Jedro

Sodišče prve stopnje je toženki kršilo njeno pravico do izjave oziroma pravico, da se v postopku brani, saj ji je onemogočilo, da dokaže resničnost svojih nasprotnih, že v odgovoru na tožbo podanih trditev s predlaganimi dokazi o nenastanku zavarovalnega primera, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) po podlagi utemeljen do višine 80 % (točka I. izreka), odločitev o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo (točka II. izreka).

2. Zoper vmesno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje o obstoju škodnega dogodka, saj je v odgovoru na tožbo izrecno in obsežno navajala, da tožnica ni dokazala obstoja škodnega dogodka in ne držijo zatrjevanja tožnice, da je škodo povzročilo neznano vozilo. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da je nesporno, da je škodo povzročilo neznano vozilo in je s tem podana odgovornost toženke, ker niti tožnica sama ni znala točno izpovedati, kako je prišlo do škodnega dogodka, niti nobena priča ni znala potrditi izpovedbe tožnice, saj dejanskega trka oziroma domnevnega zadetja v tožnico ni videl nihče. Zapisnik policistov je bil izdelan naknadno, ko pa je tožnica iskala pomoč pri osebnem zdravniku, je slednji celo podvomil v možnost nastanka poškodb. Sodišče je povsem nekritično sledilo navedbi tožnice, da je utrpela telesne poškodbe, čeprav vsa listinska dokumentacija govori drugače ter je dejstvo, da tožničino zaslišanje ne more nadomestiti trditvene podlage glede resničnosti nastanka poškodbe. Sodišče ob odločanju ali je podana odgovornost toženke ni razpolagalo z dovolj strokovnim znanjem, da bi lahko na podlagi izpovedbe tožnice in dokumentacije odločilo, da je zdravstvena dokumentacija posledica dejstva zdravljenja tožnice zaradi domnevnega škodnega dogodka. Iz dopisa PP R. ob D. z dne 15. 12. 2016 izhaja, da so policisti opravili razgovor z lečečim zdravnikom, ta pa poškodbe, ki jih navaja tožnica v tožbi, ni mogel potrditi, saj glede na zatrjevanja tožnice le-teh ni mogla utrpeti, medtem ko mu tožnica v zvezi s poškodbo nog ni znala ničesar izpovedati, fotografija, predložena s strani tožnice na prvem naroku, pa je posneta 14 dni po škodnem dogodku. Sodišče bi moralo pred izdajo vmesne sodbe pridobiti mnenje izvedenca medicinske stroke, ki bi odgovoril na vprašanja ali mehanizem nastanka poškodbe ustreza trditvi tožnice, ter ali zapisi medicinske dokumentacije držijo in je zdravstvena dokumentacija tožnice posledica dejstva, da naj bi vanjo trčilo domnevno neznano vozilo. Napačen je zaključek, da je podana le 20 % soodgovornost tožnice zaradi nepremišljenega ravnanja, ko je v temi za vozilom prečkala vozišče, čeprav tam ni označenega prehoda za pešce, pri čemer je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da je pešec, ki nepravilno prečka cestišče, soodgovoren v višini 40 %. V našem primeru ni šlo za prečkanje izven prehoda, temveč za prečkanje v temi na delu vozišča izven prehoda za stoječim vozilom, ki zaradi prometne situacije (nasprotnih luči avtobusa, teme) ni moglo zaznati tožnice. Njeno ravnanje je bilo lahkomiselno, zato je prispevala najmanj v višini 50 %. Priglaša stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve obstoja dveh pravno odločilnih dejstev, in sicer: - škodni dogodek se je zgodil dne 15. 3. 2016 ob 5.40 uri in - škodo je povzročilo neznano vozilo, pri čemer ugotavlja, da je prvo pravno odločilno dejstvo nesporno, ker iz odgovora na tožbo izhaja, da toženka priznava obstoj škodnega dogodka, glede drugega pravno odločilnega dejstva pa navaja, da toženka tega ni zanikala.

V posledici navedenega je zgolj ugotovilo, da glede samega (načina) nastanka škode sledi tožničinim navedbam, nato pa se opredelilo do tožničinega soprispevka k škodnemu dogodku, ki ga je ocenilo v višini 20 % (tožnica bi morala pred prečkanjem ceste videti v njeni smeri premikajoče se vozilo, upoštevaje, da gre za neosvetljeno cesto in je vozilo po vsej verjetnosti moralo imeti prižgane vzvratne luči ob vzvratni vožnji, poleg tega pa ceste ni prečkala tik za osebnim vozilom, pa tudi če bi to storila, bi prečkala cesto tik za osebnim vozilom v temi, kjer ni prehoda za pešce, kar nikakor ni previdno dejanje, ki bi ga storil povprečno skrben odrasel človek). V posledici navedenega je izdalo vmesno sodbo, da je toženka tožnici odškodninsko odgovorna v višini 80 %, medtem ko je odločitev o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

