po slovenskem pravu, izpolnjena zahteva jasnosti preprečuje presojo poštenosti pogoja, če se ta nanaša na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za storitve ali blago (člena 4(2) Direktive 93/13).

23.V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo. Sodišče EU je zavzelo stališče, da je v prosti presoji države članice, ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov s tem, da ne bo prenesla v svojo ureditev omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13, ki preprečuje presojo nepoštenosti jasnih pogodbenih pogojev. Sodišče EU je tudi pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju.

Kot temeljno izhodišče razlage je treba upoštevati, da je varstvo potrošnikov utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama.

Glede pogodbenega pogoja, ki vsebuje valutno klavzulo:

24.Glede pritožbenega očitka, da gre v zvezi z valutno klavzulo v kreditni pogodbi za posamično dogovorjen pogoj, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženki pravilno pojasnilo, da v predmetni zadevi ne gre za posamično dogovorjen pogoj, saj sta prvotožnik in drugotožnica izpovedala, da sta na banki podpisala pogodbo, ki jo je vnaprej pripravila toženka, na podlagi katere jima je nato ta posodila določeno količino denarja, ki sta se ga zavezala vrniti v točno določeni valuti in posameznih mesečnih obrokih, skupaj s pogodbenimi obrestmi. Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini tega posameznega določila. Prav tako nista imela vpliva na oblikovanje pogodbenih pogojev glede predčasnega odplačila ter drugih bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Ker torej valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.

Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja v obravnavani zadevi:

a) Glede pojasnilne dolžnosti:

25.Sistem evropskega prava varstva potrošnikov "temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino." Zaradi tega izhodišča, na katerem temelji Direktiva 93/13, razlaga določb potrošniškega prava, ki ureja pojem in sankcije nepoštenih pogojev, zahteva, da mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe, ter povezanost pomena tega izhodišča s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.

26.Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago SEU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.

27.V zadevi II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 je Vrhovno sodišče RS v točki 15 obrazložitve zavzelo jasno stališče, kakšna mora biti pojasnilna dolžnost banke. Tako mora kreditojemalec biti jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, ki ga bo morda, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke. Kaj pomeni zelo velika depreciacija valute države, v kateri ima posojilodajalec stalno prebivališče, in v kateri prejema plačo, je treba oceniti glede na okoliščine primera. Med njimi izstopajo pomen obračunske valute (v tem primeru CHF) v obdobjih večjih kriz in finančnih pretresov (valuta varnega zatočišča), ročnost kreditne pogodbe, jasnost in razumljivost številčnih simulacij, ki so bile vključene v nekatere kreditne ponudbe ter končno vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo tega kredita.

28.Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji potrebne stopnje po informiranju potrošnikov in tudi tožnikov v obravnavani zadevi izhajalo iz stališč, ki jih je zavzelo SEU v zadevi Paribas, vendar v nadaljevanju napačno navaja, da navedeno stališče ni uporabljivo, ker naj bi v tej zadevi šlo za kompleksnejši produkt, kot to velja za kredit tožnikov (šlo naj bi za produkt "Helvet Immo").

