Jedro

Dejstvo, da je bila kot investitor navedena firma Z. d.o.o. še ne pomeni, da se morajo računi izstavljati prav na investitorja. Toženec je že na pogovorih vedel, da zastopa investitorja, firmo Z. d.o.o. O tem tožnika ni obvestil, kljub temu, da bi ga bil dolžan obvestiti. Kljub temu, da sta se s tožnikom poznala in da je toženec do tedaj zastopal firmo V. d.o.o., katere direktor je bil, pa je slediti tožniku, da ni vedel, iz danih okoliščin pa tudi ni mogel sklepati, da toženec ne zastopa V. d.o.o., pač pa zastopa Z. d.o.o.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 13.313,03 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2011 dalje do plačila (točka I. izreka sodbe). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače – rok izpolnitve 8 namesto 15 dni je zavrnilo (točka II. izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 1.596,00 EUR pravdnih stroškov (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožil toženec. Sodišču očita, da je kršilo načelo kontradiktornosti s tem, ko toženca ni zaslišalo. Toženec je kot zastopnik družbe Z. d.o.o. naročil tožniku izvedbo določenih del. Tožnik se ne more sklicevati na to, da je toženec dela naročil zase osebno in ne za družbo Z. d.o.o. Sklicuje se na določilo tretjega odstavka 70. člena OZ. Tožnik je vedel oziroma bi moral vedeti, da so bila dela naročena za družbo Z. d.o.o. Ne more se sklicevati na to, da ni vedel, da toženec nastopa kot direktor družbe, saj je iz preteklega poslovanja razvidno, da je toženec kot direktor V. naročal določena dela, tožnik pa je račun izstavil na V. d.o.o.. Sprašuje se zakaj bi bilo sedaj drugače. Račun bi moral izstaviti firmi Z. d.o.o. kot investitorju. Izvajalec del mora investitorja sproti obveščati o izvedenih delih (83. člen ZGO), naziv investitorja pa je bil vidno označen na samem objektu. V vlogi direktorja Z. d.o.o. je tožnik naročil dela in v letu 2010 izročil tožniku 9.000,00 EUR kot delno plačilo za opravljeno delo. Če je tožnik kot trdi prejel delno plačilo od toženca osebno in ne investitorja, pomeni, da je neopravičeno obogaten, saj podlaga za delno plačilo ni nastala. Zakaj je tožnik izstavil račun družbi V. d.o.o., če je bil po njegovem mnenju investitor toženec sam. Očitno je bil tožnik v zmoti, katere družbe zastopnik je toženec, to pa ni opravičljiva pomota. Tožnik je vedel, da toženec zastopa družbo Z. d.o.o., saj je bila družba kot investitor navedena na gradbiščni tabli na samem objektu. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča, prav tako tudi njegovo materialno pravno stališče. Vse je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na to tudi sklicuje. Ne drži pa očitek pritožbe sodišču, da je le-to kršilo načela kontradiktornosti, ker ni zaslišalo toženca. Toženec je bil vabljen na glavno obravnavo še s posebnim vabilom na zaslišanje, a se naroka ni udeležil. Pooblaščenec ga je sicer opravičil iz razloga zdravstvenih težav, ki pa jih toženec kljub dani možnosti ni izkazal z ustreznim zdravniškim potrdilom. Za pridobitev opravičila vprašanje ali je bil toženec zdravstveno zavarovan ali ne, ne more vplivati. Če bi bil toženec pri zdravniku, bi mu to ta v vsakem primeru lahko potrdil. Breme izvedbe dokaza z zaslišanjem strank nosijo izključno stranke. Pogoj, da sodišče zasliši le eno stranko (stranko, ki se ni odzvala vabilu, pa ne) je, da je bila odsotna stranka (v tem primeru toženec) vabljena v skladu z 261. členom ZPP (osebna vročitev) kar v obravnavani zadevi ni sporno.

5. Ostala pritožbena navajanja se nanašajo izključno na ugovor pasivne legitimacije. Toženec namreč trdi, da je naročil izdelavo ograje kot direktor investitorja firme Z. d.o.o. in ne zase osebno. Pri tem sodišče sprejema ugotovitev prvega sodišča, da se toženec tožniku ni predstavil kot direktor Z. d.o.o. Tožnik je račun za opravljeno delo izstavil firmi V. d.o.o., katere direktor je prav tako toženec. Na to firmo ga je izstavil zato, ker je s tožencem že sodeloval. Ta firma je tožniku vse svoje obveznosti tudi poravnala. V. d.o.o. pa je tukaj sporni račun tožeče stranke za delo, opravljeno v K. G. zavrnil, nikjer pa ni omenil, da so bila dela opravljena za firmo Z. d.o.o. Toženec kot direktor obeh firm, je za to situacijo moral vedeti. Sodišče je tudi ugotovilo, da se toženec ni predstavil tožniku kot zastopnik firme Z. d.o.o. (tega, da bi se toženec tako predstavil, tudi nista potrdili priči, ki jih je predlagal sam toženec in sicer sin R. P. in tudi ne arhitekt R., ki se sestanka sploh ni spomnil). Tudi dejstvo, da je sam toženec tožniku na račun del osebno izročil 9.000,00 EUR, kaže na to, da je toženec zase lahko mislil, da plačuje za firmo Z. d.o.o. (gotovinsko plačevanje za firmo pa sicer ni skladno z zakonom), vendar tega ni izkazal navzven, da bi to lahko zaznal tudi tožnik. Postopanje tožnika po povedanem ni neobičajno. Če bi toženec imel dobre namene dolg poravnati, bi najkasneje ob zavrnitvi računa tožniku sporočil, komu naj izstavi račun, pa tega ni storil. Tudi izgovarjanje toženca na podatke na gradbiščni tabli, ugotovitev in zaključka prvega sodišča ne more spremeniti. Dejstvo, da je bila kot investitor navedena firma Z. d.o.o. še ne pomeni, da se morajo računi izstavljati prav na investitorja. Toženec je že na pogovorih vedel, da zastopa investitorja, firmo Z. d.o.o. O tem tožnika ni obvestil, kljub temu, da bi ga bil dolžan obvestiti. Kljub temu, da sta se s tožnikom poznala in da je toženec do tedaj zastopal firmo V. d.o.o., katere direktor je bil, pa je slediti tožniku, da ni vedel, iz danih okoliščin pa tudi ni mogel sklepati, da toženec ne zastopa V. d.o.o., pač pa zastopa Z. d.o.o. (tretji odstavek 70. člena OZ). Po povedanem ni dvoma, da toženec je pasivno legitimiran v tej zadevi in je odločitev sodišča pravilna. Glede na to, da toženec višini ni ugovarjal, sodišče ta del sodbe ni tehtalo. Na ostale pritožbene navedbe o neupravičeni obogatitvi o tem, ali je pomota, katero družbo je toženec ob naročilu zastopal opravičljiva ali ne, pa pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker po obrazloženem v sodbi sodišča prve stopnje in zgoraj povedanem, niso več odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba toženca torej ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.