Jedro

Tudi Finančna in izravnalna pogodba je pravni vir, ki je urejal odškodnino za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka Finančne in izravnalne pogodbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku denacionalizacije zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. *26, del parc. št. *27, parc. št. *28 pripisane pri vl. št. 3 k.o. …, parc. št. *37/1, *37/2, *52, *53, *54, pripisane pri vl. št. 33 k.o. …, parc. št. *36/1, *36/2, pripisani pri vl. št. 34 k.o. …, ki so bile odvzete A.A., rojeni … pokojni od …, do celote. V obrazložitvi je navedel, da prejšnja lastnica A.A. ni bila državljanka Republike Slovenije in se od 28. 8. 1945 do svoje smrti ni štela za jugoslovansko državljanko, zato sta denacionalizacijo uveljavljala kot dediča prvega dednega reda na podlagi vstopne pravice vnuka B.B. in C.C., ki se oba od 28. 8. 1945 štejeta za jugoslovanskega in slovenskega državljana, na podlagi vstopne pravice po 12. členu ZDen. Organ je na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ugotavljal, ali je prejšnja lastnica dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za razlaščeno premoženje od tuje države – Republike Avstrije. V zvezi s pogodbo med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (FIP) ugotavlja, da A.A. ni bila avstrijska državljanka in na dan 1. 1. 1960 ni imela stalnega prebivališča v Republiki Avstriji. Od 28. 8. 1945 do svoje smrti se tudi ni štela za jugoslovansko državljanko. Iz ugotovitvene odločbe o državljanstvu št. 208-51/96 z dne 17. 4. 2001 pa je razvidno, da je bila oseba nemške narodnosti in je do izselitve v Avstrijo leta 1945, kjer je tudi umrla, živela v …. Po Prilogi 1 (k členom 2 in 8) FIP, so v primeru smrti oškodovanca še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, do pravic, določenih v 2. členu pogodbe, upravičeni družinski člani (zakonec, otroci, vnuki), če izpolnjujejo pogoj državljanstva oziroma narodnosti in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da sta C.C. in B.B. rojena v …, izseljena v Republiko Avstrijo leta 1945, pridobila avstrijsko državljanstvo leta 1953 in imela bivališče v Avstriji. Na podlagi navedenega sta na dan 1. 1. 1960 imela stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa FIP dne 27. 11. 1961 pa sta bila avstrijska državljana in osebi, ki sta izgubili prebivališče v SFRJ v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali njenimi posledicami. Ne glede na to, ali sta dejansko dobila odškodnino od Avstrije, zadošča ugotovitev, da sta imela možnost dobiti odškodnino od tuje države, torej se glede na določbo drugega odstavka 10. člena ZDen ne štejeta za upravičenca do denacionalizacije.

Drugostopni organ je pritožbi tožnika in C.C. zavrnil. V obrazložitvi je soglašal z razlogi prvostopnega organa, da se po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen vnuka prejšnje lastnice ne štejeta za upravičenca do denacionalizacije.

