Jedro

Prvo toženka nima pravnega interesa za pritožbo, s katero izpodbija odločitev v 5. tč. izreka sodbe, s katero je sodišče (le) drugo tožencu in ne tudi prvo toženki naložilo, da mora v stečajno maso v postopku osebnega stečaja plačati 145.000,00 EUR. Pritožbena pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo) je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi.

Na kršitev 11. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila v redu zastopana, torej stranka, ki se jo taka kršitev tiče. V ravnanjih tožencev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot zavržna, je mogoče prepoznati nemoralnost kavze, kot glavnega namena, zaradi katerega sta toženca sklenila sporazum, zato je namen pogodbene obveznosti iz sporazuma v nasprotju z moralnimi načeli. Pogodba z nedopustno kavzo je, drugače kot prepovedan pravni posel, pogodba s prepovedanim vzrokom zavezovanja, ker je njegova kavza v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Taka pogodba je absolutno nična.

Izrek

I. Pritožba zoper 5. tč. izreka sodbe se zavrže. II. Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v 4. in 6. tč. izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (1., 2. in 3. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka_

1. Tožnica je 15. 10. 2019 vložila tožbo.1 Zatrjevala je, da je upnica v postopku osebnega stečaja nad drugo tožencem, ki se vodi pod opr. št. St 000/2018, da se je stečajni postopek začel 18. 10. 2016, da je na ta dan stečajni dolžnik dolgoval tožnici 284.663,53 EUR, da sta stečajni dolžnik in njegova zunajzakonska partnerka (toženka) 6. 12. 2016 v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 3231/16 sklenila sporazum o razdelitvi skupnega premoženja,2 da je sporazum navidezen in prekriva neodplačan prenos lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1 k. o. X. (vključno s stavbo ..., ki stoji na tej parceli)3 in čolnu na toženko, da je premoženje iz sporazuma posebno premoženje stečajnega dolžnika. Tožnica je vložila izpodbojni zahtevek po 276. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Zahtevala je, da se razveljavijo pravni učinki sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja z dne 6. 12. 2016 – notarski zapis, ki sta ga sklenila prvo toženka in stečajni dolžnik, s katerim je stečajni dolžnik na toženko neodplačno prenesel lastninsko pravico na nepremičnini in plovilu, v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženko, da se ugotovi, da je vknjižba lastninske pravice na toženko neveljavna, da se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje stanje tako, da se izbriše lastninska pravica, ki je vknjižena v korist toženke in se znova vpiše lastninska pravica v korist stečajnega dolžnika, da je vknjižba lastninske pravice na plovilu neveljavna, da se v slovenskem ladijskem registru vzpostavi prejšnje stanje tako, da se izbriše lastninska pravica vknjižena v korist toženke in se znova vpiše lastninska pravica v korist stečajnega dolžnika, da se toženki naloži, da je dolžna v petnajstih dneh izprazniti nepremičnino in plovilo - motorni čoln ter ju prosti oseb in stvari izročiti v stečajno maso stečajnega postopka, ki se vodi nad stečajnim dolžnikom opr. št. St 000/2018, tako da oboje izroči stečajnemu upravitelju.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo XI Pg 1888/2019 z dne 13. 3. 2020 ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 1396/2020 z dne 24. 9. 2020 pritožbi toženke ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ker sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni zaslišalo toženke in stečajnega dolžnika, kar je opredeljeno izpodbijala toženka v pritožbi.

3. V novem sojenju je tožnica s pripravljalno vlogo, ki jo je vložila 26. 8. 2021, navedla, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje XI Pg 1888/2019 z dne 13. 3. 2020 izhaja, da ima tožnica v konkretnem primeru ničnostni zahtevek in ne zgolj izpodbojnega. Tožnica je s to vlogo spremenila tožbeni zahtevek. Tožbo je razširila na stečajnega dolžnika - drugo toženca. S primarnim tožbenim zahtevkom je zahtevala ničnost sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, s katerim je drugo toženec kot stečajni dolžnik neodplačno prenesel na prvo toženko lastninsko pravico na nepremičnini in plovilu. Glede neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice prvo tožnice na nepremičnini in plovilu ter glede vzpostavitve prejšnjega stanja - da se izbriše lastninska pravica vpisana v korist prvo toženke in se vpiše lastninska pravica na drugo toženca na nepremičnini in plovilu ter glede izpraznitve nepremičnine in plovila, ki ju je prvo toženka dolžna izročiti prosto oseb in stvari v stečajno maso - stečajnemu upravitelju, je zahtevek ostal nespremenjen. Tožnica je s primarnim zahtevkom še zahtevala, da je drugo toženec dolžan v korist stečajne mase plačati 145.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2016 do plačila.

4. Sodišče prve stopnje je prvo toženki 2. 9. 2021 poslala poziv, da se opredeli glede spremembe tožbe, enak poziv pa je sodišče vročilo stečajnemu upravitelju. Prvo toženka je 29. 9. 2021 odgovorila na poziv sodišča, v katerem je nasprotovala „subjektivni“ spremembi tožbe, v nadaljevanju pa se je vsebinsko opredelila glede neutemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka. Stečajni upravitelj je sodišče prve stopnje 7. 12. 2021 obvestil, da soglaša s spremembo tožbe.

_**Odločitev sodišča prve stopnje**_

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je ničen sporazum o delitvi premoženja z dne 6. 12. 2016 – notarski zapis SV 3231/2016, ki sta ga sklenila toženec in prvo toženka, s katerim je drugo toženec na prvo toženko neodplačno prenesel lastninsko pravico na nepremičnini in plovilu (1), da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnini na prvo toženko neveljavna, da se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje stanje tako, da se izbriše lastninska pravica, ki je vknjižena v korist prvo toženke, in se znova vpiše lastninska pravica v korist stečajnega dolžnika – drugo toženca (2), da je vknjižba lastninske pravice na plovilu – motornem čolnu na prvo toženko neveljavna in se v slovenskem ladijskem registru vzpostavi prejšnje stanje tako, da se izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist prvo toženke in se znova vpiše lastninska pravica v korist stečajnega dolžnika (3), da mora prvo toženka v roku petnajstih dni izprazniti nepremičnino in motorni čoln ter ju prosto oseb in stvari izročiti v stečajno maso v stečajnem postopku St 000/2018, ki se vodi nad stečajnim dolžnikom, tako da oboje izroči stečajnemu upravitelju (4), da mora drugo toženec v korist stečajne mase v postopku osebnega stečaja nad stečajnim dolžnikom St 000/2018 plačati 145.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2016 do plačila (5), da morata toženca plačati tožnici pravdne stroške v višini 4.819,50 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (6).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

6. Prvo toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Tožnica je vložila tožbo leta 2019, v kateri je postavila izpodbojni tožbeni zahtevek. Vzpostavljena je bila litispendenca. Postopek se je na prvi stopnji končal s sodbo z dne 13. 3. 2020. Pritožbeno sodišče je pritožbi prvo toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po razveljavitvi sodbe je tožnica večkrat spremenila tožbo. Osnovni tožbeni zahtevek je postal podrejen, kot primarnega pa je tožnica postavila ničnostni zahtevek. Poleg objektivne spremembe tožbe je tožnica tožbo razširila še na drugo toženca. Prvo toženka je nasprotovala tako objektivni kot subjektivni spremembi tožbe. Sodišče ni odločilo o spremembi tožbe, kar pomeni, da je bila vzpostavljena litispendenca le glede prvotnega tožbenega zahtevka, glede spremenjene tožbe pa ne. Prvo toženka do konca glavne obravnave ni vedela, kakšen je veljavno postavljen in s strani sodišče odobren oziroma dopuščen tožbeni zahtevek. Tudi glede subjektivne spremembe tožbe se sodišče v obrazložitvi ni opredelilo.