29.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zadevi SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas Personal Finance SA) šlo za podobno pravno in dejansko vprašanje kot v obravnavani zadevi, saj iz točke 9. sodbe SEU izhaja, da je bila tudi v tej zadevi sklenjena kreditna pogodba v švicarskih frankih po 4,95 % obrestni meri, ki ga je načeloma treba plačati v 276 fiksnih obrokih, odplačuje pa se v evrih. Čeprav zadeva ni izvirala iz pravdnega postopka, temveč iz izvršilnega, kjer je bil dovoljen rubež denarnih prejemkov, navedena okoliščina ni bistvena. Bistveno je, da se je tudi v tem postopku postavilo vprašanje poštenosti in s tem dopustnosti nekaterih pogojev v kreditni pogodbi (točka 13. in 14. sodbe SEU). Dve izmed zastavljenih vprašanj predložitvenega sodišča sodišču SEU sta bili namreč tudi, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da pogoji, ki določajo plačila v fiksnih obrokih, ki se prednostno uporabijo za poplačilo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja (pogodbe) in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, ki se lahko zaradi sprememb menjalnega tečaja znatno poveča, ustvarjajo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, zlasti ker potrošnika izpostavljajo nesorazmernemu tečajnemu tveganju, in ali je treba člen 4 Direktive 93/13 razlagati tako, da morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izrašen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se ob sklenitvi pogodbe nanašata na predvidljive gospodarske razmere, v obravnavanem primeru na posledice gospodarskih težav v letih od 2007 do 2009 za spremembe menjalnih tečajev, pri čemer se upoštevajo strokovnost in znanje poklicnega kreditodajalca ter njegova dobra vera (točka 20 sodbe EU). Na ta vprašanja je SEU podalo odgovore in prav takšna vprašanja se kot bistvena pojavljajo tudi v predmetni zadevi. Četudi se sodišče prve stopnje ni izrecno sklicevalo na navedeno zadevo SEU, je pri presoji pravnega razmerja pravilno izhajalo iz stališč, navedenih v njej.

30.Tako iz gornje zadeve "Paribas" izhaja, "da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice na njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.

31.Tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot Ustavno sodišče RS v zadevi Up-14/21 do 30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Ustavno sodišče RS, odločitve katerega so v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) obvezne, pa še poudarja, da kot vse druge informacije v zvezi z obsegom potrošnikove obveznosti, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, morajo številne simulacije prispevati k temu, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev in s tem tveganja, neločljivo povezanega s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti.

32.Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje iz točke 23. obrazložitve izpodbijane sodbe, da iz izpovedbe priče F. F. ni mogoče prepričljivo zaključiti, da je toženka tožnikom nudila ustrezna pojasnila v zvezi s kreditom v tuji valuti na način, da bi tožniki lahko sprejeli informirano odločitev. Kot izhaja iz izpovedbe drugotožnice G. G., nikoli ni bilo nobenih grafov ali tabel, ki bi predstavljale gibanje tečaja za nazaj, iz izpovedbe prvotožnika H. H. pa, da je uslužbenec Kočar omenil, da lahko pride do minimalnega 'skakanja gor pa dol', prav tako je ob tem, ko je bila priči F. F. predočena izpovedba obeh tožnikov, da jima je bilo glede valutnega tveganja pojasnjeno, da lahko pride do spremembe par procentov gor ali dol, slednji izpovedal, da je on to razlagal za nazaj, za naprej pa nihče ne ve, kaj se bo dogajalo, in da je izpovedal tudi, da se lahko zgodi katastrofa.

33.Prav tako je toženka v drugi pripravljalni vlogi na strani 10 sama zatrjevala, da je zahteva po informiranju v obliki različnih grafov glede preteklega ter bodočega (hipotetičnega) gibanja tečaja CHF pretirana in neustrezna, čeprav je predhodno v odgovoru na tožbo na strani 21 zatrjevala, da je njen predstavnik seznanil tožnika o preteklem gibanju tečaja CHF tudi z grafom. Dejstvo, da banka tedaj niti ni razpolagala z ustreznimi grafi glede preteklega gibanja tečaja CHF napram EUR, je potrdil ob svojem zaslišanju F. F., ki je izpovedal, da ob samem pojasnjevanju določil kreditne pogodbe ni imel nobenih ustreznih grafov, in da na banki tedaj s tem niso razpolagali. Navedeno pa izhaja tudi iz zaslišanja prvotožnika in drugotožnice, ki sta izpovedala, da jima z nobenimi grafi ni bilo prikazano delovanje oziroma nihanje morebitnih menjalnih tečajev.