Tožnik v tožbi meni, da je upravni organ pri odločanju kršil materialno pravo, procesno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Tožniku je bila kršena pravica stranke do seznanitve z odločilnimi dejstvi v postopku v slovenskem jeziku, saj zakoni, na katere se upravni organ sklicuje, niso bili vloženi v spis v tem jeziku. Poudarja, da je bilo z nekaterimi odločbami že dokončno odločeno o vrnitvi dela nacionaliziranega premoženja, izpodbijana odločba pa se nanaša na isti temelj zahtevka. Prvostopni organ v izpodbijani odločbi ni ustrezno obrazložil svojega stališča ter odgovoril na številne pripombe tožnika, ki jih je navedel v vlogah z dne 31. 1. 2011, 5. 5. 2011 in 7. 6. 2011, ki so se nanašale prav na razloge, zaradi katerih je upravni organ zahtevo zavrnil in sicer, da tožnika in C.C. ni mogoče šteti za osebi, ki bi imeli pravico do odškodnine od Republike Avstrije. Upravni organ tudi ni upošteval, da je pristojni organ Republike Avstrije odločil, da B.B. ni imel te pravice in tudi ni dobil nobene odškodnine. Odločitev upravnega organa ne more biti drugačna od odločitve države, ki naj bi to pravico in odškodnino dala. Prav tako ne more biti drugačno tolmačenje in uporaba predpisov od tolmačenja, ki ga daje država, ki je predpis sprejela. Prav tako pa se praksa upravnih organov in sodna praksa ne more spreminjati glede na finančno sposobnost države. Upravni organ iste države ne more in ne sme uporabljati zakona, ki je ves čas veljal v nespremenjeni obliki, za določene osebe drugače in v njihovo škodo, samo zaradi s strani SOD naročenega mnenja. Organ se sklicuje na FIP, omenja Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG) in Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG), pri čemer ne konkretizira, na podlagi katerega izmed njih naj bi tožnik imel pravico zahtevati odškodnino od Avstrije. A.A. ni bila upravičenka po FIP. Na dan 1. 1. 1960 ni imela stalnega prebivališča v R Avstriji, niti ni bila njena državljanka. Pred smrtjo je živela v … v Sloveniji, v Sloveniji se je tudi poročila in skupaj s svojimi otroci tam živela. B.B. po avstrijskih predpisih ni mogoče šteti kot upravičenca, saj on ni bil oseba, ki je izgubila prebivališče v SFRJ zaradi, ali v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali njenih posledic. Prav tako pa po babici ni mogel podedovati pravic, ki jih ta v Avstriji ni imela. Tako je odločil tudi avstrijski organ, ki je v potrdilu navedel, da tožnik ni dobil odškodnine v Avstriji ter do nje ni bil upravičen. Upravni organ se sklicuje zgolj na dejstvo, da je imel tožnik dne 27. 11. 1961 državljanstvo R Avstrije, ter prebivališče ter da naj bi imel zato pravico do odškodnine po pogodbi. Na podlagi česa naj bi se ga štelo kot osebo, ki je izgubila prebivališče v SFRJ zaradi druge svetovne vojne, ni razvidno. Ni tudi nepomembno, da se vsi predpisi, ki se kot temelj za pridobitev odškodnine navajajo v odločbi, nanašajo zgolj na odvzete premične stvari gospodinjstva, A.A. pa so bile odvzete nepremičnine. Tudi ZDen se nanaša zgolj na popravo krivic v zvezi z odvzemom nepremičnega premoženja in premičnega premoženja kulturne, zgodovinske, umetniške in večje vrednosti. V nasprotju z namenom ZDen bi bilo, da se že enkratni socialni prispevek tuje države šteje kot pravično odškodnino po ZDen tudi za odvzeto nepremično premoženje velikega obsega in vrednosti. Poleg tega je upoštevati tudi 72. člen ZDen. Organ se do potrdila Zveznega Ministrstva za finance Avstrije z dne 5. 9. 2009 ni opredelil in ga niti ne omenja. Bil pa je bistven za odločitev v tem primeru. Soglaša, da po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen upravni organ po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je oseba, ki je upravičenec do denacionalizacije po naših predpisih, imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, vendar pa ta odločitev ne bi smela biti v nasprotju s predpisi države, ki pravico do odškodnine določa. Upravni organ je pri tem vezan oziroma je celo dolžan upoštevati podatke ter odločitve tujih pristojnih organov s področja, na katerem so le ti edini pristojni za odločanje. Poleg tega poudarja, da se je doslej v vseh upravnih postopkih v RS vse osebe ob enakih pogojih štelo za upravičence in bi predstavljalo drugačno obravnavanje oseb v zadevah, kjer odločbe brez njihove krivde niso bile izdane, za hudo kršitev enakosti pred zakonom. Ob tolmačenju SOD nobena oseba, ki je bila avstrijski državljan leta 1961 in imela tam stalno prebivališče, avtomatično ne bi smela biti upravičenec v denacionalizacijskih postopkih, kar pa ni bil namen zakonodajalca pri določanju vsebine 10. člena ZDen. Dosedanja praksa pa je bila taka, da se je pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen ugotavljala zgolj na podlagi avstrijske državne pogodbe. Takšno je bilo tudi stališče SOD. Ostali predpisi so se nanašali zgolj na pravico do odškodnine za nastalo škodo v premičnem premoženju ter torej v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev. Po mnenju D.D. in E.E., na katera se sklicuje SOD in ga sprejema in povzema tudi upravni organ, pa naj bi takšno upravičenje do odškodnine za odvzete nepremičnine izhajalo iz Zakona o enkratni pomoči iz leta 1976. Takšno stališče pa je napačno in v nasprotju z zakonom. V 2. členu KVSG so kot upravičenci po tem zakonu navedene osebe, ki jim je nastala škoda na premičnem premoženju in to premoženju iz gospodinjstva. Poleg teh oseb so lahko upravičenec še osebe, ki so s to osebo živele v skupnem gospodinjstvu, to je njegov zakonec in otroci. V obravnavanem primeru bi se torej lahko štela kot upravičenec le A.A., pa še to le, če bi bila avstrijska državljanka in če bi ji bile odvzete premične stvari v Avstriji. Prvi člen pa izrecno določa, da