8. Sodišče je v 4. točki izreka sodbe razsodilo, da je prvo toženka dolžna izprazniti nepremičnino in jo izročiti stečajnemu upravitelju, v točki 5 izreka pa, da mora drugo toženec v korist stečajne mase plačati 145.000,00 EUR. Sodišče v obrazložitvi ne pojasni, zakaj in na kateri podlagi je presodilo o obeh zahtevkih, to je o izpraznitvi stanovanja in plovila ter o domnevnem dolgu drugo toženca do stečajne mase. Sodišče je s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Na naroku 25. 3. 2022 je tožnica v spis vložila obširno pripravljalno vlogo z modifikacijo tožbenega zahtevka s prilogami. Sodišče je tožencema določilo rok za odgovor, zato je bil narok preložen, na tem naroku pa je sodišče zaslišalo oba toženca. Narok je bil preložen na 17. 6. 2022, ko je tožnica znova vložila vlogo, kar je bil razlog za vnovično preložitev naroka. Prvo toženka je glede na nove vloge tožnice predlagala dodatno zaslišanje strank, temu dokaznemu predlogu pa sodišče neutemeljeno ni sledilo, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

10. Napačna je dejanska ugotovitev sodišča, da prenos lastninske pravice na nepremičninah in plovilu pomeni neodplačno razpolaganje. V času zunajzakonske skupnosti tožencev se je njuno premoženje pomešalo. Pomešalo se je posebno premoženje drugo toženca s skupnim premoženjem, ki sta ga ustvarila toženca. Parcela, kjer je bila zgrajena stanovanjska hiša, je bilo posebno premoženje drugo toženca, hiša, ki je bila zgrajena na tej parceli, pa vsaj v nekem delu predstavlja skupno premoženje tožencev.

11. Skupno premoženje predstavlja denarni znesek v višini 1.067.466,50 EUR, ki ga je kot nespornega ugotovila tožnica v davčnem postopku, ki ga je vodila zoper drugo toženca, kar je bil razlog za osebni stečaj drugo toženca. Ta denarni znesek predstavlja bistveni del skupnega premoženja zakoncev, ki je na podlagi dogovora med tožencema v celoti pripadal drugo tožencu. V zameno za ta presežni del premoženja, ki je pripadal drugo tožencu, je prvo toženka v svojo izključno last pridobila premoženje, ki je sedaj predmet te pravde. Pritožbeno sodišče je v napotku za drugo sojenje sodišču prve stopnje naložilo, da se opredeli glede tega dela premoženja - denarnih sredstev. Sodišče prve stopnje v sodbi pojasnjuje, da je je ta okoliščina irelevantna. Prvo toženka je v odgovoru na tožbo tudi pojasnila, da je drugo tožencu pripadalo 80 % skupnega premoženja, ostalo pa je dobila prvo toženka.

12. V postopku so bile kršene procesne pravice drugo toženca, kateremu je sodišče odreklo pravico biti stranka in pravico biti stranka podelilo stečajnemu upravitelju. Če bi šlo zgolj za spor v zvezi s stečajno maso, bi drugo toženca zastopal le stečajni upravitelj, vendar v konkretnem primeru ni tako. Če ima drugo toženec premoženje oziroma denarna sredstva v višini 145.000,00 EUR, potem je to premoženje, s katerim upravlja stečajni upravitelj, ki naj ta denar najde in uporabi kot stečajno maso. Stečajni upravitelj ne more tožiti samega sebe, kot pravzaprav to izhaja iz izpodbijane sodbe. Če ima ta denar tretja oseba, lahko stečajni upravitelj denar izterja, ker je zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika.

_**Odgovor na pritožbo**_

13. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnica se je v vlogi določno opredelila do pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče trditev iz odgovora na pritožbo ne povzema, ker se bo do njih opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve.

_**Glede utemeljenosti pritožbe**_

14. Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni dovoljena.