34.Nadalje toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da bi ob podajanju informacij pred najetjem kredita, uslužbenec toženke tožnika opozoril na to, da lahko vojne ali večje gospodarske krize bistveno vplivajo na spremembo valute. Zato je informacija F. F., da lahko pride do katastrofe, ob tem, ko tožnikoma tudi ni bila prikazana nobena simulacija niti preteklega niti bodočega gibanja tečaja CHF napram EUR, nezadostna. Takšno ustno pojasnilo, ko le-to ni bilo podprto numerično ali grafično, pa ne zadošča. Še zlasti bi tožnika morala biti obveščena, da imata poleg koristi ob takšnem kreditiranju, lahko tudi znatne negativne finančne posledice, ker je bil kredit najet za 30 letno obdobje odplačevanja.

35.Posebna dokazna ocena izpovedb prič B. B., prav tako referentke, zaposlene pri toženki, kot tudi D. D. ter C. C. s strani sodišča prve stopnje, ki pri konkretnem dajanju informacij tožnikoma za sporni kredit, ki pri sklepanju kredita niso bili prisotni, glede na zgoraj navedeno, ni bila potrebna. Tudi sicer pa je bil D. D. s strani toženke predlagan kot priča zgolj za razjasnitev glede splošnega ravnanja bank za zavarovanje pred valutnim in obrestnim tveganjem in glede tega, kakšen dobiček morebiti lahko banka ustvarja na račun apreciacije oziroma depreciacije valute CHF napram EUR, kar v konkretni zadevi ni bilo bistveno.

36.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da toženka v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla predvideti svetovne gospodarske krize in posledično velikega padca EUR v razmerju do CHF v letu 2015, saj slednje ni bilo pričakovano za toženko kot bančnega strokovnjaka, ter tudi ne odločitve tuje nacionalne banke v zvezi s tečajem CHF/EUR, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je standard pojasnilne dolžnosti v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektiven in gre za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 27. obrazložitve in v zadevi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 v točki 68. obrazložitve sta sicer bila glede večine deležnikov finančna kriza in ukrep švicarske centralne banke zanje nepredvidena dogodka, vendar to ne pomeni, da so bila nepredvidljiva tudi močnejša nihanja CHF v dolgoročnem, v konkretnem primeru 30 letnem obdobju, zlasti v času gospodarskih kriz. Tako iz izpovedbe priče F. F. ne izhaja, da bi tožnika opozoril vsaj na to, da se valutna razmerja lahko znatno spremenijo v času večjih gospodarskih krize.

37.Tako so neutemeljena tudi pritožbena zatrjevanja, da toženka v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF/EUR s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti, saj se je kot profesionalni strokovnjak tega lahko zavedala.

Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnika na podlagi zgoraj danih pojasnil nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Zaradi neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti sta tožnika pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in nista mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto.

b.) Glede dobre vere:

39.Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto.

Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.

40.Izostanek ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja ustvarja napačno predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe, vezane na tujo valuto, ki so v obravnavani zadevi opredeljene tako, da vključujejo tudi morebitna zelo velika nihanja tečaja in s tem tudi možnost zelo velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošten pogodbeni pogoj.

41.Sodišče druge stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, tudi upoštevalo razlago SEU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.

Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika. Sodišče potemtakem presodi, ali bi razumen potrošnik, ki bi bil v enakopravnem položaju z banko in imel tudi dejanski vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev, pristal na s strani banke vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja.

42.V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ne pa neobičajna, nepredvidljiva. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke, pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja, pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ne pa neobičajna in nepredvidljiva. Potrošnik zato utemeljeno pričakuje omejeno aleatornost kreditne pogodbe vsaj v delu, ki ni odvisen od njegove kreditne sposobnosti; torej da njegova obveznost odplačila v domači valuti ne bo enostransko povsem prepuščena denarnemu in valutnemu trgu. Tožnik pa ni bil izpostavljen le neobičajnemu, nepredvidljivemu, zelo velikemu valutnemu tveganju, ampak tudi obrestnemu tveganju zaradi vezanosti na medbančno obrestno mero LIBOR.