6. Sodišče druge stopnje pri pregledu spisa ugotavlja, da prej navedena in v tem postopku pravno odločilna dejstva, da se je škodni dogodek pripetil 15. 3. 2016 ni nesporno dejstvo med strankama, saj toženka ni priznala obstoja škodnega dogodka. Ravno nasprotno. Iz odgovora na tožbo z dne 2. 3. 2017 (l. št. 14 do 19 spisa) evidentno izhaja, da toženka izrecno nasprotuje, da naj bi do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja neznanega voznika neznanega vozila, da dvomi, da je prišlo do trčenja in v zvezi s temeljem zahtevka predlaga zaslišanje voznika avtobusa ter voznika vozila G.G., sicer pa se v nadaljevanju opredeljuje tudi do tega, da je toženka opustila skrbnost, če je dejansko prišlo do dotika med njo in voznikom vozila. Navaja, da tožnica ni dokazala, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja neznanega voznika ter je podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo in ni zadostila dokaznemu bremenu o nastanku škodnega dogodka na način kot ga zatrjuje, čeprav je na njej dokazno breme. Glede nastanka škodnega dogodka tako predlaga zaslišanje policistov ter angažiranje izvedenca cestnoprometne stroke, ki naj na podlagi analize nastanka nesreče, ogleda ter izjav izdela mnenje, hkrati pa predlaga tudi postavitev izvedenca sodne medicine, ki naj se opredeli ali poškodbe, ki jih tožnica zatrjuje, ustrezajo mehanizmu nastanka zatrjevanega škodnega dogodka. Iz navedenih trditev toženke (pri katerih je vztrajala v celotnem postopku) torej ne izhaja, da priznava obstoj škodnega dogodka, niti da ne zanika, da je škodo tožnici povzročilo neznano vozilo. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma je napačno povzelo vsebino tožnikov navedb, kar pritožba izrecno graja, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je zaradi tega, ker je napačno štelo kot nesporni dejstvi, ki sta za ugotovitev obstoja škodnega dogodka in posledično odškodninske odgovornosti toženke bistvenega pomena v tej pravdi, opustilo izvedbo s strani toženke predlaganih dokazov, s katerimi je ta dokazovala neresničnost obstoja škodnega dogodka in posledično, da je tožnici škodo povzročilo neznano vozilo. S tem je toženki kršilo njeno pravico do izjave oziroma pravico, da se v postopku brani, saj ji je onemogočilo, da dokaže resničnost svojih nasprotnih, že v odgovoru na tožbo podanih trditev s predlaganimi dokazi o nenastanku zavarovalnega primera, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. V posledici navedenega, ker sodišče druge stopnje ocenjuje, da samo, glede na naravo in okoliščine primera, ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi bila z odpravo procesnih kršitev in izvedbo na drugi stopnji obširnega dokaznega postopka dokazov, ki še niso bili izvedeni na prvi stopnji in ponovno izvedbo nekaterih na prvi stopnji že izvedenih dokazov (ki v postopku na prvi stopnji kljub temu niso bili dokazno ocenjeni), ko bi se tako odločilna dejstva ugotavljala zgolj v postopku na drugi stopnji, strankam odvzeta pravica do pritožbe, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in vmesno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

9. Sodišče prve stopnje se kljub opravljenem ogledu na kraju samem, prečitanjem dokaznih listin (kot na primer policijskega poročila, zdravniškega potrdila ...) in zaslišanju policistov ter tožnice in prič G.G., J.H. in O.T., do izvedenih dokazov v povezavi z vprašanjem obstoja škodnega dogodka ter načinu nastanka le-tega ni dokazno opredelilo, čeprav je vprašanje obstoja škodnega dogodka v tem postopku bistvenega pomena. Zato bo moralo v ponovljenem postopku po potrebi ponovno izvesti nekatere že izvedene dokaze, tudi s soočenjem prič oziroma strank ter izvesti dokaze, ki jih še ni izvedlo, a jih je toženka v dokaz resničnosti svojih navedb predlagala v postopku. Katere dokaze bo ponovno in katere na novo izvedlo, pa bo seveda stvar dokazne presoje sodišča prve stopnje.

10. Po v celoti in popolnoma izvedenem dokaznem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje s temeljito dokazno oceno opredeliti do vseh izvedenih dokazov z ugotovitvijo (ne)obstoja vseh pravno odločilnih dejstev, ugotovljeno dejansko stanje subsumirati pod ustrezno pravno normo in o zadevi ponovno odločiti.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).