se pravica nanaša na odvzem stvari na območju Republike Avstrije. Kdaj in kakšne premične stvari naj bi bile A.A. odvzete, zaradi katerih bi se lahko njo in vnuka, ki z njo nikoli ni živel v skupnem gospodinjstvu, štelo za upravičenca do odškodnine po tem zakonu in se ga iz tega razloga izključilo iz kroga upravičencev po ZDen, ni mogoče razbrati in upravni organ tega tudi ni ugotavljal. V 5. členu so določeni pogoji, ki jih je morala oseba izpolnjevati, da se jo je štelo za upravičenca. Izpolnjevati je morala tudi kriterij glede na višino prihodka, ki ga je imela v tekočem letu 1955. Oba pogoja sta bila kumulativna in soodvisna. Iz samega teksta Zakona o enkratni pomoči je razvidno, da gre za pravico do enkratne pomoči. Ta pomoč pa ima socialno noto. Prav tako pa je znesek določene odškodnine izredno majhen. Da ne gre za odškodnino, kaže tudi določba 5. člena, po kateri lahko dobi pomoč le oškodovanec, ki je pretrpel izgubo premoženja. V primeru, da ta umre pred odločitvijo komisije, ali pa je prejel ponudbo Finančne deželne komisije, velja kot oškodovanec njegov zakonec. Navedeno kaže, da je normalno dedovanje izključeno. Meni, da B.B. kot dedič ni mogel podedovati pravice, ki je že njegova pravna prednica ni imela, ker zanjo ni izpolnjevala zakonskega pogoja državljanstva. Glede na to, da je bil Zakon o enkratni pomoči sprejet leta 1976 za obravnavani primer tudi iz tega razloga ne more biti merodajen. Na socialno naravo enkratne socialne pomoči direktno samo oškodovancem, katerem so bile stvari izrecno odvzete in njihovim dedičem, pa kaže tudi določitev cenzusa, ki ga mora izpolnjevati oseba, da se šteje kot oškodovanec, glede na višino osebnih prejemkov (člen 8 zakona). Tega pogoja pa organ ni ugotavljal, niti ali so ga izpolnjevali morebitni dediči. Prav vezanost pravice na premoženjsko stanje upravičencev pa potrjuje socialno noto te pomoči in kaže na to, da ne gre za odškodnino v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Tožnik tudi ni oseba nemške narodnosti. Po sodbi Vrhovnega sodišča je že od avgusta 1945 jugoslovanski in slovenski državljan. Iz obrazložitve je razvidno, da je živel z materjo in delal na kmetiji na narodnostno mešanem območju, kar pa še ne more avtomatično pomeniti, da je bil nemške narodnosti, kar bi lahko med drugim dokazal tudi z zaslišanjem prič, če bi bilo to potrebno, kot je to predlagal v svoji pripravljalni vlogi in na kar organ ni odgovoril. Organ je tudi predvsem spregledal, da je bilo premoženje, ki je predmet tega postopka, nacionalizirano po več predpisih, ne samo po Odloku AVNOJ, temveč tudi po Zakonu o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe in Zakonu o agrarni reformi. Takšne nacionalizacije pa sploh ni mogoče v celoti pripisati zgolj posledicam druge svetovne vojne, ampak tudi posledicam političnih sprememb, katerih posledice pa na katerikoli pravni osnovi ni bila dolžna povrniti Avstrija niti Nemčija in jih tudi ni. Tožnik pa nasprotuje tudi mnenju upravnega organa glede razlage drugega odstavka 10. člena ZDen, po kateri bi pristojni organ moral po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je bivši lastnik nacionaliziranega premoženja imel pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije tudi po kakšnem internem zakonu v Republiki Avstriji, oziroma v povezavi z mednarodno pogodbo, sklenjeno med tujimi državami. Navedeno ne izhaja iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Za ekstenzivno razlago zakona ni nobene potrebe, niti ni v takšnem obsegu dopustna. Po pričanju tožnika je imel zakonodajalec ZDen pri izločevanju denacionalizacijskih upravičencev na podlagi drugega odstavka 10. člena v mislih le tiste primere, ko je bila bivšim lastnikom že izplačana odškodnina v breme premoženja FLRJ. Ne soglaša tudi z drugim mnenjem, da z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen niso pomembne kategorije premoženja, za katere je tuja država pod določenimi pogoji dala odškodnino. Na primer že iz vsebine zakona – UVEG je jasno, da se ne nanaša na nepremičnine ali lastniške deleže podjetij. Poleg tega je takšno stališče nenatančno, saj je Zakon o prijavi škode v 11. členu izrecno določil premoženjski cenzus. Tako je jasno, da pravica do odškodnine, ki jo je R Avstrija namenila za predmete gospodinjske opreme in premičnine, potrebne za opravljanje poklica, ni bila univerzalna. Pri tem pa ZDen odškodnine za te predmete sploh ni predvidel oziroma jih je smiselno izločil, ko je določil v prvem odstavku 17. člena, da se premičnine vračajo le, če gre za predmete kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti. Ne soglaša tudi z mnenjem, da je avstrijski Zakon o enkratni pomoči spadal med akte iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ki določa le mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Ta zakon pa je izrazito socialne narave in selektivno določa upravičence. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi na kateri bodo lahko tožnik in priče izpovedale o tem, ali je bil pregnanec iz SFRJ, ali ga je bilo mogoče šteti kot osebo nemške narodnosti ter ali je v Avstriji prejel kakšno odškodnino iz naslova odvzetega mu premoženja ali kot dedič takšnega upravičenca, odpravi prvostopno odločbo in zadevo vrne v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom SOD je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je drugostopenjski organ utemeljeno zavrnil zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno A.A., kar je oprl na drugi odstavek 10. člena ZDen. Po tej določbi niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanjih, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovani vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Podsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