43.Pri tem ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka in tudi sodišče prve stopnje. Taka pogodbena vsebina pa glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino.

44.V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik v celoti prevzel tudi neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Hkrati so bili interesi tožnikov kot potrošnikov močno prizadeti zaradi velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja.

45.Toženka ni upoštevala, da imata tožnika dohodke le v domači valuti in sta bila s tem povsem izpostavljena valutnemu tveganju in valutnemu trgu, sama pa je lahko valutno tveganje izključila z zaprto, oziroma nevtralno devizno pozicijo. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj tožnikov, ki potencialno zelo velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki v domači valuti, s čimer bi zaradi plačilne nesposobnosti lahko zapadla v spiralo zadolženosti.

46.Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo. Kot obrazloženo, je merilo dobre vere objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Kot je že bilo pojasnjeno, ne gre za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Banka je kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

47.Pomembno je torej, ali je banka ravnala s profesionalno skrbnostjo. Navedeno izhaja tudi iz sodbe SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), in sicer da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem (točka 65. sodbe).

48.Tako so neutemeljena tudi pritožbena zatrjevanja, da teže bremena, ki izvira iz prevzetega valutnega tveganja, ni mogoče ocenjevati ločeno od obrestnega tveganja, in da so v določeni meri negativne učinke gibanja tečaja blažili oziroma jih v pretežni meri celo izničili pozitivni učinki nižje obrestne mere, na kar naj bi kazalo dejstvo, da je obrok ob sklenitvi kreditne pogodbe znašal 880,88 CHF, v času vložitve odgovora na tožbo pa 518,80 CHF, in da se zato znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v konkretnem primeru ni uresničilo. Navedena pritožbena zatrjevanja so nerelevantna, saj je bila valutna klavzula bistvena sestavina pogodbe in je bila le-ta že ob sklenitvi pogodbe vključena vanjo, toženka pa ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, ter je tako že ob sklenitvi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank.

49.Po obrazloženem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženka kršila načelo vestnosti in poštenja, oziroma slednja ni bila v dobri veri, ker pri sklepanju kreditne pogodbe, kjer je šlo za izrazito asimetrično razmerje med banko in potrošnikom, ob neustreznih pojasnilih, niso bili upoštevani tudi zgoraj navedeni socialni vidiki.

Glede možnosti konverzije:

49.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi lahko tožnika pogodbo konvertirala v evrski kredit, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da na splošno možnost spremembe (konverzije) v evrski kredit, ki je po svoji vsebini novacija kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto, potrošniku še ne zagotavlja učinkovite obrambe pred škodljivimi posledicami obravnavanega valutnega tveganja.

50.Od povprečnega potrošnika, ki ni bil ustrezno poučen o možnosti tudi zelo hudih negativnih posledic sklenjene pogodbe, kot je bil primer v obravnavani zadevi, ni mogoče pričakovati, da bo ustrezno uporabil možnost konverzije. Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.

51.V obravnavani kreditni pogodbi pa možnost konverzije niti ni bila dogovorjena. V 17. členu sporne kreditne pogodbe sta opredeljeni le možnost predčasnega plačila celotnega kredita (v sedanji vrednosti) in možnost, da kreditojemalec poda banki vlogo za refinanciranje obstoječega kredita z novim, v obeh primerih pa je dolžan kreditojemalec plačati stroške predčasnega poplačila (dokaz A3). V obeh primerih je tako v ospredju predčasno poplačilo, ki ohranja vse pogodbene elemente valutnega tveganja, saj se pogodbene obveznosti obstoječega kredita ne spremenijo, ampak je podana le predčasna zapadlost celotnega kredita. Ob tem tudi ni opredeljenih nobenih elementov refinanciranja, ki je po vsebini zgolj najem novega kredita za poplačilo prejšnjega. Tako je banka ohranila položaj močnejše stranke, ki v bistvenem določa usodo pogodbe in je nerelevantno, da je med trajanjem pogodbe tožnikoma ponudila najem novega kredita v EUR za poplačilo starega v CHF, tožnika pa tega nista želela.