_**Glede delnega zavrženja pritožbe**_

15. Prvo toženka nima pravnega interesa za pritožbo zoper 5. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katero je (le) drugo tožencu in ne tudi prvo toženki naložilo, da plača 145.000,00 EUR v stečajno maso v postopku osebnega stečaja St 000/2018. Pritožbena pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo) je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi (gre za posebno obliko pravovarstvenega interesa pred pritožbenim sodiščem4 - glej prvi in tretji odstavek 343. člena ZPP). Drugo toženka v pritožbi tudi ne navede, v čem bi se njen položaj z odločbo pritožbenega sodišča v tem delu izboljšal, glede na dolžnostno izpolnitev, ki je v tem delu sodbe naložena le drugo tožencu oziroma v čem je prvo toženka z odločitvijo oškodovana. Tudi na kršitev 11. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila v redu zastopana, torej stranka, ki se jo taka kršitev tiče.5 _**Glede spremembe tožbe**_

16. Tožnica je prvotni tožbeni zahtevek iz prvega sojenja, s katerim je uveljavljala izpodbojni zahtevek iz 279. člena ZFPPIPP, postavila kot podrednega, v novem sojenju pa je postavila nov (primarni) zahtevek (objektivna sprememba tožbe – drugi odstavek 184. člena ZPP6), s katerim je zahtevala ničnost sporazuma o delitvi skupnega premoženja, tožbo pa je tudi razširila na drugo toženca (naknadno sosporništvo na pasivni strani – drugi odstavek 191. člena ZPP7).

17. Velja načelna dolžnost sodišča prve stopnje, da izda sklep, s katerim odloči o spremembi tožbe. Zoper ta sklep sicer ni posebne pritožbe (sedmi odstavek 185. člena ZPP).8 Vendar je v sodni praksi sprejeto stališče,9 da mora sodišče izdati posebni sklep o dovolitvi spremembe tožbe samo v primeru, ko tožena stranka spremembi nasprotuje, če se s spremembo strinja ali se spusti v obravnavanje po spremenjeni tožbi, pa ni razloga za sodno intervencijo. Prvo toženka je opredeljeno nasprotovala navedbam tožnice, ni pa nasprotovala objektivni spremembi tožbe. Drugačne pritožbene trditve so protispisne. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da prvo toženka ni vedela, da bo sodišče odločalo o spremenjenem (primarnem) zahtevku. Korespondenca sodišča prve stopnje s tožencema, zapisniki z narokov, vloge pravdnih strank, ne dopuščajo nobenega dvoma, da je prvo toženka vedela, da je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe in da bo odločalo o primarnem tožbenem zahtevku. Ta dejstva le še dodatno potrjujejo, da okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o dovolitvi objektivne spremembe tožbe, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe oziroma na procesne pravice, ki pripadajo prvo toženki.

18. Sodišče prve stopnje se je v 6. tč. sodbe opredelilo glede razširitve tožbe na drugo toženca. Ugotovilo je, da je stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik drugo toženca privolil, da se tožba razširi na drugo toženca (glej drugi odstavek 191. člena ZPP). Nobenega dvoma tudi ni, da so glede na postavljeni primarni tožbeni zahtevek izpolnjene splošne predpostavke za nastanek sosporništva iz prvega odstavka 191. člena ZPP. Tudi v primeru naknadnega sosporništva, izdaja posebnega sklepa ni potrebna, če toženec privoli, da se nanj razširi tožba.10 Sodišče prve stopnje o subjektivni spremembi ni odločilo skupaj s končno odločbo, kar pa ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je drugo toženec v postopku ves čas sodeloval, tožnik in prvo toženka pa sta vedela glede na procesna dejanja sodišča prve stopnje, da je sodišče dovolilo razširitev tožbe na drugo toženca. Protispisna je tudi pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opredelilo glede naknadnega sosporništva.11 _**Glede ostalih kršitev postopka**_

19. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

20. Prvo toženka v pritožbi zatrjuje, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dodatnega zaslišanja tožencev. Ta pritožbeni razlog mora biti konkretno obrazložen, ker na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki v konkretnem primeru ni posledica zmotne uporabe materialnega prava, ne pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožnik v pritožbi konkretno ne navede, katere dejstva bi bila z dodatnim zaslišanjem drugače ugotovljena, zato so v pritožbi izostali razlogi, zaradi katerih naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno - izostala je torej ocena vzrokov zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ni moč tudi spregledati, da se toženca nista udeležila zadnjih narokov, zato ju sodišče prve stopnje tudi ni moglo zaslišati. Ker v konkretnem primeru ni izkazan pritožbeni razlog iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do odločilnih navedb tožencev, dokazna ocena pa temelji na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP, so pritožbeni razlogi v tem delu neutemeljeni.

21. Sodišče prve stopnje je v 4. točki izreka sodbe razsodilo, da je prvo toženka dolžna izprazniti nepremičnino in plovilo, kar je dolžna prosto oseb in stvari izročiti v stečajno maso oziroma stečajnemu upravitelju. Pritožba v tem delu utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo nobenih razlogov za tako odločitev.12 Gre za pomanjkanje sleherne obrazložitve, zato izpodbijane sodbe v tem delu objektivno ni mogoče preizkusiti. Iz tega razloga je bila prvo toženki kršena pravica do pritožbe. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da te kršitve postopka ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP), in ker ne obstajajo okoliščine iz drugega odstavka 354. člena ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da izda novo sodbo, kjer se bo opredelilo do navedenih odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje bo moralo v novi sodbi navesti materialnopravno podlago in sodno prakso, na podlagi katere bo utemeljilo odločitev. Če bo odstopilo od sodne prakse13 bo moralo upoštevati, da sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.14 _**Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje**_

22. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin izhaja, da: - je med tožencema obstajala zunajzakonska zveza od leta 2007 do 6. 12. 2016; - se je postopek osebnega stečaja nad drugo tožencem začel 18. 10. 2018, ki se vodi pod opr. št. St 000/2018; - je tožnica kot upnik prijavila terjatev zoper stečajnega dolžnika v stečajnem postopku, in da ji je bila terjatev priznana; - sta toženca 6. 12. 2016 sklenila sporazum, ki je vključeval premoženje, ki sta si ga razdelila tako, da je prvo toženka prejela v izključno last nepremičnino in čoln, drugo toženec pa ostale parcele – A. A.; - je bil sporazum sklenjen neposredno po izdaji odločbe o odmeri dohodnine z dne 25. 11. 2016, – je bila z davčno odločbo drugo tožencu odmerjena dohodnina v znesku 529.076,66 EUR; - je drugo toženec lastninsko pravico na čolnu dobil od očeta na podlagi darilne pogodbe z dne 10. 12. 2015; - je drugo toženec lastninsko pravico na nepremičnini pridobil na podlagi prodajne pogodbe z dne 9. 12. 2014 od prodajalca A. A. za kupnino 52.114,00 EUR; - je imel drugo toženec nepremičnino v posesti že pred sklenitvijo prodajne pogodbe, in da je na njej gradil stanovanjsko hišo, kar izhaja iz 2. točke prodajne pogodbe; - je prvo toženka po pooblaščencu v davčnem postopku zatrjevala, da je bila nepremičnina, na kateri stoji hiša, kupljena s posebnim premoženjem toženca, da je drugo toženec med leti 2006 do 2013 od babice in dedka dobil v več obrokih 300.000,00 EUR kot darilo, da je iz tega denarja kupil nepremičnino, na kateri je kasneje zgradil hišo, da navedeno potrjuje tudi notarsko overjeno potrdilo z dne 12. 11. 2013, da je drugo toženec leta 2016 prodal drugo nepremičnino z ID znakom ... za 155.000,00 EUR, ki jo je dobil v dar od babice po darilni pogodbi z dne 17. 1. 2007, da je ta kupnina njegovo posebno premoženje, te trditve pa je prvo toženka potrdila tudi na zapisnik št. DT 4264-18/2018-45 z dne 24. 10. 2018; - je razmerje med dohodki tožencev takšno, da so dohodki drugo toženca 89,77 %, dohodki toženke pa 10,23 %; - je bil drugo toženec v času trajanja zunajzakonske skupnosti lastnik in solastnik več družb, med drugim družbe B. d. o. o. in družbe C. d. o. o., prvo toženka pa izključna lastnica poslovnega deleža in zakonita zastopnica družbe D. d. o. o. in solastnica družbe E. d. o. o.; - je drugo toženec kupnino za parcele A. A. v znesku 145.000,00 EUR dvignil iz računa istega dne, kot je bila kupnina nakazana, kar je razvidno iz izpiska na njegovem računu.