Kot izhaja iz listin upravnega spisa, je bilo A.A. z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni z dne 6. 8. 1946 podržavljeno vse imetje, nahajoče se v … ali kjerkoli v območju FLRJ ali v inozemstvu (II. točka izreka). Odločba je bila izdana na podlagi Odloka AVNOJ, ki je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa. A.A. je bilo, kot izhaja iz zaplembene odločbe, premoženje podržavljeno kot osebi nemške narodnosti. Zaplembena odločba je bila podlaga za izdajo zemljiškoknjižnih odločb za njeno izvedbo v zemljiški knjigi.

Upravni organ je ugotovil, da se A.A. od 28. 8. 1945 do svoje smrti ni štela za jugoslovansko državljanko, niti ni bila avstrijska državljanka, da se je leta 1945 izselila v Avstrijo, kjer je 5. 10. 1945 umrla. Njena pravna naslednika C.C. in B.B. sta bila leta 1945 izseljena v Republiko Avstrijo, avstrijsko državljanstvo sta pridobila 1953 in sta imela v … v Avstriji bivališče. Ker sta imela 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji in sta bila 27. 11. 1961 avstrijska državljana ter sta osebi, ki sta izgubili prebivališče v Jugoslaviji v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali njenih posledic, sta imela možnost dobiti odškodnino po FIP. Sodišče se s tem stališčem strinja iz razlogov, ki jih bo podalo v nadaljevanju obrazložitve.

Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oziroma kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena v točki 10 te obrazložitve (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP, opisano v točki 11 obrazložitve (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP). Tožnik zmotno meni, da je bilo premoženje podržavljenju tudi po Zakonu o zaplembi in izvrševanju zaplembe, za tako zaplenjeno premoženje pa nobena država ni bila dolžna dati odškodnine. Ta zakon je urejal zaplembo oziroma izvedbo zaplembe kot prisilnega odvzema premoženja, ne pa samega pravnega naslova za odvzem. To je bil Odlok AVNOJ - za zaplembo premoženja nemške države, njenih državljanov in oseb nemške narodnosti (glej 30. člen Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe iz leta 1945) ali pa zakon, ki je določal zaplembo kot kazen za kaznivo dejanje (glej 9. člen prej navedenega zakona). A.A. je bilo, kot izhaja iz listin predloženega spisa, premoženje, o katerem se odloča v tem postopku, podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Za na ta način podržavljeno premoženje pa je po mnenju sodišča mogoče kot pravni vir, ki je urejal odškodovanje, šteti FIP.

V zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi preiskusiti, sodišče meni, da ovir tega preiskusa predstavlja vsebina FIP; z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oziroma narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (par. 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

Da upravni organ ni ugotovil v prejšnji točki navedenih relevantnih dejstev, kot ugovarja tožnik, sodišče ni moglo sprejeti, saj so ta dejstva kljub skromni obrazložitvi odločbe pojasnjena. Iz podatkov in listin v upravnem spisu izhaja, da gre v obravnavanem primeru za situacijo, ki je urejena v drugem odstavku točke A priloge 1, na katerega se prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe tudi opira. Po tem določilu v primeru, če je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morajo družinski člani, to so po drugem odstavku zakonec, otroci in vnuki pokojnega, izpolnjevati pogoje iz prvega odstavka točke A (sodišče jih je navedlo v prejšnji točki obrazložitve). Lastnica podržavljenega premoženja je bila A.A., ki je oškodovanka v smislu FIP: premoženje ji je bilo podržavljeno kot osebi nemške narodnosti, bivališče v Jugoslaviji, v …, je izgubila zaradi izgona, saj je iz listin v spisu razvidno, da je že leta 1945 živela v Avstriji (kjer je … umrla). Glede na to, da je, kot izhaja iz listin v spisu (smrtovnica), umrla v hotelu, je v smislu prej navedene določbe šteti, da je umrla pred pridobitvijo bivališča v Avstriji (po točki A je namreč opredelilna okoliščina stalno bivališče). Med strankami ni sporno, da so bili v času njene smrti živi njeni vnuki in njena hčerka. Upravni organ je ugotovil, da sta vnuka, tožnik in C.C., ki sta po 12. členu ZDen denacionalizacijska upravičenca, pridobila avstrijsko državljanstvo leta 1953 (torej pred 27. 11. 1961) in da sta imela 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, kar ni prerekano tudi v pripravljalnih vlogah, za katere tožnik v uvodu tožbe navaja, da se do razlogov, navedenih v njih ni opredelil. Navedena dejstva so tista, ki po presoji sodišča v celoti sestavljajo dejansko stanje, ki daje podlago za pravno sklepanje, da gre za primer, za kakršnega je po FIP predvideno odškodovanje.