52.Ob tem je odločilno tudi, da možnost ali celo realizacija pojasnjene novacije ne odreka potrošniku varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če potrošnik izrazi voljo, da svojih pravic ne uveljavlja, potem ko je bil o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjen, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi. Slovenska ureditev jasno določa, da je prenovitev brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila (326. člen Obligacijskega zakonika - OZ). V tej zvezi je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da ima potrošnik pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto.

Glede ničnosti pogodbe:

53.Sankcije zaradi kršitve po slovenskem pravu in pravu EU so različne. Pravo EU določa sankcijo, da nepošteni pogoj ne zavezuje (člen 6(1) Direktive 93/13), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero, kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen OZ). Sodišče EU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošteni pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa če gre hkrati tudi za nepošteni pogoj v skladu z merili Direktive 93/13. Sodišče EU je namreč zavzelo stališče, da prilagoditev nepoštenega pogodbenega pogoja ni dovolj učinkovita, da bi odvrnila ponudnika od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (člen 7(1) Direktive 93/13).

54.Pogodba mora praviloma obstajati še naprej brez kakršne koli druge spremembe, razen tiste, ki izhaja iz odprave nepoštenih pogojev, če je tak nadaljnji obstoj pogodbe v skladu s pravili nacionalnega prava pravno mogoč (člen 6(1) Direktive 93/13), kar je treba preveriti v skladu z objektivnim pristopom. V obravnavani zadevi bi odstranitev nepoštenega pogodbenega določila, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti, spremenila naravo kreditne pogodbe, s čimer niso izpolnjeni pogoji, da bi ta lahko ostala še naprej v veljavi brez nepoštenega pogoja. V slovenski ureditvi tudi ni dispozitivnih določil (veljavnih v času sklenitve obravnavane kreditne pogodbe), ki bi lahko nadomestila nepošteni pogoj, kar je sicer le izjemoma dopustno. Sodišče EU je tudi zavrnilo možnost, da bi nacionalno sodišče s konkretizacijo nacionalnih splošnih načel nadomestilo neustrezno vsebino nepoštenega pogoja. Potrošnik bi lahko ohranil v veljavi obravnavano kreditno pogodbo le, če bi se odpovedal varstvu pred nepoštenim pogojem, vendar v obravnavani zadevi ni dvoma, da tožnika ves čas nasprotujeta kreditni pogodbi prav s sklicevanjem na varstvo pred nepoštenimi pogoji.

55.Glede na navedeno zaradi ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je štelo sporno kreditno pogodbo za nično, je zato pravilna. Ker je bila sestavni del kreditne pogodbe tudi zastavna pogodba o ustanovitvi hipoteke, je z ugotovitvijo, da je kreditna pogodba nična, prenehala terjatev toženke iz te pogodbe, v posledici česar je zaradi načela akcesornosti prenehala tudi hipoteka. S prenehanjem zavezovalnega posla je prenehal tudi razpolagalni, zato sta utemeljena tudi tožbena zahtevka v točki II izreka, ki ima svoj pravni temelj v izbrisni tožbi v skladu z določb 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

56.Ker je pritožba neutemeljena glede glavne stvari, je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je v točki III. izreka odločilo, da je toženka dolžna tožnikom v celoti povrniti stroške pravdnega postopka, saj so tožniki s tožbenim zahtevkom uspeli.

Sklepno:

57.Po obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. člen ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. členom ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica pa do stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, saj z navedbami iz odgovora na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Več o tem J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 339. členu, str.312 in 313.

2Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi (tako sodba VSRS 267/2018 z dne 5. 9. 2019).

