Jedro

Ni mogoče govoriti o goljufivem namenu najemnika kredita kateri kasneje ne plačuje anuitet, če je zanj zastavil nepremičnine katerih vrednost bistveno presega posojeni znesek z obrestmi vred.

Izrek

Pritožbo oškodovanke kot tožilke K. L. H. B. C. po pooblaščencu se z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju, po določilu čl. 169/VII v zvezi s čl. 186/II Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnil kot neutemeljeno zahtevo za preiskavo, katero je proti obdolženemu B. T. in obdolženemu M. T. po pooblaščencu vložila oškodovanka kot tožilka K. L. H. B. C., v kateri obema očita storitev kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/II KZ.

Proti temu sklepu se je, prav tako po pooblaščencu, pritožila oškodovanka kot tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje za pravilno zlasti, ker je v ničemer niso omajala njegova zatrjevanja v vloženi pritožbi. Nasprotno, pritožbeno sodišče je po proučitvi zadeve ugotovilo, da že proti obdolženima vložena zahteva za preiskavo na list. št. 2 spisa ni takšna, da bi iz njenega opisa izhajali zakoniti znaki očitanega jima kaznivega dejanja, kot to zahteva določilo čl. 168/II ZKP. Navedeni opis namreč ob navedbi, da je oškodovanka kot tožilka obdolženemu B.T. na podlagi sklenjene pogodbe izplačala kredit v višini 160.000,00 DEM v tolarski protivrednosti, katerega sta si obdolžena med sabo razdelila, ga pa ne vračata, za kar da nista imela namena nikoli, zajema le še prepis pravnega stavka kaznivega dejanja goljufije, kot je to zapisano v čl. 217/I KZ, torej brez navedb tistih lažnivih okoliščin, s katerih prikazovanjem ali prikrivanjem bi naj spravila oškodovanko kot tožilko v zmoto ali jo v njej pustila in s tem zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedeni znesek izplačala. To svojo napako skuša pritožnica popraviti sedaj z navedbami v pritožbi, ko trdi, da do sklenitve pogodbe in izplačila ne bi prišlo, če bi bilo že takrat znano, da se posojilo najema v bistvu za obtoženega M. T., kateri takrat ni imel formalnih možnosti za njegovo najetje. Gre za okoliščino, katera sama po sebi, zlasti zaradi dejstva, da je eden od podpisnikov pogodbe (kot zastavitelj nepremičnine) tudi obdolženi M. T., pa tudi tega, da je v njej navedeno, da se bo denar uporabil za dokončanje obratne stavbe,kot trdita obdolženca, grajene prav pri hiši navedenega zastavitelja, ni verjetna, pa tudi za posojilodajalko ne odločilna. Da to drži, namreč izhaja iz pogodbe same, ko je posojilodajalka, kar je sicer razumljivo, poskrbela za zavarovanje svojega kredita z vpisom zastavne pravice na kar dveh nepremičninah, vrednih precej več od posojenega denarja. Res je sicer, da navedeni nepremičnini nista last obdolženega B.T., kar pa zadeve ne more v ničemer spremeniti, saj ni razloga dvomiti, da se bo banka iz njih v primeru neplačila dolžnih zneskov mogla poplačati. Hipoteki sta v obeh primerih vpisani v zemljiško knjigo, v spisu se nahajajoča pooblastila pa tudi zanesljivo potrjujejo, da so lastniki nepremičnin že takrat vedeli čemu jih dajejo. Če k temu dodamo še dejstvo, da je ena od zastavljenih hiš v solasti obdolženega M. T., kateri je kot vse kaže prejel pretežni del posojenega denarja, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dokazan goljufivi namen obtoženih v trenutku najetja posojila. Njegovo neplačevanje sedaj je prav mogoče pripisati trenutnemu slabšemu finančnemu stanju obdolženih, brez nevarnosti za oškodovanko, saj se bo ta, kot rečeno, lahko poplačala iz zastavljenega premoženja, če ne bo šlo drugače, kar sta oba obdolženca vedela že ob sklenitvi pogodbe.

O vsem navedenem je sodišče prve stopnje podalo dovolj jasne in prepričljive razloge v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kateri niso v nasprotju z v spisu se nahajajočimi dokazi, pa tudi ne sami s seboj, torej ne drži navedba pritožnika, da bi naj sodišče prve stopnje ob njegovi izdaji zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Prav iz ničesar pa ni videti tudi v čem naj bi bil kršen kazenski zakon, česar pritožnica sploh ne obrazlaga.

Zaradi povedanega pritožbi ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti.