Jedro

Tisti, ki zatrjuje, da je lastnik stvari in zahteva od drugega, ki ima stvar v posesti, da mu stvar izroči, mora dokazati svojo lastninsko pravico (37. člen ZTLR). Tožeči stranki ta dokaz ni uspel. Zato je bil njen reivindikacijski zahtevek na izročitev stvari materialnopravno pravilno zavrnjen.

Prepovedno (negatorno) tožbo, ima na razpolago poleg lastnika stvari tudi domnevni lastnik (42. člen ZTLR). Vendar pa tožeči stranki v razmerju do tožene stranke, ki je zatrjevala in dokazala, da je na spornem prostoru pridobila lastninsko pravico na originaren način s priposestvovanjem - 28. člen ZTLR), obstoja močnejše pravice tudi ni uspelo dokazati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je sodišču predlagala, da naj odloči, da se "toženi stranki Š.M., Š.A. in Š.I. prepoveduje vznemirjati tožečo stranko Š.L. in Š. An. v njuni lastninski pravici stanovanjske hiše na stavbni parceli št.267 k.o..., zlasti pa z razširitvijo obokanega portona v pritličju navedene hiše z lesenimi vrati in namestitvijo betonske prečke namesto prvotnega oboka ter zamenjavo prvotnih lesenih vrat sprva z lesenimi vrati pravokotne oblike, kasneje pa z železnimi vrati pravokotne oblike, ki se nahajajo na severni strani tega stavbnega objekta, kot tudi uporabljati tako razširjeni in spremenjeni prostor kot tudi prostor za njim za potrebe garaže, pod izvršbo". Zavrnilo pa je tudi nadaljnji zahtevek, da je "tožena stranka dolžna izročiti in prepustiti tožeči stranki hodnik in prostor, ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše stoječe na parc. št. 267 k.o..., ki se nahaja na severni strani omenjene stanovanjske hiše v stanje, kakršen je bil pred razširitvijo in zamenjavo obokanega prostora z lesenimi vrati v porton oziroma vrata z betonsko prečko oziroma z lesenimi vrati pravokotne oblike oziroma železnimi vrati pravokotne oblike, v 15 dneh, pod izvršbo". Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti tožeči stranki v znesku 84.120 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka ima solastninsko pravico na hiši, stoječi na parc. št. 267 k.o..., ki ima v pritličju porton (prehod). Ta porton (prehod) je last tožnikov. Z dejanji, ki so opisana v tožbenem zahtevku, je tožena stranka posegla v lastninsko pravico tožnikov. Po mnenju sodišča naj bi tožena stranka sporni porton priposestvovala. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na določbe italijanskega civilnega zakonika, vendar pa ne pove, katere določbe naj bi omogočile toženi stranki priposestvovanje portona. Italijanski civilni zakonik je začel veljati leta 1942. Takrat pa je hiša tožnikov že stala. Glede uporabe portona niti tožena stranka niti njeni pravni predniki niso mogli biti v dobri veri. Posameznega dela stavbe tudi ni mogoče priposestvovati. Nad portonom je spalnica, ki je sestavni del hiše tožečih strank. Poseg toženih strank v porton je samovoljen, saj tožeča stranka toženim strankam za kakršnokoli poseganje v porton ni dala nobenega soglasja. Priposestvovanje tudi zato ni mogoče, ker porton ne predstavlja gradbene celote. Sklicevanje sodišča na italijanski civilni zakonik, brez navedbe konkretne določbe tega zakonika, predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj odločbe pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, je toženec I. Š. na revizijo odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

V revizijskem odgovoru je toženec I.Š. mnenja, da revizija ni utemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99) pri odločanju v tej zadevi uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

V pravdnem postopku odločajo sodišča v mejah postavljenih tožbenih zahtevkov (2. člen ZPP/77). Vsebino tožbenega zahtevka pa določa materialno pravo.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala varstvo (so)lastninske pravice, ki naj bi jo imela na portonu (prehodu), ki je med hišama pravdnih strank. Sodišču je predlagala, da naj toženi stranki naloži, da mora porton "prepustiti in izročiti tožeči stranki" (lastninska tožba - rei vindicatio - 37. člen ZTLR) in da mora prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice tožečih strank na portonu (prepovedna, opustitvena ali negatorna tožba - 42. člen ZTLR).

Ob tako postavljenem tožbenem zahtevku in s tožbenimi trditvami, da je (so)lastnik portona, bi morala tožeča stranka, da bi s tožbenim zahtevkom lahko uspela, najprej dokazati svojo (so)lastninsko pravico. Ta dokaz pa ji kljub obširnemu dokaznemu postopku ni uspel. Obširen dokazni postopek, ki je bil izveden na podlagi dokaznih predlogov obeh pravdnih strank, je pripeljal obe sodišči celo do zaključka (res da le v razlogih obeh sodb, ker nasprotni tožbeni zahtevek ni bil postavljen), da ima na spornem portonu (so)lastninsko pravico tožena stranka.

Tisti, ki zatrjuje, da je lastnik stvari in zahteva od drugega, ki ima stvar v posesti, da mu stvar izroči, mora dokazati svojo lastninsko pravico (37. člen ZTLR). Tožeči stranki ta dokaz ni uspel. Zato je bil njen reivindikacijski zahtevek na izročitev stvari materialnopravno pravilno zavrnjen.

Prepovedno (negatorno) tožbo, ki jo predstavlja prvi odstavek tožbenega zahtevka, ima na razpolago poleg lastnika stvari tudi domnevni lastnik (42. člen ZTLR). Vendar pa tožeči stranki v razmerju do tožene stranke, ki je zatrjevala in dokazala, da je na spornem prostoru pridobila lastninsko pravico na originaren način s priposestvovanjem - 28. člen ZTLR), obstoja močnejše pravice tudi ni uspelo dokazati. V reviziji sicer tožeča stranka zatrjuje, da posest toženih strank ni mogla biti dobroverna, zaradi česar pogoji za priposestvovanje iz 28. člena ZTLR ne morejo biti izpolnjeni. Vendar pa predstavljajo te revizijske trditve izpodbijanje dokazne ocene obeh sodišč in s tem v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP/77).

Tožeča stranka v reviziji zatrjuje, da v obravnavanem primeru določb ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem ni mogoče uporabiti zato, ker stvar, ki naj bi bila predmet priposestvovanja, ne predstavlja samostojne gradbene celote. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da določba 28. člena ZTLR ne zahteva izpolnitve takega pogoja.

Sicer pa tožeča stranka v reviziji prezre, da sodišči prve in druge stopnje pri razreševanju pravnega vprašanja, ali ima na sporni stvari tožeča stranka (so)lastninsko pravico ali ne, oziroma vprašanja, ali so na strani toženih strank izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, nista ugotavljali le časa in načina uporabe spornega prostora s strani pravdnih strank in njunih pravnih prednikov, ampak sta v dokaznem postopku vpogledali in ocenili tudi mapno kopijo starega stanja za k. o. D. in pri tem ugotovili, da stoji sporni porton po stari numeraciji na parc. št. 334, k.o..., ki je sedaj del nepremičnine parc. št. 268, k.o... Po sedanjem zemljiškoknjižnem stanju pa je nepremičnina parc. št. 268, k.o... v (so)lasti toženih strank.

Revizijska trditev, da se je sodišče druge stopnje sklicevalo tudi na italijanski civilni zakonik, pri tem pa ni navedlo nobene določbe tega zakonika (zaradi česar po mnenju revizije odločbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti - 13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP/77), je sicer točna, vendar pa ta pomanjkljivost izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje ne predstavlja bistvene kršitve določb ZPP/77. Povedano je že bilo, da bi morala tožeča stranka za to, da bi v pravdi uspela, dokazati najprej svojo lastninsko pravico, ali pa, glede negatornega zahtevka, vsaj domnevno lastnino. Tako določa naše pravo (37. in 42. člen ZTLR). Zato v tem delu določb italijanskega civilnega zakonika ni bilo potrebno uporabiti. Pogoje za priposestvovanje, na katerega se je sklicevala tožena stranka, pa tudi določa naše pravo (28. člen ZTLR). To pa pomeni, da tudi pri ugotavljanju pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ni bilo potrebno uporabiti določb italijanskega civilnega zakonika. Dejstvo, da je pritožbeno sodišče italijanski civilni zakonik omenilo v razlogih svoje odločbe, pri tem pa ni navedlo, katero določbo tega zakonika ima v mislih, zato ne onemogoča preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane pravnomočne sodbe. V reviziji zatrjevana bistvena kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354.člena ZPP zato ni podana.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77) je revizijsko sodišče še ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Izrek o stroških je odpadel, ker stroškov revizijskega postopka ni priglasila nobena od pravdnih strank.