_**Glede uporabe materialnega prava**_

23. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. V 16. in 22. tč. obrazložitve sodbe je navedlo pravno podlago, na katero se pritožbeno sodišče sklicuje, da bi se izognilo ponavljanju. V sodni praksi je zastopano stališče, da upnik lahko uveljavlja ničnostni zahtevek na podlagi 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ), 39. ali 40. členom OZ, lahko pa uveljavlja tudi zahtevek za izpodbijane pravnega dejanja stečajnega dolžnika po 270. členu in nadaljnjih iz ZFPPIPP, da sta tožbena zahtevka po vsebini različna, materialnopravno pa se ne izključujeta, ker oba vodita do iste pravne posledice (vračilo tega, kar je stranka prejela na temelju ničnega oziroma izpodbitega pravnega dejanja), in če tožnica uspe dokazati vse predpostavke ničnosti pogodbe, potem je takšna pogodba nična, ne glede na to, ali bi nedopustno ravnanje dolžnika izpolnjevalo tudi predpostavke izpodbijanega pravnega dejanja v stečaju in bi lahko bila pogodba izpodbita tudi na tak način.15 _**Presoja pritožbenega sodišča**_

24. Prepričljive so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je premoženje, ki je bilo predmet sporazuma posebno premoženje drugo toženca. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo prepričljiva dejstva, ki potrjujejo, da je plovilo posebno premoženje drugo toženca, enako pa velja za nepremičnino in hišo, ki je bila kupljena oziroma zgrajena s posebnim premoženjem drugo toženca. Te ugotovitve je sodišče prve stopnje naredilo na podlagi navedb, ki jih je prvo toženka dala v davčnem postopku, kakor tudi na podlagi listin, iz katerih izhaja, da je drugo toženec dobil lastninsko pravico na plovilu od očeta na podlagi darilne pogodbe z dne 10. 12. 2015, lastninsko pravico na nepremičnini pa na podlagi prodajne pogodbe z dne 9. 12. 2014 od prodajalca F. F. za kupnino 52.114,00 EUR, s tem, da je bilo v pogodbi ugotovljeno, da ima drugo toženec nepremičnino že v posesti, da je na njej z lastnimi sredstvi in delom gradil stanovanjsko hišo na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 7. 10. 2011. Prvo toženka teh ugotovitev opredeljeno ne izpodbija, zgolj pavšalno zatrjuje, da se je njuno premoženje pomešalo, da se je hiša gradila s skupnimi sredstvi, ne navede pa nobenega relevantnega dejstva ali dokaza, ki bi pri pritožbenem sodišču vzpostavil dvom v ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec s sporazumom razpolagal zgolj s svojim posebnim premoženjem.

25. Tožnica izpostavlja dohodninske odločbe, po katerih so bili dohodki drugo toženca 89,87 %, dohodki prvo toženke pa 10,23 %, kar je ugotovilo in pri dokazni oceni upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, kar pa zagotovo ni dokaz, ki bi glede na ostale dokaze potrjeval tezo prvo toženke, da se je premoženje tožencev pomešalo in je zato nepremičnina in hiša na tej nepremičnini ter plovilo (bilo) skupno premoženje tožencev.

26. Prepričljivo je bilo dokazano, da je bila davčna odločba sprožilni mehanizem za sklenitev sporazuma, in ne morda namen tožencev, da uredita razmerja v zvezi s skupnim premoženjem. Tudi sosledje dogodkov (sporazum je bil sklenjen nekaj dni po izdaji davčne odločbe, datum zatrjevanega razpada življenjske skupnosti tožencev, dogovor glede vzgoje in varstva ter preživljanja njunih otrok, ki je bil sklenjen januarja 2018, itd.16) potrjuje sklepanje sodišča prve stopnje, da je drugo toženec sporazum sklenil z izključnim namenom, da bi oškodoval upnike, da se ne bi mogli poplačati iz posebnega premoženja drugo toženca, prvo toženka pa je za ta nagib vedela.

27. Vse te okoliščine prepričljivo potrjujejo, da je znesek 1.067.466,50 EUR, ki ga izpostavlja pritožba, le neuspeli poskus tožencev, da bi ohranila v veljavi sporazum, ki je bil sklenjen iz nedopustnih nagibov/namenov – izigrati upnike. Pritožbeno sodišče obiter dictum še dodaja, da ta denarni znesek ni bil del sporazuma, kar kaže, da ta denar ni obstajal v času sporazuma, davčni organ pa ni nikoli ugotovil, da bi bila ta denarna sredstva skupno premoženje tožencev.

28. V ravnanjih tožencev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot zavržna, je mogoče prepoznati nemoralnost kavze, kot glavnega namena, zaradi katerega sta toženca sklenila sporazum, zato je namen pogodbene obveznosti iz sporazuma v nasprotju z moralnimi načeli. Pogodba z nedopustno kavzo je, drugače kot prepovedan pravni posel, pogodba s prepovedanim vzrokom zavezovanja, ker je njegova kavza v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Taka pogodba je absolutno nična.17 _**Odločitev pritožbenega sodišča**_

29. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrglo v delu, v katerem prvo toženka ni izkazala pravnega interesa.

30. Delno so bili pritožbeni razlogi utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

_**Glede pritožbenih stroškov**_

31. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V prvem sojenju je bila tožena le sedaj prvo toženka. V drugem sojenju je tožnica spremenila tožbo tako, da je postavila nov primarni zahtevek, tožbo pa je razširila tudi na stečajnega dolžnika - drugo toženca. 2 V nadaljevanju sporazum. 3 V nadaljevanju nepremičnina. 4 Jan Zobec: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, letnik 2009, stran 351. 5 Tudi nasprotna stranka (v konkretnem primeru tožnica) takega upravičenja nima – glej Jan Zobec: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, letnik 2009, stran 304 in VSL I Cpg 161/2016 in druge. 6 Ki določa: „Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega.“ 7 Ki določa: „Do konca glavne obravnave se lahko ob pogojih iz prvega odstavka tega člena pridruži tožniku nov tožnik ali se tožba razširi na novega toženca, če v to privoli.“ 8 Proti sklepu, da se sprememba tožbe ne dovoli, je na podlagi 363. člena ZPP dovoljena posebna pritožba. 9 Glej VSL I Cpg 161/2016 in II Cp 2166/2018 in v tej zadevi 4. op. iz odločbe, kjer so citirane še druge sodne odločbe. 10 Nina Betetto: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, letnik 2006, stran 243. 11 Glej 6. tč. 12 V tem delu so navedbe tožnice iz odgovora na pritožbo protispisne. V 7. tč. obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje le povzelo navedbe tožnice in še to le v zvezi z zahtevkom, da je drugo toženec dolžan v korist stečajne mase plačati 145.000,oo EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. 13 Glej npr. VSL Cst 102/2022 in v tej zvezi npr. 395. člen ZFPPIPP. 14 VSL V Cpg 939/2017. 15 VSL I Cpg 477/2019, VSL I Cpg 102/2017, VSL I Cpg 972/2016, VSL I Cp 1693/2020 – primerjaj z VSRS II Ips 63/2021. 16 Podrobneje glej dokazno oceno sodišča prve stopnje v 18. - 21. tč. obrazložitve sodbe. 17 Peter Grilc: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana 2002, str. 309-310.