Jedro

V lokacijskem postopku ima prizadeta stranka možnost dokazati svoje pravice tako, da opozarja na pomanjkanje zakonskih pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja. Zato sosed ne more vplivati na odločitev o situaciji z ugovori, ki nimajo neposredne zveze s predpisanimi pogoji za konkretno situacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja občine je z lokacijskim dovoljenjem z dne 11.9.1992 na podlagi 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor odobril ožjo lokacijo za spremembo namembnosti skladiščnih prostorov v gostinsko dejavnost v skladu s pogoji lokacijske dokumantacije z dne 7.9.1992, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja.

Tožnik, ki je imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki je v soseščini vhoda v nov lokal, se je zoper lokacijsko dovoljenje pritožil in navajal, da mu kot sosedu ni bilo omogočeno sodelovati v postopku. Vhod v gostinski lokal bo le okrog 15 m oddaljen od vhoda v njegovo stanovanje. V postopku priprav za pridobitev dokumentacije je izjavil, da ne bo soglašal z obratovanjem lokala, če bo imel vhod z ulice, kjer je vhod v njegovo stanovanje, dokler ne bo zgrajen zid. Prvostopni upravni organ je na podlagi 2. odstavka 234. člena zakona o splošnem upravnem postopku pritožbo zavrgel. Ugotovil je, da tožnik pritožbe ni dopolnil, zaradi česar so dani razlogi za zavrženje.

V pritožbi zoper sklep je tožnik navajal, da bi moral prvostopni upravni organ razpisati obravnavo in na njej zaslišati mejaše. Tega upravni organ ni storil, ampak je lokacijsko dovoljenje izdal po skrajšanem postopku. Lokal nima možnosti za normalno obratovanje zaradi dostopa, motenja sosedov in parkirnih prostorov. Tožnik je imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki je nasproti predvidenega vhoda v lokal. Tožena stranka je sklep o zavrženju pritožbe odpravila v 1. točki izreka, v 2. točki izreka pa je pritožbo tožnika zavrnila. V zvezi z drugim delom izreka je drugostopni upravni organ ugotovil, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi 82. in 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter 3. člena zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju. Lokacijska dokumentacija mora biti v skladu z zazidalnim načrtom. Dana morajo biti tudi ustrezna soglasja. Za izdajo lokacijskega dovoljenja so bili dani vsi pogoji. Lokacijsko dovoljenje je bilo v skladu z zazidalnim načrtom za severni del območja VS-1 (Uradni list SRS, št. 38/83), ki je v skladu z družbenim planom občine in odlokom o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnih redov so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine za obdobje 1986-1990 (Uradni list RS, št. 40/92). Tožnik v prvem postopku res ni sodeloval, vendar ta kršitev ni vplivala na odločitev o zadevi. Soglasje sosedov ni pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja. Gradnja zidu ni predmet lokacijskega dovoljenja. V zvezi s kulturno dediščino so dana ustrezna dovoljenja.

Tožnik je v tožbi izpodbijal le točko 2. izreka odločbe tožene stranke. Navajal je, da ima pravni interes in da ni imel možnosti dajati pripomb v upravnem postopku. Postopek ni potekal v skladu z določbami zakona o splošnem upravnem postopku, ker pritožba ni bila pravočasno odstopljena drugostopnemu organu. Polovica gradbenih del je bila opravljena pred izdajo lokacijskega dovoljenja.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka je navajala, da je tožnik zahteval, da se postavi zid med vhodom in njegovim stanovanjem. Investitorja imata vsa soglasja, vendar gradbenega dovoljenja ne moreta dobiti, dokler lokacijsko dovoljenje ne bo pravnomočno.

Tožba ni utemeljena.

Prvostopni upravni organ in tožena stranka sta odločbi oprla na 85. člen (v zvezi z 82. členom) zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90), ki v 1. odstavku določa, da se lokacijski postopki, ki temeljijo na zazidalnih načrtih in urbanističnih redih v skladu z 82. členom zakona, vodijo po določbah zakona o urabnističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78). Po navedenem zakonu se lokacijsko dovoljenje izda, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 22. in 23. členu zakona. Kateri pogoji so to, je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeno, zato sodišče tega ne ponavlja. Ker tožnik dejanskega stanja glede zakonskih pogojev za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja ne izpodbija in v tožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da sporna lokacija ni v skladu z zazidalnim načrtom in predpisanimi soglasji, samo zaradi tega, če mu v postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost udeležbe, ne more uspeti v tem upravnem sporu. V lokacijskem postopku ima prizadeta stranka namreč možnost varovati svoje koristi tako, da opozarja na morebitno pomanjkanje zakonskih pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja. Zato sosed ne more vplivati na odločitev o lokaciji z ugovori, ki nimajo neposredne zveze s predpisanimi pogoji za konkretno lokacijo, ampak izražajo le njegov zasebni interes, da se s predvideno gradnjo ali preureditvijo okolje ne bi bistveno spremenilo. Že s tem, da je tožena stranka na tožnikovo pritožbo pravilnost lokacijske odločbe prve stopnje preizkusila v okviru zakonskih pogojev, je bil tožnikov pravni interes varovan.

Ker tudi v tožbi tožnik ne navaja okoliščin, ki bi lahko vplivale na odločitev, samo s sklicevanjem na kršitev pravil postopka ne more uspeti v tem upravnem sporu.

Sodišče je moralo po obrazloženem tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).