Jedro

Okoliščine konkretnega primera niso utemeljevale izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot skrajnega sredstva in najstrožjega ukrepa za sankcioniranje kršitev iz delovnega razmerja. Okoliščine tožnikove kršitve ne zadostijo presoji, da pogodbeni stranki ne bi mogli nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Toženka bi morala glede na načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu uporabiti milejši ukrep.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2022, ki jo je toženka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi; ter da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo na podlagi te odpovedi, pač pa na podlagi te sodbe in je trajalo do vključno 31. 3. 2022. Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v bruto znesku 13.493,25 EUR in mu izplačati ustrezni neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ter mu obračunati odpravnino ob upokojitvi v bruto znesku 5.915,16 EUR in mu izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper povzeti del sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da dvomi v nepristranskost sodišča prve stopnje, saj je to, kljub njenemu vztrajanju, da pribavi kazenski spis tožnika v zvezi s kazensko ovadbo, in kljub opozorilu na določbo 286. b člena ZPP, ta dokazni predlog zavrnilo. Meni, da je izpodbijana sodba že iz tega razloga nezakonita. Poudarja, da podpisovanje napotnic brez za to izdanega pooblastila ni bila dolgoletna praksa pri toženki. To je bila praksa, ki se jo je posluževal le tožnik in pri toženki nikomur ni bila poznana. Meni, da je nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da podpisovanje dokumentov s strani delavca, ki za to ni pooblaščen s strani zakonitega zastopnika, ni kršitev delovnih obveznosti. Tudi sicer je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal skladno s prakso, da je napotnice podpisal le, ko ni bilo prisotnega v.d. ravnatelja in poslovne sekretarke, saj je dokazano, da je bila slednja 21. 9. 2021 na delovnem mestu od 8.05. do 14.52. ure. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je bila kazenska ovadba zoper tožnika zavržena, ker se je tožnik pogodil s tožilstvom in plačal 300,00 EUR v dobrodelne namene. Tožnik je zaradi ponarejanja listin (napotnic) v celoti izgubil zaupanje delodajalca (toženke). Zaradi kršitev iz leta 2012 pa toženka do tožnika ni gojila nobenih zamer in mu je zaupala. Nadalje izpostavlja, da je sodišče prve stopnje izgubilo rdečo nit, ko je zasliševalo tožnikove prijatelje, ki so letovali na A., saj gre za pristranske priče. Ker je tožnik kršil pogodbene obveznosti in mu je zato zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je napačna tudi odločitev glede plačila odpravnine in denarnega povračila v višini devetih plač, kar je tudi pretirano, ter odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi prve alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi določb ZPP in posledično pristranskosti sodišča prve stopnje, ker to ni izvedlo s strani toženke predlaganega dokaza z vpogledom v kazenski spis v zvezi s kazensko ovadbo zoper tožnika. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nepotreben, saj med strankama ni bilo sporno, da je toženka zoper tožnika podala prijavo suma storitve kaznivega dejanja zaradi istih dejanj, kot so predmet izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi; tožnik pa je v spis vložil sklep Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 6. 9. 2022, s katerim je bila kazenska ovadba zoper njega zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. točki prvega odstavka 252. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.) zavržena. Kazenski postopek zoper tožnika se tako sploh ni začel. Tudi sicer pa mora stranka pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis določno navesti, katero listino iz tega spisa naj sodišče vpogleda in katero pravnorelevantno dejstvo s tem dokazuje, česar pa toženka ni storila.

8. Za odločitev v tej zadevi ni bistven razlog, zaradi katerega je bila kazenska ovadba zoper tožnika zavržena. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje s tem ni ukvarjalo. Pritožba tako sicer pravilno navaja, da je bila ovadba zavržena, ker je tožnik izpolnil nalogo, določeno v sklepu o odložitvi kazenskega pregona. Vendar pa navedeno samo po sebi še ne pomeni, da so bili v ravnanju tožnika podani tudi zakonski znaki kaznivega dejanja.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da odpovedni razlog ni podan, ker toženka ni dokazala, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja (zato niti ni presojalo, ali so bili z ravnanjem tožnika izpolnjeni tudi znaki kaznivega dejanja). Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da ravnanje, ki je tožniku očitano v izpodbijani odpovedi (ki ni bilo sporno), ko se je na dveh napotnicah za koriščenje počitniških hišic na mestu, kjer je predviden podpis v.d. ravnatelja, brez pooblastila slednjega, podpisal sam s pripisom "za" in pri tem odtisnil napačen žig, predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Že na sami napotnici je jasno navedeno, kje se mora podpisati njen izdajatelj (to je bil tožnik) in kje v.d. ravnatelja. Tožnik ni imel posebnega pooblastila v.d. ravnatelja za podpis napotnic (kot ga je imela priča B. B.), zato se ne bi smel podpisati na mesto, ki je bilo predvideno za v.d. ravnatelja. Toženka tožniku sicer res ni dala izrecnih navodil, kako naj postopa v primeru, ko je prišel uporabnik, ki je plačal račun, po napotnico, pa pri toženki ni bilo ne v.d. ravnatelja ne B. B. Vendar pa to še ne pomeni, da se je lahko tožnik v takih primerih kar sam odločil, da se podpiše na mesto, ki je bilo predvideno za v.d. ravnatelja. Tožnik bi moral o obstoju takšnih situacij obvestiti toženko (kot to predvideva 36. člen ZDR-1) in jo vprašati, kako naj ravna, česar pa ni storil, pač pa je ravnal skladno z lastno dolgoletno prakso, za katero pa toženka ni vedela, saj je tožnik z njo ni seznanil. Pri tem tudi ne gre spregledati, da je bila dne 21. 9. 2021, ko je bila izdana ena od v odpovedi navedenih napotnic, B. B. večji del delovnega časa na delovnem mestu. Tako ni mogoč zaključek, da je tožnik vestno opravljal delo (33. člen ZDR-1).