3Tako odločba USRS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, točka 6 obrazložitve.

4O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P., Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU. Pravna praksa, št. 10/2023, priloga.

5VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016, v točki 13 obrazložitve pojasnjuje v zvezi s tem tudi: "Za takšne situacije, ko direktiva ni ustrezno implementirana ali ko ni (pravočasno) implementirana, je Sodišče EU skozi sodno prakso razvilo alternative neposrednemu učinku, npr. euro skladno (konsistentno oziroma lojalno) razlago, odškodninsko odgovornost države in uporabo doktrine izključitve. Uporaba te doktrine pomeni, da se je mogoče na direktivo sklicevati tudi v okviru spora med posamezniki, vendar samo zato, da bi se izključilo nacionalno pravo, ki je neskladno z direktivo, pri čemer pa se določbe direktive kot take ne uporabijo direktno za rešitev spora, pač pa se za rešitev spora uporabi nacionalno pravo, iz katerega so bile izključene neskladne določbe.

6Tako sodba VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

7Podobno tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016.

8Več o minimalni harmonizaciji tudi v povezavi s slovenskim ZVPot in slovensko sodno prakso Weingerl, P.: Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10, 2023, priloga. Glej tudi Sklepne predloge generalne pravobranilke dr. Verice Trstenjak v zadevi SEU C-484/08, Caja de Ahorros, 86. točka obrazložitve.

9SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor.

10SEU C-618/10, Banco Espanol de Crédito, 39. točka obrazložitve; SEU Banif Plus Bank, C-472/11, 19. točka obrazložitve.

11Tako odločbi USRS Up - 14/21, točka 20 in Up - 54/19 z dne 6. 7. 2023, točka 17.

12SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, C-609/19 BNP Paribas Personal Finance.

13Tako sodbe SEU C- 76/19 do C-782/19, točka 72 in C-609/19, točka 51, prav tako sodba in sklep VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.

14Tako sodba in sklep VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, točka 19. obrazložitve.

15SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve.

16VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

17SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc in tudi SEU C-609/19, Paribas Personal Finance SA, točka 70.

18Tako tudi VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve.

19VSRS sodba II Ips 8/2022.

20Tudi USRS v odločbi Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 kot ustavno neskladen opredeli položaj, kjer bi bil potrošnik pri izrazito tvegani ključni življenjski odločitvi (glede financiranja) povsem prepuščen prostemu trgu (28. točka obrazložitve). Pri tem opredeli naslednje okoliščine, ki se nanašajo na pozitivni vidik pogodbene svobode: financiranje nakupa eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine; neobičajno, neomejeno, neobvladljivo tveganje za stanovanjski kredit; odplačevanje kredita s tekočimi prihodki družine, zato je lahko ogrožen socialni položaj in možnost osebnostnega razvoja družine (26. točka obrazložitve).

21SEU C-452/18, Ibercaja Banco SA. V tej povezavi o nepomembnosti možnosti konverzije za neravnotežje položajev tudi VSL sklep I Cpg 644/2020, 41. in 42. točka obrazložitve.

22VSRS sklep II Ips 7/2022.

23SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito, točke 67-73 obrazložitve.

24SEU C-482/13, C-484/13, C-485/13 , C-487/13, Unicaja Banco in SEU C-118/17, Dunai.

25SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito.

26SEU C-421/14, Banco Primus, 71. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

27SEU C-453/10, Pereničova, 32. točka obrazložitve.

28SEU C-26/13, Kasler, točke 82-84 obrazložitve.

29SEU C-260/18, Dziubak, točke 59-62 obrazložitve. V slovenskem prevodu je napaka v 62. točki obrazložitve in 3. točki izreka. V poljski različici (jezik postopka) in drugih prevodih je navedeno, da nadomestitev ni skladna z direktivo, kar izhaja iz predhodne obrazložitve.

30Prav tam, 53. točka obrazložitve.