Kolikor se tožnik sklicuje na 72. člen ZDen, sodišče najprej odgovarja, da ta določba ne rešuje vprašanja, kdo je denacionalizacijski upravičenec, ampak kolikšna odškodnina gre osebi, ki izpolnjuje pogoje za denacionalizacijskega upravičenca. Po svoji vsebini ta določba razmejuje primere, ko je bilo premoženje podržavljeno odplačno in ko je bilo podržavljeno neodplačno. Ker pa je v obravnavanem primeru možnost dobiti odškodnino od tuje države pogoj za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca, upravnemu organu ni bilo treba ugotavljati višino odškodnine, ki bi jo prejšnja lastnica podržavljenega premoženja oziroma njeni pravni nasledniki lahko dobili od tuje države, kot zmotno meni tožnik. Sodišče zavrača tudi ugovor o kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ki ga tožnik utemeljuje s tem, da stališče, kot ga je zavzel upravni organ, pomeni različno obravnavanje oseb, ki so državljani RS in so upravičenci, pa so odškodnino dejansko prejeli ter oseb, ki so prav tako imele državljanstvo takratne Jugoslavije in imajo državljanstvo Slovenije in niso upravičenci, ker naj bi odškodnino prejeli od tuje države, pri čemer ni pomembno, kakšno vrsto odškodnine so dejansko prejeli. Ustavno sodišče RS se je že opredelilo, da je razlikovanje glede priznavanja upravičenosti do denacionalizacije na temelju državljanstva ustavno dopustno (40. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997). Tujci oziroma osebe, ki so od tuje države lahko dobile odškodnino za v tedanji Jugoslaviji podržavljeno premoženje, niso bili v enakem položaju kot jugoslovanski državljani, ki te možnosti niso imeli. Upravičenci po 12. členu ZDen črpajo svojo pravico od svojega prednika, ki ni izpolnjeval pogoja iz 9. člena ZDen, torej pogoja jugoslovanskega državljanstva. Če so sicer po ZDen denacionalizacijski upravičenci, imeli pa so možnost uveljavljati odškodnino od tuje države (v obravnavanem primeru sta tožnik in C.C. po ugotovitvah upravnega organa to možnost glede na FIP imela, kar je sodišče kot pravilno presodilo v točki 16 te obrazložitve), so v različnem položaju kot tisti državljani Jugoslavije, ki te možnosti niso imeli. Različno obravnavanje različnih položajev pa ne krši pravice iz 22. člena Ustave RS. Po mnenju tega sodišča neenakost tudi ni mogoče uveljavljati, če je tuja država odškodovanje uredila v manjšem obsegu kot ZDen, saj gre za suvereno legislativo tuje države. Da ZDen ni temelj za plačilo odškodnine, ki v tuji državi dejansko ni bila plačana, pa je upravno sodna praksa v več odločbah že odgovorila (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

Po presoji sodišča tožnik tudi zmotno meni, da bi upravni organ moral upoštevati potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance. Potrdilo tega organa z dne 5. 9. 2009, ki je v upravnem spisu, se nanaša na odškodovanje po Državni pogodbi o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, na ta pravni vir pa upravni organ svoje odločitve ni oprl. Glede potrdila, ki je brez datuma, in se v njem navaja, da A.A., F.F. in G.G. za izgubo premoženja v k. o. … ni bila izplačana nobena odškodnina in tudi da ni obstajala nobena pravica za odškodnino po FIP, sodišče ugotavlja, da je to potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstojala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker kot je sodišče že navedlo, pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02), pa tudi zato, ker je ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo s tem, da avstrijski izvedbeni zakoni odškodnine niso predvideli za podjetniške deleže in nepremičnine. O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravnosodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99). Na mnenje D.D. in E.E. pa se upravni organ v svoji odločbi ne opira. Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe to mnenje ni odločujoče, zato sodišče ne odgovarja na z njim povezane tožbene ugovore. Zakaj je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je pojasnilo v obrazložitvi te sodbe.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

O stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.