10. Vendar pa tožnikova kršitev (ne glede na to, ali ima hkrati tudi vse znake v odpovedi očitanega kaznivega dejanja ponarejanja listin) ni taka, da bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj ni podan nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tudi ob ugotovljenem razlogu za izredno odpoved po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 mora namreč obstajati tudi pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Vprašanje, ali delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, terja presojo vseh okoliščin konkretnega primera in interesov obeh pogodbenih strank ob zavedanju, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi najstrožji ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg izredne odpovedi ima namreč delodajalec za sankcioniranje delavca na voljo vsaj še opozorilo pred redno odpovedjo oziroma redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi disciplinski postopek. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato potreben pomemben razlog oziroma takšne okoliščine, ki terjajo takojšnje prenehanje pogodbe. Takšne okoliščine pa v konkretnem primeru, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, niso podane.

11. Tožnik je bil namreč pri toženki zaposlen dobrih 41 let, z dnem 24. 7. 2022 se je nameraval upokojiti. Njegovo delo je toženka ocenjevala kot odlično. V vsem tem času mu nikoli ni izrekla opozorila pred odpovedjo ali disciplinske sankcije, tudi za določene nepravilnosti iz leta 2012 ne (v zvezi z izdajo računov, napotnic in uporabo službenega vozila). V zvezi s slednjimi toženka v pritožbi celo izrecno navaja, da zaradi teh kršitev do tožnika ni gojila nobenih zamer in mu je vseeno zaupala. Zaupanje do tožnika naj bi izgubila zgolj zaradi kršitev iz izpodbijane odpovedi, ko je tožnik na dveh napotnicah za počitniški objekt na mestu, kjer je bil predviden podpis v.d. ravnatelja, brez njegovega pooblastila, zapisal "za" in se podpisal ter odtisnil napačen žig. Vendar pa s to kršitvijo tožnik ni pridobil prav nobene koristi (želel je zgolj olajšati uporabnikom pridobitev napotnic za vstop v počitniški objekt, da jim ne bi bilo treba ponovno hoditi po napotnico), toženki pa zaradi njegovega ravnanja ni nastala prav nobena škoda. Pri tem je treba upoštevati tudi ravnanje toženke, ki nadzora nad tožnikovim delom očitno ni izvajala vrsto let, niti mu ni dala podrobnejših navodil za delo, saj je bil očitno zanjo ta del njene dejavnosti (kot je izpovedala tudi njena nekdanja ravnateljica priča C. C.) postranskega pomena.

12. Okoliščine konkretnega primera torej niso utemeljevale izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot skrajnega sredstva in najstrožjega ukrepa za sankcioniranje kršitev iz delovnega razmerja. Okoliščine tožnikove kršitve ne zadostijo presoji, da pogodbeni stranki ne bi mogli nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Toženka bi morala glede na načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu uporabiti milejši ukrep.

13. Ker je torej toženka tožniku nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo, je posledično tožniku pravilno, skladno z določili 118. člena ZDR-1 prisodilo tudi vtoževano denarno povračilo, katerega višino pritožba zgolj posplošeno izpodbija kot previsoko in v nasprotju s sodno prakso. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojeno denarno povračilo v višini devetih plač ni previsoko in ne odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, predvsem glede na dejstvo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki dobrih 41 let. 14. Tožniku prisojeno odpravnino ob upokojitvi pa pritožba izpodbija zgolj z obrazložitvijo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito izredno odpovedana, zato mu odpravnina ne pripada, kar pa, kot rečeno, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino ob upokojitvi, saj je bil pri toženki zaposlen več kot pet let in se je z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja upokojil (prvi odstavek 132. člena ZDR-1).

15. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je posledično pravilna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške postopka: 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo priglašenega stroška pregleda listin in dokumentacije, saj je ta zajet v že priznanih stroških.